VSL vmesna sodba in sklep II Cp 2000/2003
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2004:II.CP.2000.2003 |
Evidenčna številka: | VSL49951 |
Datum odločbe: | 10.03.2004 |
Področje: | obligacijsko pravo |
Institut: | deljena odgovornost - vzročna zveza |
Jedro
Z vožnjo brez čelade so nastale določene škodne posledice, ki jih ne
bi bilo, če bi tožnik ravnal tako, kot je treba (ne bi bilo poškodb
na glavi ali pa bi bile te manjše). To dejstvo pa ne more vplivati na
soodgovornost oškodovanca, ampak bi ga moralo sodišče prve stopnje
ovrednotiti v okviru presoje, ali je podana vzročna zveza med
nedopustnim ravnanjem povzročitelja škode (drugega toženca) in
določenimi škodnimi posledicami (poškodbami na glavi).
Izrek
Pritožbi se v delu, ki se nanašata na odločitev o temelju
odškodninske odgovornosti (odgovornost tožene stranke za 90%
tožnikove škode) zavrneta in se v tem delu z vmesno sodbo
potrdi izpodbijana sodba.
Pritožbama v delu, ki se nanašata na odločitev o znesku
tožbenega zahtevka, se ugodi, izpodbijana sodba se
razveljavi v ugodilnem delu glede višine odškodnine in v
stroškovni odločitvi (1. in 3. točka izreka) ter zadeva v
tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da
morata toženca tožniku nerazdelno plačati 1.917.000,00 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.9.2003 do plačila. Višji
tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da morata
toženi stranki tožniku povrniti 785.364,00 SIT, prvi toženi
stranki 793.288,00 SIT, drugi toženi stranki pa 186.586,00
SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.9.2003 do
plačila.
Proti sodbi sta se pritožili obe toženi stranki. Pritožbeno
sodišče dopolnitve pritožbe druge tožene stranke D.
P., ki je bila vložena po poteku pritožbenega roka
(24.10.2003), ni smelo upoštevati.
Prva tožena stranka S. d.d. izpodbija ugodilni del sodbe in
uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče
pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni
zahtevek zavrne oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in
zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja,
da je stališče, da drugemu tožencu ni uspelo dokazati, da bi nevarno
situacijo povzročil tožnik s spremembo smeri svoje vožnje, napačno.
Dokazno breme glede nedopustnega ravnanja je na tožeči stranki, ki
takšno ravnanje zatrjuje. Ugotovitev izvedenca, da bi drugi toženec
trčenje lahko preprečil, če bi vozil s hitrostjo 77 km/h, ni dovolj
velik argument in razlog za odločitev prvostopenjskega sodišča.
Pomembno je, da je drugi toženec pred zaviranjem vozil najverjetneje
bližje sredinski črti in da v desno usmerjena zavorna sled osebnega
avtomobila nakazuje pravilnost variante drugega toženca. Podatek o
omejitvi hitrosti na 40 km/h oziroma 60 km/h je v nasprotju z
ugotovitvijo policista, prisotnega na kraju prometne nezgode o
omejitvi hitrosti na 80 km/h. Soprispevek tožeče stranke znaša
najmanj 25%. Odškodnina za vse postavke nepremoženjske škode je
previsoko odmerjena. Ugotovitev o višini premoženjske škode 30.000,00
SIT, pri kateri se je sodišče prve stopnje oprlo le na oceno
policistov, ki so opravili ogled, ni sprejemljiva. Tožeča stranka je
tista, ki bi morala izkazati obseg in višino premoženjske škode.
Tudi druga tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe.
Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj
pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem
delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrobnejše
obrazložitve pritožnik ni podal.
Pritožbi sta delno utemeljeni.
