VSL sodba II Cp 414/99

Jedro

Zahtevek za izbris vpisa je utemeljen, ker je bil vpis opravljen na podlagi nepravnomočne odločbe.

 

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba pod tč. 1 potrdi.

2. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o stroških pod tč. 2 spremeni tako, da se izrek o stroških v sodbi sodišča prve stopnje v celoti glasi: "2. Toženca sta tožnici dolžna plačati stroške postopka v višini 60.220,00 SIT (šestdesettisoč dvestodvajset 00/100) v 15 dneh, od šestnajstega dne po pravnomočnosti sodbe dalje do plačila pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi." Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba v izreku o stroških potrdi.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 5.081,00 SIT (pettisoč enainosemdeset 00/100) pritožbenih stroškov v 15 dneh.

 

Obrazložitev

S sodbo, izdano dne 19.10.1989, je takratno Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota v Ljubljani ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in je naložilo Zemljiški knjigi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, da izbriše zemljiškoknjižno stanje, ki je nastalo na podlagi nepravnomočne odločbe SO Ljubljana Vič-Rudnik, Oddelka za gradbene in komunalne zadeve z dne 18.10.1978, številka 464-126/75 ter vzpostavi zemljiškoknjižno stanje pri parc.št. 359/8 vl.št. 633 k.o. Š., kakršno je bilo pred izvedbo te odločbe tako, da se na podlagi te odločbe vse vknjižbe pri nepremičninah vl.št. 633 k.o. Š. izbrišejo, istočasno pa vknjiži pravica uporabe parc.št. 359/8 v korist tožnice M. K. Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov. Na pritožbo tožene stranke je Višje sodišče v Ljubljani z odločbo II Cp 809/90 z dne 16.10.1990 pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Potem ko je tožeča stranka vložila revizijo, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije svojo odločbo II Ips 82/91 z dne 29.8.1991 ugodilo reviziji, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Višje sodišče v Ljubljani je nato s svojo odločbo II Cp 1595/91 z dne 29.10.1991 pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje. V tej odločbi je naložilo sodišču prve stopnje, da ugotovi, ali so bili upoštevani subjektivni in objektivni roki za vložitev izbrisne tožbe po pravnih pravilih paragrafov 69 in 70 Zakona o zemljiških knjigah. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku s tem, da je vpise v zemljiški knjigi naložilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani in hkrati odločilo, da sta toženca tožnici dolžna plačati stroške postopka v znesku 53.665,00 SIT. Ugotovilo je, da je bil vpis v zemljiški knjigi opravljen na podlagi nepravnomočne upravne odločbe in da je tožba vložena v roku.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga spremembo oz. razveljavitev sodbe in navaja: V ponovljenem postopku je sodišče ugotavljalo pravočasnost vložene tožbe glede na rok iz pravnega pravila paragrafa 69 Zakona o zemljiških knjigah. Pri tem je spregledalo, da veljavni Zakon o zemljiški knjigi nima posebnih prehodnih določb glede postopkov, ki so bili uvedeni pred njegovo uveljavitvijo, zato se uporabljajo določila Zakona o zemljiški knjigi (Ur. list RS št. 33/95). Za presojo pravočasnosti je potrebno upoštevati roke, ki so določeni v tem zakonu. Glavno obravnavo bi bilo treba opraviti z zaslišanjem strank, sodišče prve stopnje pa tega ni opravilo in je zato zmotno ugotovilo, da je bila tožba vložena znotraj roka, določenega za izbrisno tožbo. Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini je z dnem uveljavitve - 25.7.1997 - ukinil družbeno lastnino na nepremičninah, če je na teh nepremičninah pravica uporabe fizičnih oseb. Tožbeni zahtevek, ki ga tožeča stranka ni modificirala, bi tako ponovno formiral družbeno lastnino, kar je v nasprotju s citiranim zakonom. Sodišče prve stopnje je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je tožeča stranka zahtevala da vknjižbo opravi Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota v Ljubljani, sodišče prve stopnje pa je razsodilo, da naj to opravi Okrajno sodišče v Ljubljani. Izrecno se pritožuje tudi zoper stroškovni del, saj je potrdilo o pravnomočnosti izdal državni organ in toženca nista odgovorna, če je bila potrditev morda nepravilna.

Proti sodbi se pritožuje tudi tožeča stranka in sicer zoper točko 2 izreka, v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni priznalo vseh priglašenih stroškov. Moralo bi odločiti o stroških, ki jih je tožeča stranka že priglasila do izdaje sodbe kakor tudi glede stroškov v pritožbenem postopku ter stroškov z izdajo sodbe višjega sodišča, kot tudi glede stroškov tožeče stranke v postopku revizije ter z izdajo sklepa vrhovnega sodišča, prav tako pa glede stroškov v zvezi z izdajo sklepa višjega sodišča z dne 29.10.1991. Ker sodišče ni priznalo vseh priglašenih stroškov, je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, delno pa je utemeljena pritožba tožeče stranke.

