VSL sodba in sklep II Cp 102/99

Jedro

Ker je bila med pravdnima strankama dogovorjena ara kot odstopnina in je tožeča stranka odstopila od pogodbe, tožena stranka ni dolžna vrniti primerne are.

Primerna ara od pogodbene vrednosti 170.000 DEM je 8.500 DEM, ki predstavlja 5 % pogodbene vrednosti, upoštevajoč objektivne in subjektivne okoliščine na strani strank.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje. Pravdni stranki morata nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot primerno aro, dogovorjeno po predpogodbi, sklenjeni s pravdnima strankama dne 19.10.1995 določilo znesek 8.500,00 DEM. Tožencu je naložilo, da je dolžan plačati tožnikoma 41.500,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. V presežku, za plačilo 3.500,00 DEM, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrglo je tudi zahtevek (pravilno tožbo) v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se predprodajna pogodba sklenjena dne 19.10.1995, razveljavi. Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 255.391,00 SIT, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.10.1998 do plačila. Predlog tožnikov in toženca za oprostitev plačila sodnih taks je zavrnilo.

Tožnika sta se pritožila zoper zavrnilni del sodbe glede ugotovljene primernosti are, pravdnih stroškov in odločitve o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navajata, da zavrnilni del sodbe glede tožbenega zahtevka za 3.500,00 DEM v tolarski protivrednosti ni obrazložen, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Obrazloženo tudi ni, zakaj je sodišče prve stopnje štelo znesek 8.500,00 DEM kot primerno aro. Po mnenju tožnikov je takšna ara previsoka. Navajata, da je v tožbi pomotoma izpadel obrestni zahtevek, ker tožnikov na to ni nihče opozoril. Odločitev brez obresti je za tožečo stranko izjemno krivična, zato bi moralo sodišče odločiti drugače. Napačno je tudi odločeno o stroških postopka glede na uspeh tožeče stranke v ugotovljeni višini 92 %. Sodišče prve stopnje bi moralo odločiti po tretjem odstavku 154. člena ZPP tako, da je dolžna tožena stranka povrniti vse pravdne stroške brez pobota, ker zaradi zavrnjenega dela niso nastali posebni stroški. Sodišče tudi ni obrazložilo posameznih stroškov, zato je izrek neobrazložen. Napačno je tudi zavrnjen predlog za zavrnitev oprostitve plačila sodnih taks. Tožnika sicer priznavata, da nista reveža, vendar pa je taksa visoka in imata za preživljati dva otroka v starosti 15 in 12 let, pri čemer pa je tožnik nezaposlen, kar bi sodišče moralo upoštevati. Predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer pa zaznamuje tudi pritožbene stroške.

Toženec se pritožuje zoper znižanje are in zoper zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da znižanja are ni mogoče preizkusiti, ker ni obrazloženo. Dogovorjena ara 50.000,00 DEM ki predstavlja 29 % kupnine, ustrezna današnjim tržnim razmeram, saj so sodišča že leta 1980 dopuščala 16 % aro, zato tudi danes nikakor ne bi smela biti nižja. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do predpogodbe za stanovanjsko hišo v kraju Š., kjer je bila dogovorjena ara 35.000 DEM. Ara v višini 5 % vrednosti pogodbenega posla ni primerna ara. Sodišče prve stopnje zmotno šteje, da je tožencu zaradi pogodbene nezvestobe tožnikov nastala le škoda v višini 1.600 DEM (za posredovanje) in 63.168,00 SIT (rušitvena dela). Škodo je imel, ker mu tožnika 4.2.1996 nista izročila dela kupnine v znesku 20.000,00 DEM, ker je prav tedaj zapadla toženčeva obveznost po pogodbi do M. P. Toženec pa je v sklenitev predpogodbe s tožnikoma šel prav zato, da bi v predpogodbi določenem terminskem planu pridobil denarna sredstva. Listinsko je izkazal s pogodbo z dne 13.9.1995 svoje obveznosti, ki jih zaradi ravnanja tožnikov ni mogel izpolniti, vendar se sodišče s to pogodbo ni ukvarjalo. Šteje, da tožniku ni dolžan ničesar povrniti, ker sta mu toženca odškodninsko odgovorna glede na to, da sta bila pred kritičnim datumom pozvana, da uredita zadeve z drugim kupcem, kar pa sta zavrnila. Nasprotuje tudi odločitvi o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse z navedbo, da je bil v maju 1998 udeležen v prometni nezgodi in da ima zdravstvene težave, je brez zaslužkov in v glavnem v staležu, nepremičnine pa mu ne prinašajo dohodka. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožnikov v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pri čemer zaznamuje tudi pritožbene stroške.

Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka. Navaja, da se sploh ne ve, kaj hoče toženec s pritožbo in da prvič slišita za nekega P., zoper katerega je 4.2.1996 zapadla toženčeva obveznost. S pritožbo hoče toženec le zavlačevati postopek ter nasprotuje njegovi trditvi, da bi bila ara v višini 25 % običajna ara. Kar se tiče oprostitve plačila sodnih taks pa meni, da je toženčev premoženjski položaj boljši, kot je položaj tožnikov. Predlagata, da se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne in v delu, ki ga izpodbija potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožencu pa naloži tudi priglašene stroške pritožbenega odgovora.

Pritožbi nista utemeljeni.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, niti ne tistih, ki jih uveljavljata pravdni stranki. Zakaj je določeno aro v znesku 8.500,00 DEM štelo za primerno, je sodišče prve stopnje obrazložilo na strani 4 sodbe, zato je neutemeljen očitek, da tega ni obrazložilo. Res je, da v sodbi ni posebej navedeno zakaj je zahtevek za 3.500,00 DEM zavrnjen. Vendar pa je iz obrazložitve same odločitve v ugoditvenem delu, ko sodišče ugotovi, da je bila dogovorjena ara 50.000,00 DEM, da je tožeča stranka priznala tožencu 5.000,00 DEM are in zato v tožbenem zahtevku zahtevala, da ji toženec vrne 45.000,00 DEM, sodišče prve stopnje pa je določilo kot primerno aro 8.500,00 DEM, je samo še stvar izračuna, ko je ugodilo, da je toženec dolžan plačati tožnikoma 41.500,00 DEM, jasno da je zavrnjen zahtevek v višini 3.500,00 DEM. Zato tudi v tem primeru ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse za odločitev pomembne dejanske okoliščine ter o zadevi tudi odločilo v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se tičejo določb o ari. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je glede na pogodbo z dne 19.10.1995 bila dogovorjena ara kot odstopnina po 83. členu ZOR, je, ker je tožeča stranka od pogodbe odstopila, dolžna prepustiti aro toženi stranki. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je ara 50.000,00 DEM, ki glede na vrednost kupnine 170.000,00 DEM predstavlja 29,41 %, previsoka in da je primerna 5 % ara od tega zneska, ki znaša 8.500 DEM. Soglašati je z obrazložitvijo, da bi v nasprotnem primeru prišlo na strani prodajalca do pridobitve čezmerne koristi, ki ne bi bila v skladu z namenom in pogodbeno voljo strank, ki so fizične osebe, ki se obrtoma ne ukvarjajo s posli v zvezi z prometom nepremičnin. Ob upoštevanju, da gre pri strankah za ljudi, ki ne razpolagajo s kakšnim izjemno velikim premoženjem, je znesek 8.500,00 DEM, ki dejansko predstavlja celoletni povprečni zaslužek delavca, zagotovo dovolj visoka in tudi primerna ara, ko so se že spuščale v posel omenjene vrednosti. Poleg presoje sorazmerja med pogodbeno vrednostjo in višino are mora sodišče ocenjevano zatrjevano pretiranost are presojati tudi s te strani. Tožeča stranka je odstopila od pogodbe, ker ni razpolagala z denarnimi sredstvi, da bi lahko pokrila kupnino, glede na predpogodbo pa je to lahko storila ob tem, da je prepustila tožencu aro, ki jo je sedaj sodišče ocenilo kot primerno v višini 8.500,00 DEM. Takšna ara pa je tudi v skladu z obstoječo sodno prakso zadnjih let, zato pritožbeno sodišče ni sledilo trditvi toženca, da primerna ara ne bi smela biti nižja kot 16 % vrednosti pravnega posla niti tožeči stranki, da je primerna ara le 5.000,00 DEM, kar ustreza cca. 3 %. Ob neprerekani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila ara dana kot odstopnina, pa je tožena stranka morala računati tudi s tem, da tožeča stranka lahko odstopi od nakupa s tem, da prepusti dano aro, zato je tudi neutemeljen odškodninski zahtevek, ki ga uveljavlja v pobot za škodo, ki je tožencu nastala zaradi neizpolnitve pogodbe in ki se tiče neizpolnitve obveznosti toženca do P. M. po pogodbi z dne 13.9.1995, ko je zamudil s plačilom dela kupnine 20.000 DEM dne 4.2.1996, ker mu tožeča stranka ni plačala dela kupnine in ker naj bi bila že pred kritičnim datumom pozvana, da uredi zadeve z drugim kupcem, pa je to zavrnila.

