VSL sodba II Cp 352/99

Jedro

Prodajalec odgovarja za stvarne napake (če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno normalno rabo ali za promet), ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca, ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o temelju odškodninskega zahtevka, ki ga v tožbi z dne 8.6.1998 uveljavlja tožnica, in sicer je razsodilo, da tožena stranka odgovarja tožnici za škodo, ki ji je nastala dne 20.3.1997. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje oziroma da samo odloči o stvari. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo vsebine sporazuma, ki sta ga 21.3.1997 sklenili pravdni stranki. S tem sporazumom sta stranki sklenili poravnavo, po kateri je tožena stranka tožnici izplačala 20.000,00 SIT odškodnine za ekonom lonec in stroške beljenja kuhinje, tožnica pa se je odpovedala odškodnini za nepremoženjsko škodo do tožene stranke, ne pa tudi do uvoznika in proizvajalca ekonom lonca. Ker je bil sporazum sklenjen dan po nesreči, je bilo v trenutku sprejetja že jasno, da je tožnica v nesreči utrpela hujšo opeklino. Tožena stranka se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je do nesreče prišlo zaradi napake na ekonom loncu. Sporni ekonom lonec je bil kvaliteten, kar je potrdila zaslišana priča, tržna inšpektorica E. S. Glede na navedbe tožnice, da je celotna vsebina iz lonca brizgnila na mestu, kjer naj bi bil zvit pokrov lonca, bi omenjena deformacija morala biti tako velika, da bi bila opazna na priloženih fotografijah. Ker le ta iz fotografij ni razvidna, niti je ni opazila tržna inšpektorica, ki je bila prisotna ob sklenitvi sporazuma dne 21.3.1997, je očitno, da je do nezgode prišlo zaradi nepravilne uporabe lonca. Najverjetneje je, po oceni tožene stranke, tožnica še ne povsem ohlajen lonec odprla, pri tem pa je zaradi pritiska brizgnilo iz njega. Tožena stranka v pritožbi še navaja, da je izrek sodbe nejasen in nedoločen, v obrazložitvi pa sodišče ni navedlo pravne podlage odgovornosti tožene stranke za škodo.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je v kuhinji tožnice 20.3.1997 prišlo do nesreče z ekonom loncem, ki ga je tožnica kupila v trgovini tožene stranke. Po proučitvi celotne dokumentacije v spisu se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je do nesreče prišlo zaradi napake na ekonom loncu in ne zaradi nepravilnega ravnanja tožnice ter se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi v delu, kjer sodišče prve stopnje tožničino izpoved ocenjuje kot verodostojno. Njena izpoved je potrjena tudi z izpovedjo njenega moža, ki je bil pri nesreči prisoten. Po oceni pritožbenega sodišča pa je s sklenitvijo sporazuma z dne 21.3.1997 tudi tožena stranka priznala obstoj napake na ekonom loncu. S tem sporazumom sta pravdni stranki zaradi tožničine deklaracije ekonom lonca prodajno pogodbo razdrli, uredili nekatere medsebojne pravice in obveznosti, ki so nastale zaradi razdrtja prodajne pogodbe, tožnica pa je toženi stranki vrnila lonec. Tožena stranka se je kot gospodarski subjekt gotovo zavedala, da kljub nesreči ni bila dolžna razdreti prodajne pogodbe, če bi bil lonec brezhiben, in je po oceni pritožbenega sodišča sporazum sklenila zato, ker se je strinjala s tožnico, da je do nesreče prišlo zaradi napake na loncu. V pritožbi tožena stranka pojasnjuje, da je vsebina sporazuma poleg odškodnine za premoženjsko škodo tudi odpoved tožnice zahtevku za odškodnino za nepremoženjsko škodo, kar dodatno potrjuje razlago pritožbenega sodišča, da je bila tudi tožena stranka ob sklepanju sporazuma mnenja, da je tožnica upravičena do odškodnine za celotno nastalo škodo, ker vzrok za nesrečo ni izhajal iz njene sfere, da pa se je, po mnenju tožene stranke, tej odškodnini odpovedala.