1. O temelju tožbenega zahtevka:
Materialnopravno podlago za rešitev spornega razmerja
vsebujeta 1. in 2. odstavek 178. člena Zakona o
obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določata, da se pri
nesreči premičajoči se motornih vozil, ki je bila povzročena
po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o
krivdni odgovornosti (1. odstavek), če pa je krivda
obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta
jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (2.
odstavek). Prva tožena stranka ima v načelu prav, da dokazno
breme za dokazovanje nedopustnega ravnanja nosi tista
stranka, ki to zatrjuje. To pa, prevedeno na konkretni
primer, pomeni, da mora tožeča stranka dokazati, da je drugi
toženec kršil pravilo o dovoljeni hitrosti, tožena stranka
pa, da je tožnik izvedel nedovoljen premik z vozilom, s
čimer naj bi kršil 38. člen Zakona o temeljih varnosti
cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 50/88 - 29/90,
ZTVCP). Medtem ko je sodišče prve stopnje presodilo, da
drugi toženec ni spoštoval omejitve hitrosti, pa tožena
stranka pri dokazovanju nedopustnega tožnikovega manevra v
prometu ni bila uspešna in ga sodišče prve stopnje ni
sprejelo kot del dejanske podlage svoje odločbe. Očitek o
zmotni uporabi materialnega prava zaradi nepravilne
interpretacije pravil o dokaznem bremenu torej ni utemeljen.
Kar zadeva kršitev pravila o dovoljeni hitrosti, ki jo je
zagrešil drugi toženec, pritožbeno sodišče ne dvomi ne v
ugotovitev sodišča prve stopnje o omejitvi hitrosti na
spornem odseku javne ceste na 60 km/h ne o hitrosti vožnje
prvega toženca pred zaviranjem 91,5 km/h. Pri tehtanju
dokazne vrednosti podatka o omejitvi hitrosti (80 km/h), ki
izhaja iz predloga za uvedbo postopka o prekršku z dne
20.5.1995 (priloga B3) in podatka o dovoljeni hitrosti 60
km/h, razvidnega iz potrdila Občine Izola, Urada za
komunalni razvoj z dne 19.8.2002 (list. št. 133) s skico
(C9), je sodišče prve stopnje utemeljeno dalo prednost
potrdilu. To ima značaj javne listine, glede katere Zakon o
pravdnem postopku (ZPP) uveljavlja domnevo o resničnosti
njene vsebine (1. odstavek 224. člena ZPP). Dovoljeno je
dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično
ugotovljena (3. odstavek 224. člena ZPP), vendar to toženi
stranki ni uspelo. Izpoved policista A.K. (list. št. 51) ne more
omajati dokazne ocene sodišča, saj priča zaradi oddaljenosti dogodka
sodišču ni mogla posredovati konkretnih okoliščin, v katerih sta s
kolegom ugotavljala, koliko je znašala omejitev hitrosti na kraju
nezgode, ampak je lahko le načelno odgovoril na vprašanje o
veljavnosti prometne signalizacije, ki udeležencem v prometu
naznanja omejitev hitrosti. Z opozarjanjem na dve možni
varianti poteka škodnega dogodka, ki ju izpostavlja
izvedenec cestnoprometne stroke, prva tožena stranka ne more
izpodbiti pravilnosti njegovega izračuna o hitrosti vožnje
drugega toženca pred zaviranjem. Ne glede na to, kdo je
povzročil nevarno situacijo v prometu, velja, da je dolžina
zavorne sledi avtomobilista merila 37,9 m, na podlagi česar
je izvedenec lahko izračunal hitrost drugega toženca.
Njegove metode dela, ki temelji na pravilih znanosti in
stroke, tožena stranka v pritožbi ne prereka.
Ko tožeča stranka navaja, da je bila zavorna sled drugega
toženca usmerjena rahlo v desno, kar naj bi nakazovalo
pravilnost variante tožene stranke, nekorektno povzema
izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke. Ta je v
izvedenskem mnenju poudaril (1. odstavek na 5. strani
izvedenskega mnenja, list. št. 65), da v prid ene in druge
variante sicer govorijo določeni indici, ki pa so med seboj
v ravnovesju, zato časovno-potna analiza ne more dati
zadovoljivega odgovora na vprašanje o nedopustnosti vožnje
drugega toženca. Ker poteka dogodka, kot ga ponuja tožena
stranka, tudi ne podpirajo drugi izvedeni dokazi, je sodišče
prve stopnje, upoštevajoč pravilo o dokaznem bremenu,
utemeljeno štelo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da
bi tožeča stranka kršila 1. odstavek 38. člena ZTVCP.