Ker je tožeča stranka plačala toženi stranki 50.000,00 DEM are in je primerna ara 8.500,00 DEM, ne pa 5.000,00 DEM kot mu jo priznava tožeča stranka in ki zahteva plačilo 45.000,00 DEM, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 41.500,00 DEM v tolarski protivrednosti in ker je tožeča stranka zahtevala povrnitev 45.000,00 DEM, je tudi pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za 3.5000,00 DEM v tolarski protivrednosti.

Pritožbi obeh strank zoper sodbo sta tako neutemeljeni in jih je pritožbeno sodišče zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 368. člena ZPP. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da po določbi 2. člena ZPP v pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov. Če tožeča stranka ni uveljavlja obrestnega zahtevka, ga ji tudi sodišče ni moglo priznati. Neutemeljeno pa se tožeča stranka tudi pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je o pravdnih stroških določilo glede na dosežen uspeh v pravdi po drugem odstavku 154. člena ZPP, kar pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno, ne glede na to, da ima sodišče prve stopnje možnost odločiti tudi po 3. odstavku citiranega člena. Vendar pa okoliščine v tej zadevi kažejo, da je v konkretnem primeru drugi odstavek 154. člena ZPP pravilna pravna podlaga. Sodišče prve stopnje je tudi primerno obrazložilo odločitev o pravdnih stroških. Specifikacija vsakega posameznega priznanega stroška posamezne stranke bi presegala okvir potrebne obrazložitve v sodbi, saj bi sicer obrazložitev stroškov lahko postala najobširnejši del sodbe. Ker je specifikacija priznanih stroškov razvidna iz stroškovnikov v spisu, posamično obravnavanje vsakršnega izdatka v razlogih sodbe zato ni potrebno.

Neutemeljeno se pravdni stranki pritožujeta tudi zoper zavrnitev njunih predlogov za oprostitev plačila sodnih taks. Dejstvo je, da nobena od njiju ni sodišču predložila nobenega dokaza, ki ga zahteva 173. člen ZPP, oziroma 13. člen Zakona o sodnih taksah in tega tudi v pritožbenem postopku nista storili ter nista ponudili drugih dokazov, na podlagi katerih bi lahko dosegli taksno oprostitev. Pritožbi zoper izpodbijana sklepa je zato pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 380. člena ZPP. Ker pravdni stranki v pritožbenem postopku nista bili uspešni in stroški za odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožeča stranka, tudi niso tisti potrebni stroški, ki bi jih morala povrniti tožena stranka, ker ni doprinesel k rešitvi zadeve, je sodišče odločilo, da morata nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem ima podlago v členih 166, 154 in 155 ZPP.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP (Ur. l. RS št. 26/99) je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določila ZPP (Ur. l. SFRJ št. 4/77 s spremembami).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 333/99
• VSC sklep Cp 878/99
• VSL sklep II Cp 815/2001