VSL sodba II Cp 1099/99

Jedro

Za veljavnost pismene oporoke pred pričami je bistveno, da jo oporočitelj podpiše pred dvema hkrati navzočima pričama, izjava, ki jo da pred njima, da je vse tako zapisano, kot je želel ter da se z njo (oporoko) strinja, vsebinsko ustreza zakonskemu besedilu izjave: "da je to njegova oporoka".

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da tožniki niso bili dedno odpravljeni po pokojnem očetu, umrlem dne 7.9.1997. Zavrnilo pa je del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev, da oporoka z dne 3.9.1997 ni pravno veljavna, učinkovita in zakonita oporoka zapustnika. Tožnikom je naložilo, da so dolžni povrniti toženki pravdne stroške v znesku 139.165,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti zavrnilnemu delu sodbe in proti izreku o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo tožniki ter v pritožbi navajajo, da v obravnavanem primeru zapustnikova oporoka nima tistih strogih formalnosti, kot jih predpisuje Zakon o dedovanju v prvem odstavku 64. člena in ki morajo biti izpolnjene za veljavnost pismene oporoke pred pričami. Oporočni priči nista bili sočasno prisotni pri podpisovanju oporoke. Prva oporočna priča je izjavila, da se je oporoka pisala popoldne, druga oporočna priča pa, da je to bilo dopoldne. Razen tega oporočitelj ni izjavil, da je zapis, katerega mu je napravil tretji, njegova oporoka. Nadalje tožniki trdijo, da podpis na oporoki pod navedbo "oporočitelj" ni lastnoročni podpis oporočitelja. Dejansko gre za neko znamenje, iz katerega je razbrati, da gre za zapis priimka tretjega. Pritožniki tudi opozarjajo, da je bil oporočitelj ob sprejemu v bolnišnico dne 3.9.1997 v stanju absolutne in totalne neprisebnosti ter psihične in fizične nesposobnosti za kakršnokoli odločanje. Ob pravilni analizi medicinske dokumentacije ter vseh ostalih dokazov se da razbrati in ugotoviti, da je bil oporočitelj v času sestave oporoke nesposoben za razsojanje. Pritožba še opozarja, da izrek o pravdnih stroških ni obrazložen. Prvo sodišče le navaja, da je uspeh tožeče stranke v tej pravdi 30 %-ni, uspeh tožene stranke pa 70 %-ni. Pritožniki sodišču druge stopnje predlagajo, da prvostopno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da so bila v postopku pred prvim sodiščem na podlagi izvedenih dokazov ugotovljena vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je prvo sodišče pravilno presodilo, da je pismena oporoka pred pričami pravno veljavna. Nobena izmed okoliščin, ki jih zatrjuje pritožba in zaradi katerih oporoka naj ne bi bila veljavna, ni izkazana oziroma, je prvo sodišče o njih na podlagi skrbne presoje dokazov sprejelo pravilna stališča. Tako je pravilna prvostopna ocena glede časa sestave oporoke oziroma glede sočasne prisotnosti obeh oporočnih prič in podpisa oporoke. Dejstvo, da sta oporočni priči različno izpovedali o času sestave oziroma podpisa oporoke (po izpovedi prve oporočne priče naj bi to bilo popoldne, po izjavi druge pa dopoldne), je prvo sodišče pravilno ocenilo kot okoliščino, da je ta razlika v izpovedbah oporočnih prič posledica časovne odmaknjenosti, zaradi katere priči ne moreta imeti vseh okoliščin v povsem pravilnem spominu. Dejstvo je, kot ugotavlja prvo sodišče (drugi odstavek, 3. str. sodbe), da iz pričevanja oporočnih prič skladno izhaja, da sta bili obe sočasno navzoči pri zapisu oporoke, ki jo je zapisal tretji, nakar jo je prebral, oporočitelj pa je izjavil, da se z njo strinja ter jo podpisal, nato pa sta jo podpisali še obe oporočni priči. Ni torej nobenega dvoma, da je oporočitelj podpisal oporoko pred obema pričama ter da sta jo nato podpisali tudi obe oporočni priči. Iz izpovedb obeh oporočnih prič tudi jasno izhaja, da je oporočitelj zapis oporoke sprejel kot njegovo oporoko, saj sta izpovedali, da je izjavil, da je tako zapisana, kot je želel oziroma, da se z oporoko strinja. Tako oporočiteljevo izjavo pa je mogoče enačiti z dobesednim zakonskim tekstom, ki govori, da ob podpisu oporoke hkrati izjavi pred pričami, da je to njegova oporoka. Tudi ni nobenega dvoma, da oporočitelj naj ne bi lastnoročno podpisal oporoke, ki jo je sestavil tretji. Iz izpovedb oporočnih prič skladno izhaja, da je oporočitelj podpisal oporoko, opisali pa sta tudi, v kakšnem položaju jo je podpisal. Zato prvo sodišče utemeljeno ni sledilo trditvam tožnikov, da podpis na oporoki ni lastnoročni podpis pokojnega. Končno se je prvo sodišče tudi pravilno prepričalo, da je bil oporočitelj ob sestavi in podpisu oporoke oporočno sposoben. Nobena izmed zaslišanih prič ni izpovedala nobene take okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da naj bi bil oporočitelj v času sestave oporoke v takem duševnem stanju, da ne bi bil razsoden, oziroma da se ne bi zavedal svojega ravnanja. Tudi iz mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki temelji na medicinski dokumentaciji in na izpovedbah prič, izhaja, da ni nobenih podatkov, ki bi kazali, da naj bi bil oporočitelj osebnostno toliko spremenjen, da bi to vplivalo na njegovo poslednjo voljo. Presoja prvega sodišča, da je bil oporočitelj oporočno sposoben, je povsem pravilna. Navedenih prvostopnih prepričljivih ugotovitev ne morejo omajati drugačna pritožbena izvajanja, ki izhajajo iz posameznih predpostavk brez dokazne podlage. Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pri čemer ni našlo nobenih bistvenih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja, s katerimi tožniki izpodbijajo izrek o stroških pravdnega postopka. Iz razlogov izpodbijane sodbe je jasno razvidno, na kakšni podlagi je prvo sodišče določilo razmerje uspeha strank v pravdi. Pri tem je tudi pojasnilo, katere vrste stroškov je priznalo posamezni stranki in v kakšni višini. Pri tem pa se je tudi sklicevalo na stroškovnike pravdnih strank, ki se nahajajo v prilogi pod oznako A6 in B4. Izrek o stroških postopka je torej obrazložen, odločitev o njih pa je v skladu z določbo prvega odstavka 154. in prvega odstavka 155. člena ZPP ter v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1737/04
• VSL sodba II Cp 833/2000
• VSM sklep I Cp 1538/2005