VSL sodba in sklep II Cp 1415/99

Jedro

Zaradi manjkajoče stopnice, ki vodi v bazen tožena stranka odgovarja krivdno in ne objektivno.

 

Izrek

Pritožba tožene stranke se v delu glede odločitve o temelju odškodninske odgovornosti, da je tožena stranka 100 % odgovorna za škodo, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku 13.5.1995 v Termah, zavrne kot neutemeljena in se v tem delu z vmesno sodbo potrdi izpodbijana sodba in s k l e n i l o : Pritožbama tožene in tožeče stranke se v delu, ki se nanašata na odločitev o višini odškodnine ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu razveljavi, ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4.300.000,00 SIT in ji povrniti pravdne stroške v znesku 538.180,00 SIT.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge. V pritožbi navaja, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, ker tožnica ni dokazala, da se je poškodovala zaradi manjkajoče stopničke. Prav tako prvostopno sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bila tožnica v času nezgode stara 70 let, da je imela okvarjene kolke in da je bila prekomerne teže, ter dopisa zavarovanca tožene stranke, da v času nezgode ne beležijo nobene okvare na sporni lestvi. Sodišče pa bi moralo zaradi tega ugotoviti vsaj to, da je tožnica v pretežni meri sama odgovorna za padec in bi zato moralo odločati v smeri deljene krivde. Prvostopno sodišče je v postopku zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč I. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusisti in v razlogih sodbe tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Tožena stranka je v celotnem postopku ugovarjala izvensodnemu zdravniškemu mnenju, zato prvostopno sodišče ne bi smelo sodbe opreti na to mnenje, saj ga je dala naročiti tožeča stranka in je preveč pristransko. Sodišče prve stopnje niti ni obrazložilo, zakaj ni ugodilo predlogu tožene stranke o izdelavi izvedenskega mnenja s strani sodišča imenovanega izvedenca, ampak je le pavšalno zaključilo, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno že na podlagi izvensodnega mnenja in ambulantnih kartonov. Tako sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar se niti ne da preizkusiti. Ne glede na navedeno pa je dosojena odškodnina bistveno previsoka in ne ustreza stopnji in teži poškodbe tožene stranke.

Tožbeni zahtevek iz naslova telesnih bolečin je v dosojenem znesku bistveno pretiran, saj teža in čas trajanja bolečin ne opravičujeta tako visoko dosojenega zneska. Iz enakih razlogov je pretirana tudi dosojena odškodnina za strah. Prav tako je bistveno pretiran tudi tožbeni zahtevek, ki se nanaša na duševne bolečine, saj je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo dejstvo, da je tožnica starejša oseba, stara 70 let, ki je že pred tem imela resnejšo okvaro kolka tako, da so zatrjevanja tožnice, da je pred nezgodo delala na polju, da je skrbela za nepokretnega moža, močno vprašljiva, ki pa z nepristranskim izvedenskim mnenjem niso preverjena. Pri osebi v takšni starosti in z že prej podano telesno okvaro ne more biti govora o takšnih duševnih bolečinah, kot bi jih doživljala mlajša in fizično aktivnejša oseba, zaradi česar je dosojeni znesek močno pretiran. S tem, ko je sodišče prve stopnje dosodilo tako previsoko odškodnino po posameznih postavkah, je kršilo materialni predpis, saj za kaj takega ni imelo podlage v izvedenih dokazih. Prav tako je nesprejemljiv zaključek prvostopnega sodišča, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v celoti, ne glede na to, da je tožena stranka uspela v svojem zahtevku po višini le v delu.

Sodišče prve stopnje bi moralo pravdne stroške prisoditi v odvisnosti uspeha v pravdi in je povsem neutemeljeno razlogovanje, da zaradi zavrnjenega dela niso nastali posebni stroški, kar ne drži, saj je od vrednosti spora odvisna sodna taksa in pa tudi nagrada odvetniku, ki jo je morala plačati tožena stranka. V kolikor bi bila vrednost spora nižja, bi bili tudi stroški tožene stranke nižji. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oz.

podrejeno, da dosojeno odškodnino bistveno zniža vključno s pravdnimi stroški.

Tožeča stranka se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi ponavlja navedbe iz postopka pred prvostopnim sodiščem in meni, da bi bila pravična odškodnina za pretrpljene fizične bolečine 2.000.000,00 SIT, za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti 500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 5.000.000,00 SIT. Tožeča stranka se tako pritožuje za prisojeno odškodnino in meni, da ji je bilo dosojeno vsaj 3.600.000,00 SIT premalo, saj prisojena odškodnina ne predstavlja pravične odškodnine, če se upoštevajo vse navedbe tožnice in od obeh strank sprejeto izvedensko mnenje, pa tudi aktualna sodna praksa. Zato tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo ustrezno spremeni oz. podrejeno vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke v pritožbi. Glede nepopolno ugotovljenega stanja navaja, da je sodišče zaslišalo več prič, ki so izpovedale identično, da je na lestvi manjkala ena prečka in da je zaradi tega oškodovanka utrpela poškodbo. Terme navajajo, da v tistem času niso beležili nobene pomanjkljivosti na tej lestvi zato, da bi se s tem izognili odgovornosti. Tožnica je izpovedala, da je do nezgode prišlo drugi dan in da je bila že prvi dan v tem bazenu, vendar je vstopila vanj po drugih stopnicah. Torej tožnici ni mogoče očitati nerodnosti, saj je šla že prvi dan v bazen, do poškodbe pa je prišlo šele drugi dan, zgolj zaradi manjkajoče stopnice. Glede soodgovornosti za nezgodo pa tega tožena stranka v postopku ni niti dokazovala, niti dokazala.

