VSL sodba II Cp 1828/99

Jedro

Tožnici, ki je v nesreči utrpela vreznine po čelu, bradi, desni podlahti in hrbtišču desne roke ter odprt izpahnjen zlom levega gležnja, je priznano 1,000.000,00 SIT denarne odškodnine za telesne bolečine, 100.000,00 SIT za strah, 1,300.000,00 SIT za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti ter 100.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti.

 

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se izrek pravilno glasi:

"Tožena stranka Zavarovalnica T. d.d. je dolžna plačati tožnici znesek 2,814.850,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od: - zneska 68.350,00 SIT od 07.10.1997 dalje do plačila in od - zneska 2,746.500,00 SIT od 28.06.1999 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 245.941,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.6.1999 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo".

Pritožba tožene stranke se v preostalem delu pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranke je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 72.808,00 SIT.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v skupnem znesku 3,640.429,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 125.579,00 SIT od 06.12.1995 dalje do plačila, od zneska 68.350,00 SIT od 07.10.1997 dalje do plačila ter od zneska 3,446.500,00 SIT od 28.6.1999 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 355.453,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.6.1999 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek zoper toženo stranko je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper tako sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožili tako tožeča kot tožena stranka:

Tožena stranka izpodbija ugoditveni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni v smislu pritožbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožnici za telesne bolečine prisodilo odškodnino v višini 1,200.000,00 SIT, kar je upoštevaje vso medicinsko dokumentacijo ter tudi končne navedbe obeh izvedencev pretirano. Prav tako je po mnenju tožene stranke sodišče tožnici prisodilo previsoko odškodnino za strah, saj se je preveč oprlo na pričanje tožnice, da je približevanje tovornjaka doživljala kot celo večnost. Še posebej pretiran se zdi toženi stranki znesek, prisojen tožnici iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj iz obeh izvedenskih mnenj izhaja, da po poškodbi tožnici ni onemogočena nobena življenjska funkcija, z več truda opravlja le določene aktivnosti, kar pa ne pomeni, da ji sploh ne more več opravljati, kakor to navaja sodišče v primeru hoje po neravnem terenu. Iz mnenja dr. Slačka izhaja, da tožnica lahko hodi po neravnem terenu z visoko obutvijo. Pri tej postavki je sodišče prve stopnje tudi premalo upoštevalo starost tožnice, saj je dejstvo, da tožnica ni več v letih, v katerih bi bili pred njo še vsi največji fizični in psihični napori. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti je tožena stranka mnenja, da bi bilo potrebno slediti mnenju izvedencev, da posledice poškodbe pri tožnici predstavljajo le kozmetični defekt in se ji torej odškodnina iz tega naslova ne bi smela prisoditi. Tožena stranka navaja, da tožnica tudi ni upravičena do odškodnine za tiskalnik, saj ni bila njegova lastnica. Iz računa o nakupu računalnika jasno izhaja, da je tiskalnik kupil tožničin sin K. H. in torej tožnica za materialno škodo tiskalnika ni aktivno legitimirana. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke tožnici tudi neopravičeno prisodilo odškodnino za stroške bivanja v Moravskih toplicah, saj je v zvezi z rehabilitacijo tožnica sama povedala, da jo je imela možnost opraviti v Ljubljani, pa tega ni storila, kar pomeni, da je ravnala v nasprotju z načelom, da mora oškodovanec z lastnim ravnanjem prispevati k zmanjšanju škode.

Tožnica izpodbija zavrnili del sodbe (smiselno le) iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožnici prisodi še preostali znesek zahtevane odškodnine in hkrati naloži toženi stranki v plačilo njene pritožbene stroške. Poudarja, da je sodišče prve stopnje natančno ugotovilo dejansko stanje in obseg škode, hkrati pa ocenjuje, da bi ji sodišče ob takih ugotovitvah lahko prisodilo višje (to je v tožbenem zahtevku zahtevane) zneske za nepremoženjsko škodo. Brez odločne obrazložitve meni, da bi bila za telesne bolečine in spremljajoče neugodje z dolgotrajnim zdravljenjem, tožnica upravičena do višjega zneska, kot ji je za to prisodilo sodišče prve stopnje. Tudi kar zadeva prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti oziroma kozmetičnega defekta je po njenem mnenju zaradi trajnih in zelo vidnih brazgotin na telesu prisojena odškodnina verjetno prenizka. Tožnica kot ženska namreč poskuša te zunanje telesne spremembe zakriti, vendar pri tem psihično zelo trpi. V okviru zahtevka zaradi trajnih posledic oziroma duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnica piše, da je razlika med zahtevkom in prisojenim zneskom le 300.000,00 SIT, in da bi tega sodišče tožnici lahko še prisodilo. Glede težav s hrbtenico poudarja, da je razmejevanje med tem, kolikšne bi bile posledice okvar hrbtenice ob normalnem teku stvari in koliko je k temu pripomogla nesreča, težavno, vendar pa je izvedenec dr. K. zelo natančno pojasnil sistem porušenja določenega zdravstvenega stanja. Tožnica je prepričanja, da je njeno osnovno stanje (hrbtenice) nesreča porušila še dodatno in hitreje.

