VSL sodba I Cp 1049/2000

Jedro

Prenašanje oz. nameščanje 40 kg težke lestve na vozilo ne predstavlja nevarne dejavnosti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da mora tožena stranka tožniku plačati 3.069.000,00 SIT odškodnine za škodo, ki jo je utrpel pri nalaganju tridelne kovinske lestve. V razlogih je navedlo, da je do škode prišlo izključno zaradi tožnikovega ravnanja ter da tudi ni podlage za objektivno odgovornost. Zoper to sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in navaja, da sodišče ni jasno navedlo, ali je ocenjevalo odgovornost tožene stranke kot krivdno ali kot objektivno odgovornost. Sokrivdo je preprosto pripisalo tožniku, čeprav tožnik ni bil ne šofer niti vodja skupine. Zmotno je ocenilo izpovedbo priče J. Ž. ter celo dejstvo, da delovna skupina ni vzela še enega vozila (kombija s prtljažnikom in dodatnimi jermeni, s katerimi se priveže lestev, v zvezi s katero se je tožnik poškodoval) štelo v škodo tožniku. Nekritično je sprejelo izpovedbo priče J. Ž., da je vedno na razpolago kombi za prevoz dodatne lestve, čeprav nobena od drugih prič tega ni potrdila. Že iz dejstva, da je tožnikova skupina imela le enega šoferja, jasno izhaja, da dveh vozil ni mogla uporabljati. Razen tega tožena stranka ugovora o možnosti uporabe dveh vozil tudi nikoli ni podala. J. Ž. je svojo izpovedbo prilagodil temu, da je bil odgovoren za varnost delavcev. Sporna je njegova trditev, češ da se zgodi, da delavci stvari uredijo po svoje in da ni vedel za takšen način prevažanja lestve ter da mu ni znano, ali so bili odgovorni v podjetju seznanjeni s tem. Sodišče je priredilo izpovedbo priče J. Ž., ko je zapisalo, da tožena stranka s takim načinom prevoza dodatne lestve ni bila seznanjena. Sporno lestev so namreč že več let vozili na tak način in zato toženi stranki to ni moglo ostati neznano. Delodajalec je namreč dolžan opravljati nadzor nad upoštevanjem varnostnih ukrepov. Dejstvo je tudi, da tožena stranka nima predpisov za nalaganje take lestve ter da tožniku nalaganja te lestve nihče ni preprečil. Pravilnik tožene stranke o varstvu pri delu določa, da je vodja dela oziroma vodja delovne skupine odgovoren za varno delo delavcev, pri čemer jih je dolžan poučiti o načinu opravljanja dela in jim zagotoviti varnost ter jih nadzorovati. Vodja delovne skupine je bil tedaj M. Ž., ki pa je povedal, da je moral tudi sam že odskočiti, ko ga je lestev odrinila oziroma ko je zdrsnila. Kar zadeva varstvo pri delu, so torej delavci tožene stranke bolj ali manj prepuščeni sami sebi. J. Ž. je v zvezi s prevozom dodatne lestve tudi izrecno povedal, da sam prevoz ni sporen, pač pa da je sporen oziroma nesmotrn način nalaganja. Glede na to se zastavlja vprašanje, zakaj naj bi skupine sploh imele na razpolago več vozil, ko se niti njemu kot varnostnemu inženirju prevoz dodatne lestve na vozilu, ki za to ni predvideno, ne zdi sporen. Tudi kar se tiče samega nalaganja lestve tožniku ni mogoče ničesar očitati. Ker tožena stranka za to ni predvidela nobenega postopka, je lestev pač nalagal tako, kot jo je. Zato ni bilo nič nenavadnega, če je lestev nalagal sam. Vedno je bilo namreč treba stopiti na zaboj za orodje. Določbe Konvencije mednarodne organizacije dela št. 127 o največji teži tovora, ki jo sme prenašati posamezen delavec, se ne nanašajo na sporno vozilo tožene stranke. Le-ta bi morala z interno zakonodajo razširiti veljavnost določb pravilnika tudi za primer nalaganja lestve na tako vozilo. Nalaganje lestve na tako vozilo je namreč zelo nerodno opravilo, kajti lestev je kljub manjši teži zelo nerodna in čeprav je težka 40 kg, predstavlja nevarnost, saj lahko zlahka spodnese in odrine odraslega človeka. Napačno je razumljena tudi višina nalaganja lestve. Tožnik je lestev nalagal več kot 150 cm visoko. Končno je tožnik opozoril tudi na stališče sodne prakse, po katerem prenos težkega bremena v določenih okoliščinah pomeni nevarno dejavnost. Pritožba ni utemeljena. