VSL sodba II Cp 1708/99

Jedro

Zamudne obresti od prisojene materialne škode tečejo od dneva cenitve škode, ki je bila podlaga za prisojo materialne škode.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odst.

izreka glede teka zamudnih obresti tako spremeni, da zamudne obresti tečejo od 11.11.1993 dalje do plačila. V ostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu.

Pritožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 80.381,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1999 dalje do plačila in ji povrniti 47.097,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1999 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo tožnik iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, v kateri predlaga, da se sodba sodišča prve stopanje ustrezno spremeni, podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi graja dokazno oceno zaslišanih prič. Pravična razsodba bi bila, da sta oba udeleženca prispevala k nastanku prometne nezgode vsak do polovice (mesto trčenja je bilo na sredini ceste, ne na levem ne na desnem voznem pasu). Tožniku je škoda nastala leta 1992. Tožena stranka je višino škode ugotovila z izračunom totalke. Tožnik je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od 5.2.1992 dalje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno zaslišanih prič. Voznik tožnikovega avtomobila M. M. je izpovedal: da je vozil s hitrostjo 20 do 30 km/h, nasproti vozeči avto, ki ga je vozila M. C., pa s hitrostjo 80 km/h, da je bilo njegovo vozilo v trenutku trčenja pol na makadamu, pol pa na asfaltu, tako kot je stalo po nezgodi. Priča V. B. je izpovedal, da je osebni avtomobil, ki ga je vozil M. M., vozil s hitrostjo od 10 do 15 km/h in da je bilo vozilo, ki ga je vozila M. C., v trenutku trčenja približno 1 m na drugi polovici cestišča in da je M. C. peljala z neprilagojeno hitrostjo.

Obe izpovedani dejstvi (hitrost vožnje udeležencev prometne nezgode in mesto trčenja) ne zdržita kritične presoje. Točka trčenja je bila na sredini ceste, kar tudi v pritožbi ni več sporno. Hitrost vožnje, ki sta jo zatrjevala M. M. in V. B. je ovržena z mnenjem izvedenca, torej s pravili stroke, ki je ocenil, da sta obe vozili vozili s hitrostjo od 40 do 50 km/h, če se privzame točka trčenja. Izpovedim prič M. M. in V. B. torej ni možno pokloniti takšne verodostojnosti, kot jo zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo izpovedi priče M. C., ki je povedala, da je vozila s hitrostjo od 40 do 50 km/h, nasproti vozeči mercedes pa nekako tako kot ona, da je v trenutku, ko ga je zagledala, bil na njenem voznem pasu kakšen meter ali meter in pol in ker je ocenila, da ne bo mogla peljati mimo, je zavrla in se zato tudi zaletela. Na presojo verodostojnosti priče M. C. vpliva tudi ugotovitev izvedenca, da ji ni bilo potrebno zavirati zaradi prevoza ovinka. Iz te ugotovitve izhaja logična izpeljava, da je zavirala zato, ker je bilo nasproti vozeče vozilo v trenutku, ko ga je opazila, na njenem voznem pasu.

Pravilna je zato ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je nevarno situacijo povzročil voznik M. M., ker se po prehitevanju kolesarja ni takoj umaknil na svoj vozni pas oziroma, ker se ni dovolj prepričal, ali je prehitevanje varno. Vožnja voznika M. M. je bila torej v nasprotju z določilom 5. tč. 62. čl. Zakona o temeljnih varnosti cestnega prometa, ki določa, da voznik z vozilom ne sme začeti prehitevati, če po prehitevanju ne bi mogel spet zavzeti položaja na prometnem pasu, po katerem je vozil pred prehitevanjem, ne da bi pri tem oviral ali ogrožal druge udeležence v prometu.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je voznik M. M. zato kriv za nastanek prometne nezgode v obsegu 80 %, je pravilen (uporaba določila 2. odst. 178. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), pritožba pa v delu, kjer navaja, da je voznik M. M. kriv za nastanek prometne nezgode le do 50 %, neutemeljena.

Pritožba utemeljeno graja odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene škode. Sodišče je sicer ugotavljalo škodo na dan sodbe (ugotovilo je, da je ta na dan sojenja 460.080,00 SIT), vendar pa škode ni prisodilo na podlagi te ugotovitve, pač pa na podlagi cenitve z dne 11.11.1993 (A1), v kateri je bilo ugotovljeno, da škoda na tožnikovem avtomobilu znaša 401.906,00 SIT (tožniku je prisodilo 20 % te škode oz. znesek 80.381,00 SIT). Na podlagi pravilne uporabe določila 186. čl. ZOR v zvezi z 2. odst. 189. čl. ZOR in v zvezi z 277. čl. ZOR je torej zaključiti, da tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od dneva, ko je bila ocenjena škoda, ki je podlaga prisojene odškodnine. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi glede teka zakonskih zamudnih obresti ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od 11.11.1993 dalje (4. tč. 373. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Sprememba sodbe ne vpliva na uspeh tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje.

S pritožbo o glavni stvari tožeča stranka ni uspela, zaradi uspelega dela glede teka zamudnih obresti pa niso nastali večji pritožbeni stroški. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da tožnik nosi sam svoje pritožbene stroške (166. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 471/2006
• VSL sodba in sklep III Cp 1220/2009
• VSL sodba in sklep I Cp 1574/94