VSL sodba in sklep II Cp 1474/98

Jedro

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zahteva tožeča stranka stanovanje, ki ni enakovredno prejšnjemu, saj vrednost zahtevanega presega 30 % starega, je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od Občine .. zahtevala sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje v ulici F., opisanega v izreku sodbe. S posebnim sklepom je odločilo o separatnih stroških in jih naložilo v plačilo tožeči stranki.

Proti obema odločbama vlaga skupno pritožbo tožeča stranka. Sodišče je napačno opravilo izračun elementov vrednotenja stanovanja, ki se zahteva v odkup. Obstaja element enakovrednosti, saj vrednost odstopa za 23 % in ne za več kot 30 % kot ugotavlja sodišče. Glede sklepa o stroških pa meni, da bi sodišče moralo pozvati tožečo stranko, da v določenem roku popravi tožbeni zahtevek in ne tako, kot je bilo na glavni obravnavi. Tožeča stranka ni mogla storiti zahtevanega iz objektivnih razlogov. Zato so separatni stroški neutemeljeni.

Na vročeno pritožbo je odgovorila drugotožena stranka in predlaga zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper sklep: Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, ko je stroške za preložitev naroka naložilo tožeči stranki.

Zakon o pravdnem postopku ne določa, na kakšen način sodišče pozove tožečo stranko, da popravi tožbeni zahtevek. Zmotno je izhodišče, da gre v tem primeru za popravo tožbe po 109. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi ravnalo v skladu z 298. čl. ZPP in v mejah razjasnjevalne dolžnosti, saj je le tako lahko odločilo o zahtevku, pozvalo tožečo stranko, naj naveden tiste sestavine kupoprodajne pogodbe, ki so bistvene (list. št. 15). Nato je tožeča stranka zahtevala 8-dnevni rok, kar ji je sodišče odobrilo. Pri tem je sicer zmotno opozorilo tožečo stranko, da bo sicer tožbo zavrglo.

V takem primeru bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, saj ne bi bil utemeljen. Narok je bil torej preložen zaradi tožeče stranke, zato je sodišče prve stopnje naložilo stroške v zvezi s tem stranki, ki jih je zakrivila (156. čl. ZPP). Ne glede na to pa je treba dodati, da bi bil izid glede teh stroškov enak, saj tudi po 154. čl. ZPP tožeča stranka v pravdi propadla, zato bi morala toženima strankama plačati njene pravdne stroške.

O pritožbi zoper sodbo: V času vložitve tožbe oziroma sojenja so veljale v celoti določbe 125. čl. Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. l. RS št. 8/91 in naslednji).

Med pravdnima strankama ni spora o tem, da gre za prejšnja imetnika stanovanjske pravice, ki sta uveljavitev stanovanjskega zakona pričakala v stanovanju, ki je bilo vrnjeno v postopku denacionalizacije. Med pravdnima strankama je bil spor o tem, ali je stanovanje, ki sta ga zahtevala v nadomestni odkup, enakovredno stanovanje po 5. odst. 125. čl. SZ. O tem, kaj je enakovredno stanovanje, pa je v času sojenja določal 7. odst. 125. čl. SZ.

Enakovredno stanovanje je bilo tisto, katerega vrednost, izračuna na podlagi 121. čl. tega zakona, ne odstopa za več kot 30 % glede na stanovanje, ki ga prejšnji imetnik stanovanjske pravice zaseda. Pri tem je bilo odločilno po tej določbi število točk, kvadratura in korekcijski faktor. Sodišče prve stopnje je o tem napravilo izračun in ugotovilo, da zahtevano stanovanje presega 30 %. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus dokazne ocene in izračuna in prišlo do izračuna 30,84 %, kar je več kot 30 %. Ker pritožba ne pojasni, kje naj bi bila napaka pri izračunu vrednosti, v dokazno oceno sodišča prve stopnje pa ni dvomiti, je bila odločitev pravilna.

Ne glede na povedano, pa je treba še pojasniti tožeči stranki, da je Ustavno sodišče z odločbo (objava Uradni list RS 1/2000) razveljavilo ravno 5. in 7. odst. in 1. stavek 8. odstavka 125. čl. SZ in menilo, da so te določbe v nasprotju z ustavo, ker naknadno posegajo v pravico lastnikov stanovanjskih enot in omejujejo svobodo njihovega razpolaganja s stanovanjem v pravnem prometu.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje v trenutku odločanja pravilno uporabilo materialno pravo, in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve v postopku na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi obe odločbi (368. čl. in 380. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1712/2001
• VSL sklep II Cp 2033/2004
• VSL sodba I Cp 689/2009