VSL sklep I Cp 1192/99

Jedro

Člena 14 in 15 ZSam namreč določata glede izdaje posebne odločbe tistemu zavezancu za samoprispevek, kateremu obveznost ni bila predpisana s posebno odločbo, pristojnost upravnega organa in glede izterjave obveznosti od zavezanca izterjavo po predpisih, ki veljajo za izterjavo davkov, torej v (davčnem) upravnem postopku, kar torej pomeni, da se tudi o vseh tistih vprašanjih, o katerih ni odločeno v aktu o uvedbi samoprispevka (člen 8 ZSam) odloča pred upravnim organom oziroma v upravnem postopku.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom se je Okrajno sodišče v Škofji Loki izreklo za nepristojno za odločanje v obravnavani pravdni zadevi, razveljavilo opravljena pravdna dejanja in tožbo tožeče stranke zavrglo po 16. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 26.220,00 SIT. Proti sklepu se iz vseh treh zakonitih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, pri čemer predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa sodbeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Po prepričanju pritožnice je sodba sodišča prve stopnje (pravilno sklep) nepravilna, saj je za odločitev v tej pravdni zadevi pristojno redno sodišče. V obravnavani zadevi tožeča stranka vtožuje od tožene stranke glavnico v višini zapadlih zneskov samoprispevka, ki ga je bila dolžna plačati pokojna R., po sklepu o uvedbi samoprispevka za del KS .... (Ur.l. RS št. 49/95 - v nadaljevanju sklep). 8. člen sklepa sicer določa, da bo morebitna izterjava opravljena v skladu z Zakonom o davkih občanov, preko davkoizterjevalca, vendar ta zakon ne velja več, R. pa je umrla, zapuščine ni bilo, dedičev nima. Nadalje se pritožnica ne strinja z zaključkom sodišča, da na podlagi 1. odstavka 15. člena Zakona o samoprispevku v zvezi s 40. členom Zakona o davčnem postopku za zapadle in neplačane davčne obveznosti uvede pristojen davčni organ postopek prisilne izterjave. V konkretnem primeru tožena stranka v citiranem sklepu ni navedena, ker je pokojna R. po izvedenem referendumu in pred uveljavitvijo citiranega sklepa prenesla lastnino na kmetiji na toženo stranko. Le-ta pa logično nima pravnega interesa, da bi zahtevala, da se njegova obveznost plačila samoprispevka ugotovi s pismeno odločbo, ki naj bi jo izdala pristojna Uprava za družbene prihodke na podlagi 14. člena Zakona o samoprispevku, zato tožeča stranka nima možnosti se poplačati, saj se upravni postopek uvede le na zahtevo pristojnega predlagatelja. Poleg tega samoprispevek tudi ni davek, zaradi česar za njegovo prisilno izterjavo ne more veljati 40. člen Zakona o davkih občanov. Ker pa je dejstvo, da je bila cesta zgrajena in plačana iz samoprispevka in sredstev širše družbene skupnosti ter z denarjem tožeče stranke, tožena stranka pa dnevno uporablja cesto, za katero ni ničesar prispevala, čeprav bi morala, je neopravičeno obogatena, ker ni plačevala samoprispevka, ki je odpadlo na kmetijo, last tožene stranke, tožeča stranka pa je prikrajšana, ker je sredstva založila in jih do danes ni prejela vrnjena. Pritožba ni utemeljena. Ker iz vsebine pritožbenih navedb nedvoumno izhaja, da se tožeča stranka pritožuje proti (predloženemu) sklepu, s katerim se sodišče prve stopnje izreka za nepristojno za sojenje v tej (upravni) zadevi in ne proti sodbeni odločitvi (prvostopno sodišče o zadevi ni meritorno odločilo), pritožničin nerazumljiv pritožbeni predlog po razveljavitvi oz. spremembi izpodbijane sodbe predstavlja očitno pomoto. Sicer pa pritožba ni nepopolna, če zakonitega pritožbenega razloga ne vsebuje (čl. 351/3 ZPP/77) oz. v primeru, ko je (pravilno) naveden, pritožbeno sodišče nanj ni vezano (čl. 366/2 ZPP/77). Ker mora po 1. odstavku 16. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju besedila ZPP/77) sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost, je prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je ob ugotovitvi, da obravnavana zadeva ne predstavlja civilne zadeve, pač pa upravno stvar, ob zaključenem dokaznem postopku namesto meritorne odločbe izdalo izpodbijani sklep po 2. odstavku 16. člena ZPP/77, s katerim svojo pristojnost odklanja. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, po katerih določili 14. in 15. člena Zakona o samoprispevku (Ur.l. RS št. 35/85 - v nadaljevanju besedila ZSam) napotujeta na to, da obravnavana zadeva ni civilna zadeva, da bi bilo za njeno rešitev pristojno okrajno sodišče po členu 99/II Zakona o sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94). Navedena člena namreč določata glede izdaje posebne odločbe tistemu zavezancu za samoprispevek, kateremu obveznost ni bila predpisana s posebno odločbo, pristojnost upravnega organa in glede izterjave obveznosti od zavezanca izterjavo po predpisih, ki veljajo za izterjavo davkov, torej v (davčnem) upravnem postopku, kar torej pomeni, da se tudi o vseh tistih vprašanjih, o katerih ni odločeno v aktu o uvedbi samoprispevka (člen 8 ZSam) odloča pred upravnim organom oziroma v upravnem postopku. Nasprotna pritožbena izvajanja glede tega, da samoprispevek ni davek (kar sicer drži) in s čimer pritožnica izpodbija upravno pristojnost obravnavane zadeve, so glede na obrazloženo brezpredmetna, enako velja glede pritožbenih navedb o tem, da tožena stranka nima interesa uvesti upravnega postopka po 14. členu ZSam, zaradi česar se tožeča stranka ne more poplačati v upravnem postopku saj je bila ta zakonska možnost uvedbe upravnega postopka po prvo in drugostopnem sodišču izpostavljena zgolj na načelni ravni, v zvezi z razlogovanjem zakaj gre za upravno stvar in ne za civilno zadevo. Ker pa med strankama obravnavane zadeve sploh ni spora o tem, da je tožena stranka singularna pravna naslednica R., kar v zvezi s pridobljenim lastništvom na izročeni kmetiji pomeni prevzem obveznosti plačevanja samoprispevka, uvedenega še v času lastništva prvotne lastnice. S pridobitvijo lastnine na kmetiji tožena stranka ni pridobila le vseh pravic, pač pa tudi obveznosti prednice glede izročenega premoženja, torej tudi glede predpisanega plačila samoprispevka, vezanega na lastništvo in obdelovanje kmetije. To pa sicer po prepričanju pritožbenega sodišča tudi pomeni, da je o stvari že tudi odločeno in je aktualna le še izterjava obveznosti po 15. členu ZSam od toženca kot zavezanca po predpisih, ki veljajo za izterjavo davkov, ne pa več odločitev o sami obveznosti. Na podlagi povedanega pa se izkaže kot pravno zgrešena tudi teza pritožnice o neupravičeni pridobitvi kot pravnem temelju te (civilne) zadeve po členu 210 ZOR ter o nezmožnosti poplačila tožeče stranke zaradi odsotnosti ugotovitve toženčeve obveznosti s posebno pismeno odločbo po 14. členu ZSam. Ker sodišče pri izdaji izpodbijanega sklepa tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. odstavku 354. člena ZPP/77 v zvezi s čl. 381 ZPP/77, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP/77).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 1007/2005
• Sklep U 120/95-17
• VSC sklep Kp 24/00