V skladu z določb 359. čl. Zakona o pravdnem postopku (1977, v nadaljevanju ZPP/77) sta bili pritožbi vročeni nasprotnima strankama, vendar odgovora na pritožbi nista podali.

Pritožba tožeče stranke ni, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Sodišče je na podlagi nesporne odgovornosti zavarovanca tožene stranke za prometno nezgodo dne 11.07.1995, katero oškodovanka je bila tožnica, v okviru pritožbenih navedb preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje glede višine dosojene odškodnine za nematerialno in materialno škodo, ki jo je tožnica pri tem utrpela.

Za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti in za strah, prisodi sodišče, neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če te ni, pravično denarno odškodnino, če presodi, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo (prvi odst. 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. SFRJ, št. 29/78). Odškodnina za katerokoli premoženjsko stanje mora biti torej vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prva izražajo skozi razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To stališče pa v izpodbijani sodbi ni prišlo do izraza. Škoda, ki jo je utrpela tožnica, je manjša škoda, odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje določilo za nematerialno škodo, pa je v primerjavi s primerljivimi zadevami, previsoka. Zato jo je pritožbeno sodišče zmanjšalo kot sledi:

Sodišče pve stopnje je za telesne bolečine tožnici priznalo odškodnino v višini 1,200.000,00 SIT od zahtevanih 2,000.000,00 SIT, tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da v tem delu odmerjena odškodnina ne ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine. Sodišče prve stopnje je sicer v tem delu pravilno ugotovilo obseg telesnih bolečin in med zdravljenjem pretrpljenih nevšečnosti, vendar je pri določitvi odškodnine za to nematerialno škodo zmotno uporabilo materialno pravo. Tožničina končna diagnoza po prometni nesreči je bila: vreznine po čelu, bradi, desni podlahti in hrbtišču desne roke ter (kar je pokazala rentgenska slika) odprt izpahnjen zlom levega gležnja. Poškodba gležnja je z namenom učvrstitve zloma ter zašitjem raztrgane sklepne ovojnice in vezi zahtevala nujen operativni poseg. Operativni poseg v regionalni anesteziji s spinalnim blokom je bil po dvakratni imobilizaciji levega skočnega sklepa gležnja potreben še marca leta 1997, ko je bila tožnica zopet hospitalizirana za 3 dni, da ji je operater iz gležnja odstranil osteosintestki material. Glede trajanja telesnih bolečin je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pisni izvedenski mnenji, in tudi izjavo obeh izvedencev, da naj se zaradi neskladnosti njunih pisnih mnenj upošteva srednji kriterij med različnima mnenjema. Ob 10 dneh neprestanih hudih, 62 dneh neprestanih zmernih ter 51 dneh neprestanih lahkih, od takrat naprej pa občasnih lahkih telesnih bolečin, je sodišče v okviru odškodnine za to nematerialno škodo pravilno upoštevalo tudi ostale nevšečnosti med zdravljenjem, predvsem oba operativna posega, dvakratno hospitalizacijo v skupnem trajanju dveh tednov, imobilizacijo, izpostavo ionizirajočemu sevanju ter fizikalno zdravljenje v toplicah. Vendar le ob pravilni uporabi materialnega prava po oceni pritožbenega sodišča primerno zadoščenje za opisane telesne bolečine predstavlja odškodnina v višini 1,000.000,00 SIT in ne 1,200.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da je tožnica ob škodnem dogodku zadobila hud primarni strah, ki sta ga izvedenca ocenila v trajanju enega dneva. Sodišče je upoštevalo tudi srednje intenziven strah za izid zdravljenja in sicer od nesreče 11.7.1995 pa vse do konca decembra istega leta, ko je bilo ob pregledu tožnice ugotovljeno, da se je zlom gležnja popolnoma zarasel. Pritožbeno sodišče se z oceno sodišča prve stopnje, da tožnici iz tega naslova pripada 400.000,00 SIT, ne strinja. Niti stopnja intenzivnosti primarnega strahu niti trajanje upravičene negotovosti za izid zdravljenja ne opravičujeta višje odškodnine za strah od zneska 100.000,00 SIT. Pri uporabi pravnega standarda pravične odškodnine bi moralo namreč sodišče prve stopnje subjektivno doživljanje oškodovanke objektivizirati, ugotovljeno stanje pa primerjati z drugimi, podobnimi primeri v sodni praksi.

Pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice po oceni prvostopenjskega sodišča znaša skupno 1,500.000,00 SIT od zahtevanih 1,800.000,00 SIT. Tudi tu pritožbeno sodišče ne sledi sodišču prve stopnje. V tem primeru se utemeljeno pritožuje tožena stranka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz nobenega izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi bila v posledici tožničine poškodbe gležnja podana popolna nezmožnost tožničine hoje po neravnem terenu. Omejitve pri hoji po neravnem terenu zares obstajajo, niso pa take narave, da jih tožnica ob določenih primerih ne bi mogla premostiti. Tožnica sama pravi, da ji pri na primer ogledu gledališke predstave povzroča težave visoka obutev, ki jo mora nositi, če noče trpeti prehudih bolečin, kar pomeni, da ji visoka obutev vsekakor olajša bolečine in to mora veljati tudi za hojo po neravnem terenu. Pritožbeno sodišče se povsem strinja s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da sodišče prve stopnje pri določitvi odškodnine ni upoštevalo, da je bila tožnica ob nesreči stara 48 let. Glede prezgodnjih težav s hrbtenico pritožbeno sodišče v celoti sledi sodišču prve stopnje in glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnici prisoja znesek 1,300.000,00 SIT, saj je sodišče prve stopnje v tem delu dejansko stanje nepravilno ugotovilo, posledično pa tudi napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožba tožene stranke pa je neutemeljena glede odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Res je, kot poudarja pritožba tožene stranke, da predstavljata brazgotini na zunanjem in notranjem delu gležnja le manjšo spremembo tožničine zunanjosti, vendar ne le, da je deformacija opazna (zakrivati jo je mogoče le s primerno visokimi čevlji in dolgimi hlačami), za to obliko negmotne škode je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi subjektivni element, torej tožničin občutek nelagodnosti. Znesek 100.000,00 SIT od zahtevanih 500.000,00 SIT po oceni pritožbenega sodišča pravično odseva merila te škode, prav tako pa tudi sodno prakso v podobnih škodnih primerih.

Tudi glede stroškov tiskalnika pritožba tožene stranke ni utemeljena. Sklicevanje tožene stranke na račun o nakupu tiskalnika, češ da je na njem kot kupec zapisan tožničin sin in ne tožnica sama, ne spremeni dejstva, da je s škodnim dogodkom škoda nastala tožnici in ona je tista, ki bo morala navsezadnje sinu ali kupiti nov tiskalnik ali pa mu kako drugače povrniti škodo, ki mu je z nesrečo neodvisno od njega nastala, tako da sodišče v tem delu potrjuje odločitev sodišča prve stopnje.

Ni pa pravilna ocena sodišča prve stopnje, da gre tožnici odškodnina v zvezi s hotelskimi storitvami v Moravskih toplicah. Tudi če so bili s strani zdravstvenega zavarovanja kriti stroški za fizioterapijo v teh toplicah ali celo zato, ker s te strani niso bili kriti tudi ostali (sicer v primeru fizioterapije potrebni) stroški hotela, tožnica sama pa pove, da bi lahko bila podobnih storitev deležna tudi v Ljubljani, ji odškodnino za to gmotno škodo pritožbeno sodišče ne more priznati. Res je, kot v pritožbi navaja tožena stranka, da je tožnica s takim ravnanjem morda dodatno koristila sebi, zato pa gledano v celoti neutemeljeno dvignila obseg škode na račun tožene stranke.

Ker je sodišče prve stopnje torej delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v delu, v katerem je bila pritožba tožene stranke utemeljena, le-tej ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 4. točke 373. čl. ZPP/77 spremenilo. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Prav tako je zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (368. čl. ZPP/77).

Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v tej pravdi je bilo potrebno spremeniti tudi stroškovni izrek. Tožnici, ki je v pravdi uspela s približno 54%, mora tožena stranka povrniti temu sorazmeren del stroškov postopka (drugi odst. 154. čl. ZPP/77), ki sicer znašajo 476.619,00 SIT (in predstavljajo izvedenino, stroške za zastopanje in nagrado odvetniku ter sodne takse), torej 257.374,30 SIT. Tožnica pa mora toženi stranki povrniti 46% njenih stroškov postopka, ki znašajo 24.855,00 SIT (in predstavljajo le stroške za sodno takso), torej 11.433,30 SIT. Po pobotanju teh stroškovnih terjatev (257.374,30 SIT - 11.433,30 SIT), mora tako tožena stranka tožnici povrniti še 245.941,00 SIT. V skladu z drugim odst. 155. čl. ZPP/77 je sodna taksa odmerjena v skladu s taksno tarifo oziroma Zakonom o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 30/78), nagrada za delo odvetnika pa z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 7/95).

Ker je tožena stranka v večjem delu pritožbe uspela, ji mora tožnica povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Ti znašajo 72.808,00 SIT in predstavljajo sodno takso za pritožbo. Tudi pritožbene stroške je sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. Tožnica mora svoje stroške pritožbenega postopka zaradi neuspele pritožbe nositi sama.

V skladu z določbo 1. odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77), ki je v sodbi označen kot ZPP/77.

Tako določila omenjena zveznega Zakona o pravdnem postopku kot zveznega zakona o obligacijskih razmerjih je sodišče uporabilo na podlagi prvega odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91), po katerem se ti predpisi v Sloveniji smiselno še uporabljajo kot republiški predpisi.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 504/97
• VSK sodba I Cp 390/2003
• VSL sodba I Cp 1482/2004