VSL sklep II Cp 1942/99

Jedro

Sodišče ne dovoli sodnega varstva posestniku, kateremu zaradi posega v posest ni prizadet ekonomski in s tem pravni interes.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev motenja tožnika v posesti služnostne pravice uporabe hudourniške struge, ki poteka ob zahodni strani poti s parc. št.

2029/3 proti jugu, mimo zemljišča s parc. št. 235 in parc. št. 1655/2 k.o. L., ki sta last toženke in F. M., za potrebe tožnikovih nepremičnin parc. št. 1653/2 in 165/1 k.o. L. s tem, da je v hudourniško strugo položila betonske cevi premera 1 m ter nanje zasula nasipni material ter tako onemogočila tožniku uporabo hudourniške struge in uporabo tožnikovih nepremičnin. Prav tako je sodišče zavrnilo zahtevek po vzpostavitvi prejšnjega stanja ter prepoved bodočega poseganja v tožnikovo posest služnostne pravice uporabe hudourniške struge ter zahtevek za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi tožena stranka vzpostavila prejšnje stanje.

Sodišče o pravdnih stroških ni odločalo, ker jih tožena stranka ni priglasila.

Proti sklepu se je pritožila tožeča stranka, ki ga izpodbija zaradi razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (druga točka prve odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da se sklep razveljavi ter da sodišče druge stopnje njenim zahtevkom ugodi. Tožnik navaja, da si je sodišče prve stopnje ogledalo stanje njegove parcele v suhem obdobju, tako da ni moglo presoditi do kakšne škode prihaja na njegovem zemljišču, ko večkrat na leto pride do močnejšega deževja in ko voda, zaradi zacevljenega hudournika, poplavi njegova zemljišča. Strokovnjaki iz vodnega gospodarstva naj bi si njegove parcele in njihovo stanje ogledali v deževnem času, in ugotovili, da zaradi zacevitve hudournika na njegovem zemljišču nastaja škoda. Dopis naj bi tožnik predložil že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožnik tudi navaja, da je videl, kako je pri zacevitvi hudournika prišlo do poškodb drenažnih cevi, ki odvajajo vodo z njegove parcele pod javno potjo v hudournik, vendar sodišče drenažni cevi ni mogel pokazati kot dokaz, ker so bile že vse polomljene in zasute v času ogleda. Tožnik še pravi, da ga je sodišče narobe razumelo, ko je ugotavljalo, koliko vsako leto nakosi na nabrežju hudournika, saj je odločalo le o izgubi na dolžini zacevljenega hudournika in ne za celo nabrežje, ki teče vzdolž njegovih parcel, pri tem pa tudi navaja, da je sam konzervativno ocenil količine pokošene trave, ter da v oceni ni pretiraval, kot trdi sodišče prve stopnje. Tožnik tudi opozarja, da je bila začasna odredba potrebna.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa in navedb v pritožbi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo in na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazne zaključke ter v sodbi vsa odločilna dejstva tudi primerno obrazložilo.

Po oceni sodišča druge stopnje so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je pritožnik sicer imel v posesti služnost košnje brežin hudournika vzdolž njegove zacevitve, saj je to potrdila tudi tožena stranka, da pa v navedenem primeru ne gre za motilno dejanje s strani tožene stranke, saj je ekonomski interes motenca (kot bistveni element motilnega dejanja), kateri naj bi bil pritožniku z zacevitvijo hudournika prizadet, tako majhen, da ne gre za motilno dejanje s strani tožene stranke. Neutemeljena je pritožbena pripomba tožnika, da bi moralo sodišče ugotavljati škodo, ki naj bi jo utrpel z zacevitvijo hudournika v celotni dolžini hudournika, kjer naj bi imel služnostno pravico košnje, saj se njegov tožbeni zahtevek nanaša samo na del zacevitve hudournika vzdolž parcel tožene stranke, kar je pravilno ugotavljalo sodišče prve stopnje in ne celoten hudournik. Sodišče druge stopnje se v celoti tudi pridržuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede ekonomske upravičenosti zahtevka glede motenja na brežini hudournika, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi nakošena trava, kolikor do zacevitve ne bi prišlo, šla v malo večjo polivinilasto vrečko.

Pritožnik v pritožbi sicer navaja, da je podal konzervativno oceno nastale škode, vendar sodišče druge stopnje meni, da tudi če bi se sodišče prve stopnje zmotilo o oceni pokošene trave za 100%, kar je malo verjetno, pritožnik ne bi izkazal ekonomskega interesa za vložitev tožbe za motenje posesti.

Sodišče druge stopnje se prav tako strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da pritožnik ni bil moten v uporabi svojih parcel.

Pritožnik je sicer zatrjeval, da je z zacevitvijo hudournika prišlo do zamašitve drenaž, ki so bile narejene od pritožnikovih parcel pod javno cesto do hudournika, vendar ni sodišču tega dokazal, saj ni pokazal oziroma poizkušal pokazati niti ene drenaže, ki bi bila zaradi motenja zaprta. Poleg tega pa sta imeli njegovi parceli izgled negovanega travnika, kar kaže na to, da ju je tožnik lahko kljub zatrjevani uničeni drenaži ves čas obdeloval. Sodišče druge stopnje tako ne sledi navedbam pritožnika v pritožbi, da ni mogel pokazati drenažnih cevi, saj so bile vse ali podrte ali zakopane, saj bi njihov obstoj lahko dokazal s tem, da bi jih pokazal na svoji parceli, saj kolikor so drenažne cevi speljane pod cesto iz njegovih parcel v hudournik, se morajo videti tudi s strani ceste z njegovih parcel in ne samo s strani ceste ob kateri teče hudournik, lahko pa bi sodišču prve stopnje vsaj približno nakazal njihovo pozicijo, česar pa v postopku na prvi stopnji ni naredil.

Pritožnik v pritožbi tudi navaja, da iz dopisa vodnega gospodarstva, ki je bilo predloženo že v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje izhaja, da mu z zacevitvijo nastaja škoda na njegovih parcelah in da je tako prizadet njegov ekonomski interes. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnikove navedbe ne izhajajo iz dopisa vodnega gospodarstva, saj navedeni dopis samo trdi, da toženim strankam ni bilo izdano dovoljenje za zacevitev hudournika zaradi tega, ker zacevitev ni potrebna, saj je dostop na omenjeno parcelo mogoč tudi drugje, ne samo preko hudournika, ne pa iz razloga, ker naj bi z zacevitvijo hudournika pritožniku nastajala škoda. Navedeni dopis torej ne potrjuje škode oziroma prizadetja ekonomskega interesa pritožnika kot sam zatrjuje v pritožbi.

Pritožba toženca glede začasne odredbe je brezpredmetna glede na to, da začasna odredba velja le do pravnomočne rešitve te pravde, ta pa je bila pravnomočno končana z odločitvijo pritožbenega sodišča.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in ker tudi ni ugotovilo kršitev določb pravdnega postopka in kršitev uporabe materialnega zakona na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom ZPP, je v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1508/99
• VSL sklep II Cp 248/2011
• VSL sklep II Cp 3222/2012