VSL sodba II Cp 1338/99

Jedro

Objektivno odgovorna tožena stranka (174. čl. ZOR) je dokazovala, da je za nesrečo pri delu s povečano nevarnostjo (173. čl. ZOR) in s tem tožniku nastalo škodo, deloma (do 20 %) kriv oškodovanec - tožnik sam (tretji odstavek 177. čl. ZOR), zato je oškodovanec dolžan trpeti do ugotovljene višine svoje krivde svojo škodo sam.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 896.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.6.1999 dalje do plačila in 132.617,00 SIT pravdnih stroškov, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.6.1999 dalje pa do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Tožnik se je proti takšni sodbi pravočasno pritožil. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, pritožuje pa se tudi zoper odločitev o stroških. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika stroškovno v celoti ugodi.

Navaja, da je sodišče glede ugotovljene 20% sokrivde tožnika za nastalo delovno nezgodo z dne 3.7.1998 napačno ugotovilo dejansko stanje. Dejstvo je, da tožnik, pa tudi nihče izmed delavcev v času nezgode ni imel opravljenega izpita iz varstva pri delu. Delo, ki so ga opravljali - zamenjava valja, je izredno nevarno na višini, pri čemer so to delo opravljali prvič, zato nihče ni vedel kako ga bodo opravili. Glede na to je tožnik ravnal tako, kot je mislil, da bo delo najbolje opravljeno. Iz fotografij v spisu in izpovedi prisotnih delavcev je razvidno v kakšno nevarnost so se podali. Tožniku zato ni mogoče očitati nobene sokrivde za nastalo nezgodo, ampak je v celoti odgovorna za nastalo škodo tožena stranka. Glede višine odškodnine pa tožnik meni, da je odmerjena prenizko. Sodišče je sicer podrobno opisalo ugotovljeno dejansko stanje obstoja telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja, vendar je prisojena odškodnina v višini 400.000,00 SIT premajhna. Tožnik bi bil za tovrstno škodo upravičen do 800.000,00 SIT odškodnine. Tudi za strah in skaženost je prisojena odškodnina v zneskih 80.000,00 SIT in 40.000,00 SIT premajhna. Za vsako izmed omenjenih nepremoženjskih škod bi bila pravična odškodnina 200.000,00 SIT. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa tožnik poudarja, da ne gre za duševne bolečine lažje intenzitete, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak so pri tožniku prisotne hude duševne bolečine, zaradi česar bi bila primerna odškodnina 1,000.000,00 SIT in ne le prisojenih 600.000,00 SIT. Tožnik se pritožuje tudi glede odmerjenih stroškov in navaja, da je upravičen do povrnitve stroškov tudi za pooblaščenčeve stroške prihoda na obravnavo iz Celja v Ljubljano, saj so ti stroški priglašeni v skladu z Odvetniško tarifo.

Pritožba ni utemeljena.

Do nesreče in s tem do tožnikove škode je nedvomno prišlo pri delu s povečano nevarnostjo (173. člen ZOR), za katero odgovarja tožena stranka (174. člen ZOR), v kolikor ne dokaže, da je za škodo izključno kriv oškodovanec ali kdo tretji (drugi odstavek 177. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo najprej obstoj objektivne odgovornosti na strani tožene stranke, ki izvira iz nevarne dejavnosti, kar navedeno delo - demontaža 100 kg težkega valja na višini 12 do 13 m, pri kateri je prišlo do škodnega dogodka, brez dvoma je. Pravilno pa je tudi zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je deloma kriv za nastalo škodo tudi sam tožnik.

Ugotovilo je, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star 44 let in po lastni izpovedbi je imel v tem času že večletne delovne izkušnje vzdrževalca iz dotedanjih zaposlitev. Pri toženi stranki je bil zaposlen kot vzdrževalec, glavni vzdrževalec pa je bil M. S., ki je bil tožnikov nadrejeni in tudi odgovoren za zamenjavo valja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nihče od treh, ki so opravljali demontažo valja, ni imel izpita iz varstva pri delu. Tožnik se je kljub siceršnjim izkušnjam vzdrževalca in določeni izobrazbi (tožnik je imel višjo vojaško šolo), dela, pri katerem je prišlo do škodnega dogodka, čeprav so takšno delo pri toženi stranki opravljali prvič, lotil na povsem neprimeren način. Pri demontiranju 100 kg težkega valja je stal na nezavarovani strani konstrukcije na višini 12 do 13 m, kjer ni bilo stabilne opore za noge in z nogo poskušal ta valj prevrniti na tla. Tožnik je ravnal neodgovorno, ko je stal na nezavarovani strani, kjer ni bilo možnosti, da bi se odmaknil od valja, ki ga je potiskal proti sebi in ki je nato padel proti tožnikovi desni nogi. Pri tem ni upošteval prepovedi nadrejenega delavca M. S. naj pusti valj pri miru. Opisane okoliščine na strani tožnika je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot takšne, ki utemeljujejo tožnikovo sokrivdo za nastalo škodo v višini 20 %. Do te višine je torej tožena stranka prosta odgovornosti, ker je do 20 % za nastalo škodo kriv tožnik sam (tretji odstavek 177. člena ZOR). O temelju odškodninske odgovornosti je torej sodišče prve stopnje pravilno odločilo in zato tožnikovi pritožbi, da je v celoti dolžna nositi tožnikovo škodo tožena stranka, ni mogoče pritrditi.