Z vožnjo brez čelade so nastale določene škodne posledice,
ki jih ne bi bilo, če bi tožnik ravnal, tako kot je treba
(ne bi bilo poškodb na glavi ali pa bi bile te manjše). To
dejstvo pa ne more vplivati na soodgovornost oškodovanca,
ampak bi ga moralo sodišče prve stopnje ovrednotiti v okviru
presoje, ali je podana vzročna zveza med nedopustnim
ravnanjem povzročitelja škode (drugega toženca) in
določenimi škodnimi posledicami (poškodbami na glavi). Ker
pa se tožeča stranka proti sodbi ni pritožila, je bilo
pritožbeno sodišče vezano na načelo prepovedi spremembe
sodbe v škodo pritožitelja.
2. O višini odškodnine:
Odločitev o višini odškodnine za nastalo nepremoženjsko in
premoženjsko škodo ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne
da preizkusiti. V izreku sodbe je sodišče odločilo, da
morata toženi stranki tožniku nerazdelno plačati
1.917.000,00 SIT (1.890.000,00 SIT za nepremoženjsko in
27.000,00 SIT za premoženjsko škodo), v obrazložitvi pa je
tožniku za posamezne oblike nepremoženjske škode prisodilo
1.500.000,00 SIT (za telesne bolečine), 300.000,00 SIT (za
strah) in 800.000,00 SIT (za duševne bolečine zaradi
zmanjšanja življenjske aktivnosti), kar bi, upoštevajoč 10%
prispevek samega tožnika, znašalo 2.340.000,00 SIT. Omenjeno
nasprotje (2.340.000,00 SIT oziroma 1.890.000,00 SIT)
predstavlja napako v sestavi odločbe (14. točka 2. odstavka
339. člena ZPP), ki jo mora pritožbeno sodišče upoštevati po
uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).
3. O premoženjski škodi:
Pomislek prve tožene stranke o primernosti predloga za
uvedbo postopka o prekršku z dne 20.5.1995 kot dokaznega
sredstva za ugotavljanje višine premoženjske škode na kolesu
z motorjem je tehten. Subjekt, ki mora dokazati višino škode
kot element odškodninskega delikta, je tožeča stranka.
Navesti mora dejstva in predlagati dokaze, na katere opira
svoj zahtevek (primerjaj 212. člen ZPP). Glede premoženjske
škode na svojem kolesu z motorjem je v tožbi predlagala
dokaz z zaslišanjem stranke (I. točka tožbe). Sodišče prve
stopnje tega dokaza ni izvedlo, ampak je sledilo oceni
policistov v predlogu za uvedbo postopka o prekršku, ki ima
lahko le orientacijski značaj. Ker tako ni izvedlo vseh
predlaganih dokazov, je ostalo dejansko stanje nepopolno
ugotovljeno.
Pritožbeno sodišče je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo
tožene stranke v delu, ki se nanaša na odločitev o temelju
njene odškodninske odgovornosti in v tem delu z vmesno sodbo
potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Pritožbi tožene
stranke v delu, ki se nanaša na odločitev o znesku tožbenega
zahtevka, pa je ugodilo, sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu
razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve
stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. in 355. člen ZPP).
Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica delne
razvljevitve o glavni stvari.
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje
odpraviti kršitev pravil o sestavi in vsebini sodne odločbe
(glede nepremoženjske škode) oziroma z izvedbo s strani
tožeče stranke predlaganega dokaza zaslišanja stranke
razčistiti dosedaj nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
(glede premoženjske škode). Šele ko bo izpeljalo dokazni
postopek v nakazani smeri, bo lahko uporabilo prosti
preudarek (216. člen ZPP), pri čemer pa odločitev ne sme
biti arbitrarna, ampak jo bo moralo ustrezno obrazložiti.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009