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni jasno navedlo, ali je odgovornost tožene stranke ocenjevalo kot objektivno ali kot krivdno odgovornost. V razlogih je namreč dovolj razumljivo pojasnilo, da delo, pri katerem se je poškodoval tožnik, ni delo s povečano nevarnostjo (kar pomeni, da tožena stranka ne more biti objektivno odgovorna) ter da je škoda nastala izključno zaradi tožnikovega ravnanja (kar pomeni, da se je tožena stranka tudi krivdno ekskulpirala). Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da prenašanje oziroma nameščanje 40 kg težke lestve na vozilo ne predstavlja nevarne dejavnosti. Za nevarno dejavnost je mogoče šteti le tako, pri kateri kljub previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil prihaja do nesreč in kjer je možnost nastanka škode že vnaprej vključena v tako dejavnost, ki zato po splošnem pojmovanju odstopa od drugih dejavnosti prav zaradi večje nevarnosti nastanka škode. Pri tem ničesar ne spremenijo okoliščine, v katerih se je ta dejavnost (nakladanja lestve) odvijala, t.j., da je šlo za nakladanje lestve na vozilo, ki ni bilo posebej prirejeno za prevoz takega orodja ter da je to delo opravljal tožnik sam (čeprav sta bila pri tem delu običajno dva delavca). Pravil o objektivni odgovornosti namreč ni mogoče uporabljati za situacije, ko je postalo delovanje nevarno zaradi dejanj ali opustitev tistega, ki se ukvarja z določeno dejavnostjo, oškodovanca, ali koga tretjega. Če ne drugega, je imel namreč tožnik možnost za asistenco pri delu poklicati katerega od dveh delavcev, ki sta bila takrat z njim. Kljub temu se je dela lotil sam, pri čemer ga je lestev spodnesla, da je nesrečno odskočil ter se poškodoval. Zato pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je prišlo do nesreče izključno po njegovi krivdi. Tožnik v pritožbi sicer razglablja o krivdi tožene stranke, da so za prevoz lestve uporabljali vozilo, ki ni bilo posebej prirejeno za prevažanje take lestve (čeprav je tožena stranka imela vozilo za prevoz take lestve). Vendar ker do nesreče ni prišlo med prevozom, marveč med nalaganjem lestve, in še to zato, ker se tožnik ni držal običajnega načina nalaganja (dela se je lotil sam, namesto, da bi za pomoč poklical še koga od delavcev), je brez pomena pritožbeno razglabljanje, ali je tožnikova skupina (v kateri so bili trije delavci, od katerih je bil le en šofer) mogla uporabljati dvoje vozil (drugo seveda le za prevoz lestve v zvezi s katero se je tožnik poškodoval). Vzrok nesreče namreč ni bila uporaba vozila, ki ni bilo prirejeno za prevoz sporne lestve, marveč nepravilno nalaganje le-te. Za to pa je odgovoren zgolj tožnik. Četudi ni imel možnosti izbire vozila (oz. ni mogel vplivati na to, da bi uporabili tudi vozilo, ki je bilo prirejeno za prevoz sporne lestve), pa je imel možnost izbire načina, kako tako lestev naložiti na vozilo. Pri tem je brez pomena tudi pritožbena trditev, da tožena stranka nima predpisov za nalaganje take lestve in da tožniku nihče ni preprečil nalaganja lestve na neustrezen način. Predpisov za nalaganje lestev tožeči stranki pač ni treba imeti, prav tako pa od nje tudi ni mogoče zahtevati, da bi zagotovila stalno varnostno nadziranje delavcev tudi pri tako banalnih opravilih, kot je nalaganje 40 kg težke lestve na vozilo. Sodišče prve stopnje je torej na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tudi ni zagrešilo nobene take postopkovne kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 425/2008
• VSK sodba I Cp 689/2005
• VSL sodba II Cp 1372/98