VSL sklep II Cp 1997/99

Jedro

Tudi soposestnik uživa posestno zaščito, če mu je drugi soposestnik onemogočil dotedanji način izvrševanja soposesti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sklepa potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo, da je toženka motila tožnico v posesti stanovanjske hiše Z. 90 s tem, da je 6.8.1998 zamenjala ključavnice na vratih dnevne sobe, kuhinje in velike shrambe in zaklenila glavna vrata, vrata kopalnice in vrata male shrambe ter tako tožnici onemogočila vstop v stavbo skozi glavna vrata in v navedene prostore. Toženki je naložilo, da vzpostavi prejšnje posestno stanje, da se v bodoče vzdrži takih in podobnih posegov v soposest tožnice ter da ji povrne pravdne stroške v znesku 108.248,56 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje. Tožbeni zahtevek zoper toženca D. R. je v celoti zavrnilo.

Zoper ta sklep se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov.

Navaja, da je sodišče odločilo, ne da bi jo v postopku zaslišalo, ker je smatralo, da je izostala brez opravičila. V resnici pa je toženka predlagala preložitev glavne obravnave iz zdravstvenih razlogov.

Njeno zdravstveno stanje bi se lahko preverilo. Sodišče pa je ugodilo predlogu tožnice in preložilo glavno obravnavo dne 20.5.1999, ne da bi pojasnilo, zakaj je to storilo. S takim postopanjem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Izpodbijani sklep tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Opira se na izpoved tožnice, da je eno leto pred smrtjo pokojnega F. P. živela v Z., a tožnica ni stalno prebivala v navedeni hiši, pač pa v Kopru. V pritličju te hiše je toženka živela skupaj z možem. Uporabljala sta dnevno sobo, kuhinjo in veliko in malo shrambo. Teh prostorov tožnica nikoli ni uporabljala. V prostore, ki so predmet tega postopka, je prihajala le občasno. Tožnica bi se lahko sklicevala na pravico do posesti kot dedinja, a to je tudi toženka bila, poleg tega pa je bila tudi uporabnica stanovanja. Njena stanovanjska pravica in pravica uporabe stanovanja pa izključuje pravice ostalih dedičev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka, ker je opravilo glavno obravnavno dne 12.7.1999 v odsotnosti toženke, na njej zaslišalo le tožnico in nato izdalo izpodbijani sklep. Toženka je prvič prosila za preložitev glavne obravnave razpisane že za 21.6.1999. Sporočila je, da iz zdravstvenih razlogov ni sposobna priti na sodišče. Zdravstvenega potrdila ni predložila. Prošnjo za preložitev glavne obravnave pa je poslal njen pooblaščenec po faksu isti dan, ko naj bi se opravila glavna obravnava. Ko je sodišče prve stopnje razpisalo novo glavno obravnavo za 12.7.1999, je toženka ponovno sporočila, da se iz zdravstvenih razlogov ne more udeležiti glavne obravnave in tudi tokrat ni predložila nobenega dokaza za svojo bolezen. Opravičilo je poslala po faksu isti dan, kot je bila glavna obravnava. Ker je toženka dvakrat zahtevala preložitev glavne obravnave (dvakrat je bila vabljena z vabilom stranki na zaslišanje) brez vsakih dokazov o resničnosti svoje bolezni, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da gre le za zavlačevanje postopka s strani toženke in na podlagi 295. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP pravilno opravilo glavno obravnavo v odsotnosti toženke in na podlagi 2. odstavka 265. člena ZPP zaslišalo le tožnico. Toženka je imela vse možnosti, da bi sodelovala v postopku in bila tudi zaslišana kot pravdna stranka, zato sodišče druge stopnje meni, da ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka iz I. odstavka 354. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 265. člena ZPP, niti iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Izpodbijani sklep ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi pa so tudi jasni in skladni med seboj in izrekom sklepa.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica bila vse do motitvenega dejanja 6.8.1998 najmanj soposestnica prostorov v hiši Z. 90, ki so navedeni v tožbenem zahtevku, res temeljijo predvsem na izpovedi tožnice, kot trdi toženka v pritožbi. Zgolj zato pa te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje niso zmotne. V pritožbi toženka tudi sama priznava, da je tožnica v te prostore občasno prihajala, zato ni razlogov za dvom v resničnost izpovedi tožnice. Le ta je izpovedala, da je sicer res zgradila prizidek k stanovanjski hiši, vendar je v času bolezni očeta souporabljala tudi prostore v pritličju hiše, ker ni imela opremljene svoje kuhinje, in ker je imela v shrambah v pritličju gospodinjske aparate in posodo, v dnevni sobi je gledala televizijo in uporabljala šivalni stroj. Tudi če bi šlo res le za občasno uporabo teh prostorov, je tožnica upravičena do posestne zaščite, saj je toženka s samovoljnim posegom tožnico izključila iz dotedanjega načina souporabe teh prostorov (80. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR).

Sklicevanje toženke na njeno pravico do posesti iz naslova stanovanjske pravice oziroma pravice do uporabe stanovanja za ta postopek ni pravnorelevantno. Posestno varstvo se namreč posestniku oziroma soposestniku daje ne glede na pravico do posesti (78. člen ZTLR). Iz naslova pravice bo lahko toženka zahtevala varstvo svojih upravičenj le v drugem postopku. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna in v skladu z določbo 80. člena ZTLR.

Po ugotovitvi, da ni podan noben pritožbeni razlog, je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo in izpodbijani del sklepa (v odločitvi glede pritožnice) potrdilo (2. točka 380. člena v zvezi s 368. členom ZPP).

V tem sklepu so bile na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 uporabljene določbe ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77-27/90 in RS št. 55/92.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1762/99
• VSL sklep I Cp 1690/2013
• VSM sklep Cp 834/98