Tožnik se pritožuje tudi zoper višino prisojene odškodnine in meni, da je sodišče prve stopnje odmerilo prenizko odškodnino za vse oblike nepremoženjske škode. Vendar neutemeljeno. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo tako intenzivnost kot trajanje telesnih bolečin in vse nevšečnosti med zdravljenjem, na podlagi česar je prisodilo denarno odškodnino v višini 400.000,00 SIT. Ugotovilo je, da je imel tožnik pet dni hude telesne bolečine, stalne srednje hude deset dni in stalne lahke telesne bolečine tri tedne, v naslednjem obdobju pa je imel še šest tednov občasne lažje bolečine, v obdobju treh tednov (po odstranitvi mavčeve imobilizacije) pa je imel še krajša obdobja srednje hudih bolečin. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri upoštevalo tudi vse neugodnosti, ki jih je imel tožnik med zdravljenjem. Po oceni pritožbenega sodišča predstavlja od prvega sodišča prisojeni znesek odškodnine za telesne bolečine pravično odškodnino glede na težo tovrstnega trpljenja oškodovanca tožnika.

Pri ugotavljanju strahu je sodišče prve stopnje tako glede primarnega kot sekundarnega strahu sledilo izpovedbi tožnika. Tako je tožnik ob samem udarcu valja doživel zelo intenziven strah in nato še krajše obdobje (nekaj minut), ko se je bal, da bo padel s konstrukcije. V času prehoda na zavarovani del konstrukcije, kamor je tožnik sam splezal, pa je bil strah lažje intenzitete. Primarni strah je bil torej kratkotrajen, vendar pa zelo intenziven. V času zdravljenja je imel tožnik en mesec tudi strah za izid zdravljenja, dokler ni bila rana toliko zaceljena, da ni bilo več pričakovati zapletov. Sodišče prve stopnje je za ugotovljeni strah glede na intenziteto in čas trajanja, prisodilo tožniku povsem pravično odškodnino v višini 80.000,00 SIT.

Glede duševnih bolečin zaradi skaženosti je izvedenec ugotovil, da ima tožnik nekoliko in sicer za členek krajši četrti prst na desni nogi. Izvedenec meni, da te spremembe niso take, da bi bil zaradi njih tožnik skažen. Sodišče prve stopnje pa je kljub takšnim ugotovitvam izvedenca tožniku prisodilo odškodnino tudi za skaženost, ker je menilo, da je vendarle podan poleg subjektivnega kriterija za priznanje odškodnine za to odškodninsko obliko tudi objektivni kriterij, kajti takšna sprememba četrtega prsta, kot je ostala tožniku, bi pri večini ljudi po mnenju sodišča prve stopnje vzbudila občutek nelagodnosti pred drugimi ljudmi, zaradi česar sodišče prve stopnje meni, da je izkazan tudi objektivni kriterij. Pritožbeno sodišče se sicer s takšnim stališčem sodišča prve stopnje ne strinja in sprejema mnenje izvedenca v celoti. Zato tožnik zanesljivo ni upravičen do višje odškodnine od prisojene za skaženost, za kar se zavzema v pritožbi.

Tudi glede odškodnine za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče povsem utemeljeno prisodilo tožniku odškodnino v znesku 600.000,00 SIT. Navedeni znesek odraža pravično zadoščenje za ugotovljene duševne bolečine, ki so (kljub drugačnemu zatrjevanju tožnika tudi še v pritožbi) lažje intenzitete spričo zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika, nastalih zaradi škodnega dogodka.

Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za to tožnikovo nepremoženjsko škodo utemeljeno ni prezrlo, da vendarle lahko tožnik opravlja enaka dela kot pred obravnavano poškodbo in da ima težave le pri večji obremenitvi poškodovane noge in bi le težja dela opravljal z večjo težavo kot pred obravnavano poškodbo. V zadostni meri je tudi upoštevalo, da ima tožnik težave pri dolgotrajni hoji in da je tudi za športno aktivnost sposoben z večjim naporom. Upoštevaje vse navedeno, tožnik ni upravičen do višje odškodnine od prisojene.

Odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo v razmerju med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Škoda, ki jo je utrpel tožnik je manjša škoda in odškodnina, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje za vse odškodninske oblike v primerjavi s primerljivimi odškodninami ni prenizka in predstavlja pravično denarno odškodnino, torej odškodnino, ki je odmerjena v skladu z določbo drugega odstavka 200. člena ZOR.

Tožnik tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija neutemeljeno. 155. člen ZPP/77 določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno in zakonito, da potnih stroškov pooblaščenca tožnika za prevoz iz Celja v Ljubljano na obravnavo, ni štelo za potrebne pravdne stroške. Obravnavana pravdna zadeva ni takšne narave, da tožnika na obravnavi ne bi mogel zastopati drug odvetnik kot substitut. Zato stroškov za prevoz tožnikovega pooblaščenca iz Celja v Ljubljano ni mogoče šteti za potrebne za to pravdo. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov odločilo v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP/77, upoštevaje uspeh tožnika (in tožene stranke) po temelju in po višini.

Po obrazloženem torej pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (drugi odstavek 365. člena ZPP/77) ni zasledilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti ob reševanju pritožbe, je tožnikovo pritožbo zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (368. člen ZPP/77).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam trpeti svoje pritožbene stroške. Izrek o zavrnitvi njegovih pritožbenih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi njegove pritožbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP/77).

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena ZPP/99 je pritožbeno sodišče v tej sodbi uporabilo določbe ZPP/77.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1569/99
• VSK sodba I Cp 868/2004
• VSL sodba II Cp 1779/2002