VSL sodba I Cp 2118/99

Jedro

Zaradi razveze zakonske zveze se ekonomski položaj otroka ne sme poslabšati seveda upoštevajoč gmotne zmožnosti staršev.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama, mladoletnega otroka pravdnih strank J. E.

dodelilo v vzgojo in oskrbo materi toženki, tožniku pa naložilo, da zanj plačuje mesečno preživnino v višini 40.000,00 SIT od 1.10.1999 dalje, plača pa tudi razliko v že plačani preživnini v znesku 15.000,00 SIT za mesece junij, julij, avgust in september 1999. V ostalem je prvo sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Proti sodbi se je pritožil tožnik, ki izpodbija odločitev o višini preživnine ter načinu njenega plačevanja, pri tem pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v preživninskem delu ustrezno spremeni ali pa jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dohodke pravdnih strank in sicer zato, ker je sledilo le navedbam in izpovedbam toženke. Dejansko stanje je drugačno, kot to zaključuje sodišče prve stopnje, saj so dohodki tožnika manjši od dohodkov toženke. Tožnik je namreč sodišču navedel vse vire svojih zaslužkov, toženka pa sodišču ni prikazala prihodkov, ki jih nedvomno prejema, glede na potrebe otroka, kot jih je navajala. Tudi splošno premoženjsko stanje toženke je takšno, da izkazuje, da ima zagotovo bistveno višje prihodke od prikazanih in višje od tožnikovih. Prvo sodišče pa tudi ni v zadostni meri upoštevalo, da ima tožnik s svojim preživljanjem, ker se je moral izseliti iz skupnega stanovanja, bistveno višje stroške od toženke. Po presoji pritožbe pa je nepravilna tudi ocena potreb mladoletnega sina. Če sodišče ugotavlja, da so povprečni mesečni stroški za otroka v starosti 14 let 40.000,00 SIT, potem tudi ob upoštevanju tolerantnih odstopanj sodišče ne bi smelo ugotoviti za sina pravdnih strank potrebe v višini 70.000,00 SIT. Tožnik je res za otroka sam od sebe plačeval mesečno 40.000,00 SIT, vendar pa so se njegove razmere spremenile, ker so se mu posli v firmi močno zmanjšali, temu pa sledi tudi znižanje plače. Zaradi tega je odmerjena višina preživnine že presegla polovico njegovih rednih mesečnih prihodkov in je v takšni višini ni sposoben plačevati. Tudi prognoza za naprej ni obetavna. Tožniku tudi ni jasno, zakaj je sodišče odločilo, da se preživnina plačuje na roke tožene stranke, čeprav toženka ni oporekala temu, da se preživnina nakazuje na njen tekoči račun. Nejasna je tudi določba 4. in 5. tč. izreka sodbe in je verjetno prišlo do pomote. Poleg tega pa tožniku ni jasno, v čem je tožbeni zahtevek zavrnjen, saj je sodišče prisodilo celo višjo preživnino, kot je bila predlagana v tožbenem zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Pisno pomoto v izreku sodbe pod tč. 4 je sodišče v skladu z določbo 328. čl. Zakona o pravdnem postopku odpravilo s popravnim sklepom z dne 27.10.1999. Prvostopna odločitev o načinu plačevanja preživnine (na roke toženke) v ničemer ne onemogoča tožniku izpolnjevanja preživninske obveznosti na dosedanji način z nakazilom preživnine na tekoči račun toženke. Tudi odločitev prvostopnega sodišča o tem, da se v presežku tožbeni zahtevek zavrne je za reševanje te pritožbene zadeve brezpredmetna. Za izpodbijanje sodbe v tem delu pritožnik tudi nima pritožbenega interesa.

V ostalem pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo potrebe mladoletnega sina pravdnih strank, kot tudi plačilne zmožnosti obeh pravdnih strank. Z dokazno presojo prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju tudi sklicuje na prvostopne razloge.

Zaradi razveze zakonske zveze se materialni položaj otroka pravdnih strank ne sme poslabšati. Če sta starša otroku v času zakona nudila v materialnem pogledu bistveno več, kot pa po uradnih podatkih znašajo povprečni mesečni življenjski stroški otroka te starosti, sta tudi po razvezi dolžna, v okviru svojih zmožnosti, svojemu otroku ohranjati dosedanji način življenja. Glede na način življenja, kot ga je do sedaj bil deležen mladoletni sin pravdnih strank po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki imajo podlago v podatkih spisa, pa ocena prvostopnega sodišča, da znašajo mesečne potrebe sina pravdnih strank v povprečju 70.000,00 SIT, ni pretirana. Pritožbeno sodišče se tudi v celoti strinja s spoznanjem sodišča prve stopnje, po katerem način življenja obeh pravdnih strank ne potrjuje njunih zatrjevanj o plači oziroma dohodkih, ki jih prejemata. To velja za obe pravdni stranki.

Za obe pravdni stranki velja, da so njuni prihodki, pa tudi premoženje, ki ga posedujeta, ki je tudi lahko vir prihodkov, takšni, da omogočajo pokrivati potrebe njunega sina v ugotovljeni mesečni višini. Pri tem pa je tudi pravilna porazdelitev stroškov med obe pravdni stranki tako, da tožnik prispeva za preživljanje sina 40.000,00 SIT, toženka pa 30.000,00 SIT, pri čemer ostane na toženki tudi vsa skrb v zvezi z vzgojo in varstvom mladoletnega sina. Pri tem je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo višje stroške preživljanja tožnika. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da bo tožnik zmogel plačilo preživnine 40.000,00 SIT mesečno, pri čemer pa tožnik drastično zmanjšane obsega poslov v njegovi firmi le zatrjuje, v ničemer pa teh svojih trditev ne konkretizira in zanje tudi ne ponuja nobenih dokazov.

Odločitev sodišča prve stopnje je tako po presoji pritožbenega sodišča v dejanskem in pravnem pogledu pravilna in zakonita in je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 235/2003
• VSK sodba I Cp 73/2007
• VSL sklep IV Cp 2571/2005