V skladu z določilom 478. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) prodajalec odgovarja za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca, ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne. 1. točka 479. člena ZOR določa, da je napaka stvarna, če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno normalno rabo ali promet. Da sporni lonec ni bil primeren za normalno rabo dokazuje dejstvo, da je kljub njegovi pravilni uporabi prišlo do nesreče. Pritožbeno sodišče napako ekonom lonca ocenjuje kot skrito napako, ki je z običajnim pregledom pri prevzemu stvari ni bilo mogoče opaziti, saj je ni spregledala le tožnica, ampak tudi priča, tržna inšpektorica E. S., razvidna pa ni niti iz priloženih fotografij. Tako je šele eksplozija pokazala, da ima lonec napako in v skladu z določilom 1. odstavka 482. člena ZOR mora kupec prodajalca o obstoju skrite napake obvestiti v 8-ih dneh od dneva, ko je napako opazil. Med strankama ni sporno, da se je nesreča zgodila 20.3.1997, tožnica pa je lonec reklamirala 21.3.1997. Po 3. točki 1. odstavka 488. člena lahko kupec, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca izjavi, da razdira pogodbo, kar se je v obravnavani zadevi s sklenitvijo sporazuma tudi zgodilo.

Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče meni, da vsebina sporazuma poleg dogovora o višini odškodnine za premoženjsko škodo za lonec in beljenje zidov tožničine kuhinje ni zajela tudi odpovedi tožnice zahtevku za odškodnino za nepremoženjsko škodo do tožene stranke, kot le ta zatrjuje. Ne glede na zapis v sporazumu, da tožnica soglaša z navedeno odškodnino in izjavlja, da v zvezi s to zadevo nima do prodajalca drugih zahtevkov, se po 2. odstavku 99. člena ZOR pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako kot ustreza načelom obligacijskega prava. Da tožnica s sporazumom ni imela volje odpovedati se odškodnini za nepremoženjsko škodo, izhaja iz njene izpovedbe, da ob sklepanju sporazuma ni bilo govora o nepremoženjski škodi, saj se takrat tudi sama še ni zavedala, kako huda je njena poškodba in možnosti nastanka trajnih posledic. Tako tožničin mož kot priča E. S. sta potrdila, da ob sklepanju sporazuma ni bilo govora o nepremoženjski škodi.

Tako ni možno zaključiti, da je s sporazumom tožnica izrazila voljo odpovedati se zahtevku za odškodnino za nepremoženjsko škodo do tožene stranke, saj se tožnica, kot je sama izpovedala in tako prvostopno kot pritožbeno sodišče njeni izpovedbi verjame, ni zavedala resnosti poškodbe, ker ni pričakovala trajnih posledic. Ker je bilo zdravljenje šele na začetku, iz medicinske dokumentacije pa je razvidno, da je do komplikacij prišlo šele kasneje, obstoj nepremoženjske škode še niti ni bil podan.

V skladu z določilom 3. odstavka 488. člena ZOR prodajalec poleg škode, ki jo ima kupec pravico zahtevati po 2. odstavku istega člena (to je škoda, ki jo je v obravnavani zadevi tožnica utrpela zaradi razdrtja pogodbe in ji je bila na podlagi sporazuma nesporno povrnjena) odgovarja prodajalec kupcu tudi za škodo, ki jo je ta zaradi napake stvari pretrpel na drugih svojih dobrinah, in sicer po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. Tožnica je v nesreči nedvomno utrpela določeno škodo zaradi poškodbe pravno zavarovanih dobrin in je zato upravičena do pravične denarne odškodnine. Ob ugotovitvi, da je do nesreče prišlo zaradi napake na ekonom loncu, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v obravnavani zadevi neustrezen ekonom lonec predstavljal nevarno stvar, pri kateri se po 173. členu ZOR za škodo, ki je nastala v zvezi z nevarno stvarjo šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Dokazno breme je tako na strani tožene stranke, ki pa bi se svoje odškodninske odgovornosti v skladu z določilom 177. člena ZOR lahko rešila, če bi dokazala, da nastala škoda izvira bodisi iz vzroka, ki je izven stvari, torej ekonom lonca, in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, bodisi da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Ker tožena stranka tekom postopka ni dokazala, da je do nesreče prišlo zardi takšnih dejavnikov, ampak je tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ocenilo, da je vzrok nesreče prav v napaki na ekonom loncu, je tožena stranka odškodninsko odgovorna za celotno nastalo škodo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da se pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene, hkrati pa tudi niso podane kršitve, na katere sodišče po 2. odstavku 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 368. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2036/2003
• VSL sodba I Cpg 1319/99
• VSL sodba in sklep I Cpg 848/99