VSL sodba I Cp 1211/98

Jedro

Če sta za nesrečo kriva oba udeležena voznika motornih vozil se njuna medsebojna odgovornost presoja po pravilih o krivdni odgovornosti.

Zaradi obrnjenega dokaznega bremena bi se toženec v celoti ali delno razbremenil obveznosti plačila odškodnine, če bi dokazal, da je soudeleženi voznik (zavarovanec tožeče stranke) v celoti odgovoren za nesrečo ali v večjem deležu kot ga tožeča stranka priznava.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožeči stranki plačati 85.254,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunavajo od 24.11.1994 dalje in pravdne stroške v znesku 15.750,00 SIT prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunavajo od 25.5.1998 dalje.

Proti sodbi se je toženec pravočasno pritožil. Izrecno ne zatrjuje obstoja katerega od, v zakonu predvidenih, pritožbenih razlogov.

Sprašuje, v kakšnem smislu mu je dokazana 60% krivda v prometni nezgodi. Kako je mogoče, da je soudeleženemu vozniku kazen zastarala, če sta bila udeleženca prekrška oba in sta oba na soočenju priznala delno krivdo. Po trčenju se je traktor še premikal. Iz sledi je razvidno, da ga je po zaviranju še odnašalo na njegovo stran.

Izvedenca ni zahteval, ker ne more plačati 100.000,00 SIT. Upa, da bodo spisi ponovno pregledani vključno s skico, obstajati pa morajo tudi fotografije.

Pritožba je bila poslana tožeči stranki,ki pa odgovora ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazilo na morebitni obstoj katere od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena tega zakona. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da nobena od teh kršitev ni bila storjena. Sodišče prve stopnje pa je tudi materialno pravo uporabilo pravilno in ugotovilo vsa dejstva, ki so za odločitev pomembna. Pravno podlago presoje utemeljenosti uveljavljanega tožbenega zahtevka predstavlja določba 2. odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Ta določba ureja odškodninsko odgovornost imetnikov motornih vozil, če je krivda za nesrečo obojestranska. V takem primeru odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.

Potrebno je torej upoštevati določbo 1. odstavka 154. člena ZOR, ki predpisuje, da mora povzročitelj drugemu povrniti škodo, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde. Toženec bi se odškodninske odgovornosti in plačila odškodnine v celoti ali delno razbremenil, če bi dokazal, da je soudeleženi voznik v celoti ali v večjem deležu kot to priznava tožeča stranka, odgovoren za nesrečo.

Toženec je tisti, na katerem je breme, da dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde oziroma, da je odgovornost soudeleženega voznika večja od tiste, ki jo tožeča stranka priznava sama. Navedenemu dokaznemu bremenu toženec ni zadostil. Sodišče prve stopnje ga je pozvalo k plačilu stroškov predujma za stroške izvedenca, vendar predujma ni plačal, zato dokaz z izvedencem ni bil izveden. Sodišče prve stopnje je zato moglo upoštevati le predložene dokaze, na njihovi podlagi pa je lahko napravilo le sklep, da večja sokrivda od 40%, ki jo tožeča stranka priznava, soudeleženemu vozniku ni dokazana. Sodišče prve stopnje je utemeljeno uporabilo določbo 221.a člena ZPP/77 in odločilo na podlagi pravila o dokaznem bremenu (čeprav tega v obrazložitvi sodbe ni zapisalo). Civilno sodišče ni vezano na odločbo sodnika za prekrške. Zato ni odločilnega pomena dejstvo, da je pregon zaradi storitve prekrška zoper soudeleženega voznika zastaral. Kljub zastaranju pregona za prekršek voznika je tožeča stranka upoštevala njegovo soodgovornost za trčenje in nastalo mu škodo. Nobene podlage v spisu nima pritožbena trditev tožene stranke, da je pri zaviranju traktor zanašalo na njegovo stran.

Neposredno po nesreči napravljena skica česa takega ne izkazuje, toženec pa je v postopku pred sodnikom za prekrške skico priznaval kot točno. Iz spisa Sodnika za prekrške izhaja tudi, da mu fotografije niso bile poslane.

Izkaže se torej, da pritožba tožene stranke ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 368. člena ZPP, kot tako zavrnilo. Ugotovilo je, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 274/2007
• VSK sklep I Cpg 279/2004
• VDS sodba in sklep Pdp 226/99