O pritožbi tožene stranke: Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno, glede na doslej izražena pravna stališča v tej pravdni zadevi pa je tudi materialnopravno odločitev pravilna. Z razlogi izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče strinja in le kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Ko pritožba trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju uporabiti določbe sedaj veljavnega Zakona o zemljiški knjigi, ne pa pravnih pravil Zakona o zemljiških knjigah, je treba ugotoviti, da je bila tožba vložena leta 1989 in je torej treba utemeljenost zahtevka tožeče stranke presojati po takrat veljavnih predpisih. Takrat pa so veljala pravna pravila Zakona o zemljiških knjigah (Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine z dne 3.1.1931), ki so izbrisno tožbo urejale v paragrafih 68, 69, 70 in 71. Zato, ker sodišče prve stopnje kljub napotilu višjega sodišča ni zaslišalo pravdnih strank, dejansko stanje še ni nepopolno ugotovljeno, saj je bil predlog za zaslišanje strank umaknjen (list.št. 46), sodišče prve stopnje pa je o pravočasnosti tožbe lahko odločilo na podlagi drugih dokazov. Pritožba pa konkretno ne navaja dejstev, iz katerih bi izhajalo, da tožba ni vložena v roku, določenem za izbrisno tožbo.

Potem ko je bilo torej ugotovljeno, da je odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi zahtevku pravilna, preostali dve pritožbeni trditvi nista več odločilnega pomena oz. ne moreta več vplivati na pravni položaj tožene stranke, celo če bi bili točni. Vendar pa nista. Ko gre za vprašanje, ali bi morala tožeča stranka zahtevek popraviti v delu, ki se nanaša na označbo sodišča, gre po mnenju pritožbenega sodišča za spremembo, ki je nastala po samem zakonu (Zakon o sodiščih, Ur. list RS št. 19-779/94), tako da ne gre za prekoračitev zahtevka, ko je sodišče prve stopnje izbris naložilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Kolikor gre za trditev, da bo glede na zahtevek ponovno formirana družbena lastnina, je treba ugotoviti, da zahtevek ne meri na vzpostavitev družbene lastnine, ampak na izbris zemljiškoknjižnega stanja, ki je nastalo na podlagi nepravnomočne odločbe, v zvezi s tem pa na vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred tem vpisom. Nadaljnji postopek v zemljiški knjigi bo namreč stvar stranke, ki je v pravdi uspela.

Pritožbena trditev, ki se nanaša na sklep I Cp 646/88 je nerazumljiva, zato nanjo ni mogoče odgovoriti. Vprašanje stroškov zadeva samo razmerje med tožečo in toženo stranko. V tem razmerju je tožena stranka propadla in mora zato po določilu člena 154/1 ZPP nositi pravdne stroške.

To so torej razlogi, zaradi katerih je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).

O pritožbi tožeče stranke: Pri preizkusu sodbe v izreku o stroških na pritožbo tožeče stranke pritožbeno sodišče ni našlo nobenih bistvenih kršitev določb postopka, zaradi katerih bi bilo treba sklep o stroških razveljaviti.

Pritožba ima prav v toliko, da sodišče prve stopnje ni odločilo o revizijskih stroških, ki jih je tožeča stranka prijavila na red. št.

20 in o katerih govori tudi sklep vrhovnega sodišča na red.št. 22. O vseh ostalih stroških tožeče stranke pa je sodišče prve stopnje obrazloženo odločilo. Tožeča stranka pa sicer pritožbi ne navede, konkretno kateri stroški niso bili priznani. Pri pregledu spisa pa - razen revizijskih stroškov - niso bili ugotovljeni stroški, ki bi jih sodišče prve stopnje ne obravnavalo.

Tako je bilo torej delno treba ugoditi pritožbi in spremeniti izrek o stroških tako, da se tožeči stranki priznajo še stroški v zvezi z revizijo. Gre za 75 točk po 87,40 SIT, kar je v skladu z Odvetniško tarifo in v skladu s predlogom tožeče stranke. Ni pa bilo mogoče priznati stroškov za takso za revizijo, saj ta taksa v letu 1990 in tudi kasneje ni bila niti plačana niti izterjana. Tako je treba k znesku 53.665,00 SIT, kolikor je bilo tožeči stranki priznano s prvostopno sodbo, prišteti še znesek 6555,00 SIT, kar torej skupaj znaša 60.220,00 SIT.

Tožeči stranki je bilo glede na delen uspeh treba priznati 1/4 pritožbenih stroškov. Glede na predlog tožeče stranke za odmero stroškov na list.št. 59 in v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah je pritožbeno sodišče najprej odmerilo stroške in sicer 125 točk za sestavo pritožbe, 9.000,00 SIT za sodno takso in 2 % materialnih stroškov po 15. čl. Odvetniške tarife. 125 točk po 87,40 SIT znese 10.925,00 SIT. K temu je treba prišteti znesek 9.000,00 SIT sodne takse in 398,05 SIT materialnih stroškov. Skupaj je to 20.324,00 SIT, 1/4 tega zneska pa 5.081,00 SIT, kolikor je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki. Pritožbeno sodišče ni priznalo obresti od pritožbenih stroškov, kajti tožeča stranka obresti od stroškov ni zahtevala. Sodišče prve stopnje je sicer obresti od stroškov priznalo, zato jih je v okviru zneska 6.555,00 SIT priznalo tudi pritožbeno sodišče, glede na to, da se je v tem delu pritožila le tožeča stranka. Tožena stranka se sicer glede stroškov tudi pritožuje, vendar ne v delu, ki se nanaša na obresti, njena pritožba pa ni mogla biti uspešna, ker je v pravdi propadla.

Odločitev pritožbenega sodišča v delu, ki se nanaša na pritožbo tožeče stranke je utemeljena na določilu čl. 373, tč. 4 ZPP v zvezi s čl. 380. tč. 3 ZPP.

Določbe ZPP/77 so v tej sodbi uporabljene glede na člen 498 ZPP/99.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep CDn 8000000107/2011
• VSL sodba II Cp 1993/98
• Sodba II Ips 38/2007