VSL sodba I Cp 597/99

Jedro

Toženec, ki je kot trasant naklepno izdajal nekrite čeke, je banki kot trasatu, ki ji je naročil izkup oziroma izplačilo teh čekov tretjim osebam, za škodo objektivno odgovoren. Ob svojem (tudi krivdnem) ravnanju se ne more sklicevati na sokrivdo tožeče stranke, saj bi se svoje odgovornosti iz 760. člena ZOR (delno) oprostil le z zatrjevanjem in dokazovanjem okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe s tožečo stranko, ki jih ne bi mogel predvideti, preprečiti ali odpraviti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr.št. I 1762/98 v veljavi v 1. in 3. tč., torej, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 3.071.329,98 SIT, zakonite zamudne obresti, obračunane v znesku 323.691,73 SIT, zakonite zamudne obresti od zneska 3.455.021,71 SIT od 31.3.1998 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 47.128,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.4.1998 dalje do plačila. Poleg tega mora tožena stranka plačati tožeči stranki tudi nadaljnje pravdne stroške v znesku 124.231,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.1.1999 dalje do plačila. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče ugovor tožene stranke na zmanjšanje odškodnine za vsaj 50 % zavrnilo, ne da bi navedlo razlog za tako odločitev. Zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka uveljavlja vtoževani znesek iz razloga, ker toženec ni izpolnil obveznosti po pogodbi o ustanovitvi in vodenju tekočega računa, torej pogodbeno odškodninsko odgovornost toženca zaradi kršitve pogodbe, ki jo toženec priznava. Meni pa, da je za nastalo škodo v veliki meri sokriva tudi tožeča stranka, ki kljub temu, da je toženec že v letu 1996 precej prekoračil sredstva na svojem računu, ravnala malomarno in z nezadostno skrbnostjo, ker ni pravočasno blokirala toženčevega tekočega računa. Tožeča stranka torej ni storila vseh razumnih ukrepov, da bi se zmanjšala oz. preprečila nadaljnja škoda (čl. 266/4 in 267. ZOR), zaradi česar je podana tudi njena sokrivda najmanj v višini 50 %. Pritožba ni utemeljena. Pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, da gre med strankama za pogodbeno razmerje po pogodbi o ustanovitvi in vodenju tekočega računa (A/6), tako da je tožbeni zahtevek in sporno razmerje presojati po določbah te pogodbe in po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih o bančnem tekočem računu (členi 1052 - 1060) ter glede na določbo 1057 čl. ZOR tudi po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih o naročilu (členi 749 - 770). Nadalje je pravna podlaga v določbah Zakona o čeku in v predpisih meničnega prava, ki veljajo za ček. Niso sporne ugotovitve prvostopne sodbe, da je toženec kot trasant izdajal čeke in plačeval svoje dolgove tretjim osebam, pri čemer je ček trasiral na tožečo stranko, pri kateri je imel svoj tekoči račun, na katerem pa ni bilo kritja. Tožnik je torej izdajal nekrite čeke, saj ni zagotavljal priliva sredstev na tekoči račun. S tem je kršil 2. čl. pogodbe s tožečo stranko, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi. Med strankama gre za pogodbene obveznosti iz njunega medsebojnega kritnega razmerja, temelječega na pogodbi o bančnem tekočem računu. Zaradi neizpolnitve toženčeve obveznosti pa je nastala tožeči stranki škoda, saj je brez kritja na toženčevem računu po tožnikovih nalogih izplačala tretjim osebam (remitentom) na čekih navedene zneske iz svojega premoženja. Obseg te škode je razviden iz predloženih listin, povzet v izpodbijani sodbi in ni sporen. Tožnikov tožbeni zahtevek je torej odškodninski zahtevek, ker obstaja toženčeva odškodninska obveznost zaradi kršitve pogodbe (262. čl. ZOR). Tožena stranka se sklicuje na sokrivdo tožeče stranke, češ, da ni blokirala toženčevega tekočega računa in torej ni storila vseh razumnih ukrepov, da bi zmanjšala oziroma preprečila nadaljnjo škodo (4. odst. 266. čl. ZOR in 267. čl. ZOR). Po presoji pritožbenega sodišča sklicevanje na navedene določbe in na sokrivdo tožeče stranke v tej zadevi ni pravno utemeljeno. Z izdajo nekritih čekov in z nezagotovitvijo sredstev na svojem tekočem računu je toženec naklepno kršil pogodbo o bančnem tekočem računu, pri čemer je treba njuno medsebojno razmerje presojati po pravilih o naročilu, na katera napotuje 1057. čl. ZOR. Banka odgovarja za izvršitev naročil imetnika računa, (deponenta) po pravilih pogodbe o naročilu. Veljajo torej določbe 749. do 770. čl. ZOR, pri čemer je po 760. čl. ZOR naročitelj dolžan povrniti prevzemniku naročila škodo ki jo je ta brez krivde pretrpel pri izpolnjevanju naročila. Toženec je kot izdajatelj čekov naročil tožeči stranki kot trasatu izkup oziroma izplačilo čekov tretjim osebam in je zato banki kot trasatu oz. mandatarju objektivno odgovoren. Zaradi tožnikovega izpolnjevanja toženčevih naročil, je tožniku nastala škoda. Toženec se ob svojem (tudi krivdnem) ravnanju ne more sklicevati na sokrivdo tožeče stranke, ki ji je škodo povzročil sam z naklepnim ravnanjem, torej z zavedanjem, da ji bo škoda nedvomno nastala. Toženec bi se svoje odgovornosti iz 760. čl. ZOR (delno) oprostil le z zatrjevanjem in dokazovanjem okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe s tožečo stranko, ki jih ne bi mogel predvideti, preprečiti ali odpraviti, vendar takih okoliščin toženec ne zatrjuje. Zato obstoji njegova izključna odgovornost za tožeči stranki nastali škodo, kar pomeni, da je prvostopno sodišče ob dejstvih, ki niso sporna, z ugoditvijo tožbenemu zahtevku pravilno materialnopravno razsodilo. Ker v zadevi niti ni spornih dejstev tudi ni utemeljeno zatrjevanje pritožbe, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Razlogi o dejstvih so v sodbi navedeni, pritožbeno sodišče je zaradi odgovora na pritožbene trditve dodalo le nekaj materialnopravnih pojasnil. Tako je torej zaključiti, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prvostopno sodišče pa tudi ni storilo kršitev postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zato je bilo pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (368. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1341/99
• VSK sodba I Cp 544/2004
• VSL sodba II Cp 3606/2008