Glede očitka tožene stranke, da je ves čas postopka ugovarjala izvensodnemu izvedenskemu mnenju, tožena stranka ni nasprotovala izvedenskemu mnenju, ampak je le predlagal njegovo dopolnitev, ki pa jo je sodišče zavrnilo. Stališče tožene stranke, da izvedensko mnenje, ki ga napravi sodni izvedenec izven pravde, ne more biti uporabljeno v pravdi, ker sodišče ni izdalo odredbe, ni točno, saj je V. sodni izvedenec, ki je napravil mnenje kot sodni izvedenec in je tako mnenje, če mu ne nasprotujeta stranki na glavni obravnavi, uporabno tudi za potrebe pravde. V zvezi s pritožbenimi navedbami o previsoki odškodnini pa tožeča stranka vztraja pri navedbah v svoji pritožbi z dne 15.6.1999. Pritožba tožene stranke je delno, pritožba tožeče stranke pa v celoti utemeljena.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da se je tožnica poškodovala dne 13.6.1995 v Termah, ko je vstopala po kovinskih stopnicah v mali bazen z masažo in zaradi manjkajoče stopnice padla v vodo in se poškodovala. V izvedenih dokazih, ki jih je tudi ocenilo, je imelo sodišče dovolj podlage, da je ugotovilo, da je do poškodbe tožnice prišlo zaradi manjkajoče stopnice, saj je tožnica šla normalno v bazen kot drugi ljudje obrnjena s hrbtom proti vodi (priča I.G.). Ob tem, da so imeli težave z vstopom tudi drugi ljudje (priča Z.B.), ena izmed kopalk je tudi padla tako kot tožnica v bazen (priča I.I.), prav zaradi manjkajoče stopnice, ne more nobenega dvoma, da je tožena stranka, pri kateri je imel upravljalec kopališča zavarovano svojo dejavnost, odškodninsko odgovorna tožnici, saj ni zagotovila varnega dostopa v bazen. Napačno je sicer stališče prvega sodišča, da je odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke objektivna, ker gre za nevarno stvar (čl. 173 - 174 ZOR), saj taka presoja odgovornosti glede na ugotovljena dejstva ni pravilna.

Ker je kot že omenjeno prišlo do nezgode zaradi manjkajoče stopnice, ki je vodila v bazen, torej zaradi opustitve varnostnih ukrepov, je odgovornost tožene stranke krivdna. Kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek čl. 154 ZOR). V navedeni določbi ZOR je uzakonjeno načelo domnevne krivde povzročitelja škode, obenem pa je povzročitelju priznana možnost dokazovanja, da je škoda nastala brez njegove krivde. V procesnem smislu (po čl. 219 ZPP) je toženemu povzročitelju škode v pravdi naloženo trditveno in dokazno breme glede dejstev, zaradi katerih po pravni ureditvi velja, da je škoda nastala brez toženčeve odgovornosti. Za trditve, da se je tožnica poškodovala zaradi neprevidnosti, tožena stranka ni predložila nikakršnih dokazov, nasprotno iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica pravilno vstopala v bazen tako kot drugi ljudje. Ker je odločitev sodišča prve stopnje, ne glede na nepravilnost presoje odgovornosti (tožena stranka ne odgovarja objektivno) pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in o podlagi odgovornosti odločilo z vmesno sodbo (čl. 330 v zvezi s čl. 368 ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima tožena stranka prav, ko v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker je oprlo sodbo na izvedensko mnenje, ki je bilo naročeno s strani tožene stranke in je bilo narejeno izven sodnega postopka. Le v primeru, da bi se obe stranki izrecno strinjali s tem, da se to mnenje uporabi v postopku pred sodiščem, bi nanj lahko sodišče oprlo svojo sodbo. Kot soglasje se zahteva izrecno soglasje, da se mnenje uporabi. Navedba, da tožena stranka nima bistvenih pripomb na mnenje, ne zadostuje. S tem, ko je sodišče oprlo sodbo na to mnenje, je zagrešilo relativno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe (čl. 354/1 v zvezi s čl. 251//ZPP), zato je pritožba tožene stranke v tem delu utemeljena (čl. 369 ZPP). Glede na navedeno je potrebno sodbo v delu, kjer je odločeno o višini odškodnine, razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. Posledica razveljavitve je, da je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi tožnice.

Višino nepremoženjske škode bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati v ponovnem postopku s pomočjo izvedenca medicinske stroke, ki ga bo postavilo v tem postopku ter v zvezi s tem odločiti o ugovorih, glede višine škode, ki jih stranki navajata v pritožbah.

Izrek o stroških temelji na 164. členu Zakona o pravdnem postopku.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 326/2004
• VSL sodba I Cp 1398/99
• VSM sodba I Cp 622/2005