VSL sodba II Cp 611/2000

Jedro

Ker tožeča stranka ni izkazala, da bi bile vzrok za izbruh njegove duševne bolezni razmere na služenju vojaškega roka, so pa te razmere lahko delovale kot pospešujoč faktor pri nastanku bolezenskih znakov, tožena stranka za njegovo škodo ne odgovarja, ker tožeča stranka ni dokazala nedopustnega ravnanja tožene stranke in vzročne zveze med nastankom škode in nedopustnim ravnanjem, služenje vojaškega roka samo po sebi pa ni nevarna dejavnost, za katero bi odgovarjala tožena stranka.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 8.200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje ter mu plačevati mesečno rento 50.000,00 SIT od 1.7.1996 dalje z zapadlostjo petnajstega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, vključno z zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov. Tožeči stranki je bilo naloženo, da plača toženi stranki pravdne stroške v znesku 166,60 SIT. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse možne pritožbene razloge po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). V pritožbi navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da zdravniška komisija pri izdelavi svojega zaključnega mnenja ni imela na razpolago podatkov o hospitalnem zdravljenju tožnika na Psihiatrični kliniki v Ljubljani za čas od 24.5.1989 do 14.7.1989. Komisija je svoje mnenje za tožnika podala v septembru 1989 in je diagnozo shizoaktivne psihoze komisiji predložil tožnik sam. Zaključki izvedenca in s tem tudi sodbe so dejansko v nasprotju z zaključki obeh zdravniških komisij, ki sta tožniku priznali, da je prišlo do obolenja zaradi služenja vojaškega roka in tudi do njegove invalidnosti. Tudi izvedenec dr. M. je potrdil, da je bil vojaški rok sprožilni faktor bolezni. Upoštevati je treba, da je tožnik služil vojaški rok pred osamosvojitvijo in je bil tedaj izpostavljen nadpovprečnim obremenitvam. Zbolel je zato prej, kot če tega sprožilnega elementa ne bi bilo. Kdaj bi zbolel, pa izvedenec ne more povedati, zagotovo pa bi bilo to kasneje. Tožena stranka na izrecno opozorilo tožnikovega očeta, da je tožnik preobremenjen in da je njegovo obnašanje čudno, ni storila ničesar, ko pa je zbolel, je bil odpuščen brez potrebnega spremstva in navodil, kar je bistveno vplivalo na negativen razvoj in stopnjevanje bolezni. Tožena stranka zato vsaj delno odgovarja, ker se je zaradi specifičnih razmer pri njej bolezen sprožila predčasno in v težji obliki, vendar pa sodišče v tej smeri ni izvajalo dokazov. Podan pa je tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker obstaja nasprotje med zaključki sodišča in izvedeniškim mnenjem in izsledki zdravniške komisije. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer pa zaznamuje tudi pritožbene stroške. Pritožba ni utemeljena. Predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti so nedopustno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in obstoj odgovornosti na strani povzročitelja škode, kar vse mora biti podano kumulativno. V kolikor ni podan le eden od naštetih elementov, ni odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zaradi neobstoja vzročne zveze med zatrjevano škodo tožnika, to je njegovo boleznijo, in pogoji služenja vojaškega roka, za katere odgovarja tožena stranka, tožbeni zahtevek zavrnilo. Taka odločitev je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna, saj tožeča stranka ni dokazala in niti ni dokazovala nedopustnega ravnanja oziroma konkretizirala posameznih ravnanj tožene stranke. Tožnik v tožbi sploh ne zatrjuje, da bi šlo za kakršnokoli nedopustno ravnanje tožene stranke. Šele kasneje v pripravljalnem spisu navaja, da je bil psihofizično preobremenjen, vendar pa konkretnih dokazov, s katerimi bi dokazal nedopustnost ravnanja tožene stranke, ni ponudil. Služenje vojaškega roka pa samo po sebi ni nevarna dejavnost, za katero bi tožena stranka objektivno odgovarjala. Vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem je podana, ko je nedopustno ravnanje vzrok nastale škode. Škoda mora biti posledica protipravnega ravnanja. Med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem mora biti neka naravna in logična zveza, ki pomeni vzročno zvezo. Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo, ko se je oprlo na izvedensko mnenje izvedenca G. M. Ta je tako v prvem mnenju kot v dopolnilnem mnenju ocenil, da so obremenitve in zahteve vojaškega življenja in spremenjene socialne in bivalne okoliščine nedvomno lahko delovale kot sprožilni in pospešujoči faktor pri nastanku bolezenskih znakov, nikakor pa niso vzrok njegovi duševni bolezni. Res je kot opozarja pritožba, da med zaključki zdravniške komisije Vojaške bolnice Ljubljana in zdravniške komisije za pregled oseb, ki so zajete z Zakonom o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev, obstaja razlika, saj je prva ocenila, da bolezen ni direktna posledica, druga pa da je bolezen neposredna posledica služenja vojaškega roka. Sodišče prve stopnje je tudi za razjasnitev te razlike angažiralo izvedenca, ki je domneval, da je zdravniška komisija za pregled oseb, ki so zajete z Zakonom o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev imela na razpolago le razvid in zdravstveno dokumentacijo iz VB Ljubljana, ne pa tudi podatek, da je bil tožnik zdravljen na Psihiatrični kliniki od 24.5. do 14.7.1989. Izvedenec je zato domneval, da bi bila ugotovitev te komisije drugačna, če bi imela še ta podatek. Tožnik pa je v pritožbi navedel, da so pri tej komisiji imeli tudi dodatno dokumentacijo, za katero je izvedenec domneval, da je niso imeli. Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da je izvedenec natančno in jasno zapisal, da so obremenitve in zahteve vojaškega življenja, spremenjene socialne in bivalne okoliščine nedvomno lahko delovale kot sprožilni in pospešujoč faktor pri nastanku bolezenskih znakov, nikakor pa niso bile vzrok njegovi duševni bolezni. Kot je opredelil gre pri tožniku za tako vrsto bolezni, pri kateri se šele v prihodnosti izkaže, ali gre za reakcijo na spremenjene življenjske razmere ali pa za bolezenski proces. Izvedenec je tudi opisal, da gre pri tožniku za dedno in prirojeno bolezensko motnjo, za katero bi tožnik prej ali slej zbolel. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je ob tako izčrpnem in natančnem izvedeniškem mnenju sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek ne glede na razhajanje zdravniške dokumentacije, na katero se sklicuje pritožnik, saj niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Sicer pa pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da tožnik ni z ničemer dokazal, da je bila zdravniški komisiji za pregled oseb, ki so zajete z Zakonom o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev res dana na vpogled vsa razpoložljiva zdravstvena dokumentacija. Če tudi je bila ta dana, je bila odločitev zgoraj omenjene komisije pogojena glede na tedanje bolezenske znake in na razvoj same bolezni. Šele nadaljnja zdravljenja so lahko natančno pokazala dejanske vzroke bolezni, ki se je pojavila pri tožniku kot je ugotovil izvedenec dr. M. To pa je kot je ugotovil izvedenec dr. M., da obremenitve in zahteve vojaškega življenja niso bile vzrok nastanka njegove duševne bolezni. Da je tožnik zbolel prej kot če sprožilnega elementa služenja vojaškega roka in okoliščin v zvezi z njim ne bi bilo glede na mnenje izvedenca M., pritožbeno sodišče sprejema, vendar pa to na samo odločitev ne more imeti vpliva, saj tožeča stranka kot že zgoraj rečeno ni dokazala nedopustnega ravnanja tožene stranke, zaradi katerega bi edino, ob podanih tudi drugih pogojih odškodninske odgovornosti, vsaj delno odgovarjala za tožniku nastalo škodo. Pavšalno zatrjevanje tožnikove preobremenjenosti, ne da bi bilo konkretizirano z ravnanjem prav določenih oseb v času in prostoru, ki bi bilo v nasprotju s pravili stroke oziroma pravili, ki veljajo za vojaške obveznike, pa ne more biti upoštevno. Tudi pritožbene navedbe, da je bil odpuščen iz vojske zaradi bolezni brez potrebnega spremstva in navodil in da je to bistveno vplivalo na negativen razvoj in stopnjevanje bolezni, so brez dokazne podlage in glede na izvedeniško mnenje to tudi nikakor ni moglo biti vzrok za izbruh njegove bolezni. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo očitanega nasprotja med zaključki sodišča prve stopnje in listinami, na katere je oprlo svojo odločitev, zaradi česar bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, in tudi ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev po 2. odstavku 354. člena ZPP/77, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi skladna z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 368. člena ZPP/77. Tožeča stranka bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, ker v njem ni bila uspešna. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe, podlago pa ima v členih 166 in 154 ZPP/77. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP (Ur. l. RS št. 26/99) je sodišče v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 931/2001
• VSL sklep II Cp 1807/99
• VSL sodba I Cp 844/2000