VSL sodba II Cp 1157/99

Jedro

Za poškodbo vojaka v vojnih razmerah v popolni bojni pripravljenosti ob premiku s položaja na položaj država odgovarja objektivno.

 

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku 880.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.4.1999 dalje in mu povrniti 187.106,00 SIT pravdnih stroškov, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.

Kar zahteva tožnik več se zavrne." V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 16.899,00 SIT v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.

 

Obrazložitev

V tretjem odločanju je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 2.200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.4.1999 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 447.656,00 SIT.

Zoper tako sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, ali je prišlo do predvidenega napada oziroma obstreljevanja. Nevarnost napada ni bila konkretizirana s kakšno posebno aktivnostjo agresorja. Dejstvo, da je usposabljanje potekalo med agresijo, po mnenju tožene stranke še ne pomeni, da je bila tožnikova enota izpostavljena neposredni nevarnosti, splošna nevarnost pa je bremenila vsakega prebivalca. Konkretne okoliščine škodnega dogodka, ko se je tožnik poškodoval, ko se je spotaknil ob korenino, ni moč šteti za nevarno. Tožnik orožja ni uporabljal, čeprav ga je nosil in samo v takem primeru bi šlo za povečano nevarnost. Gibanje po terenu pomeni elementarno aktivnost vojakov, ki jo mora vsak obvladati, saj tudi vremenske razmere niso bile neugodne. Iz izpovedi priče A. Z. izhaja, da je prišlo do poškodbe, ko je enota v hitrem gibanju spremenila položaj, sodišče pa ugotavlja, da je škodni dogodek nastal, ko so vojaki izvajali vajo in so kopali jarke in se gibali od enega do drugega jarka. Hiter premik enote zaradi neposredne grožnje napada bi pomenil nevarno dejavnost. Tožena stranka je odgovorna le krivdno v kolikor bi se ugotovilo, da so osebe za katere odgovarja, prekršile kakšen predpis oziroma varnostni ukrep. Tožnik je imel možnost uveljavljati ustrezno nadomestilo od posebnih skladov, ki so bili oblikovani za pomoč žrtvam agresije.

Prisojena odškodnina je previsoka in dosojena mimo meril določenih v čl. 200 ZOR.

Pritožba je deloma utemeljena.

Materialnopravna podlaga za odgovornost tožene stranke so določbe Zakona o obrambi in zaščiti (Ur. list RS 15/91), kot je bilo povedano že v enem izmed predhodnih razveljavitvenih sklepov II Cp 954/98, ki določajo, da ima pripadnik oboroženih sil, ki se pri opravljanju nalog poškoduje, pravico do povračila škode (prvi in tretji odstavek čl. 18 citiranega zakona). Za škodo, povzročeno oziroma nastalo med opravljanjem vojaške dejavnosti, odgovarja tožena stranka po splošnih odškodninskih predpisih. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki imajo podlago v izvedenih dokazih, izhaja: - da je bil tožnik v času vojne za osvoboditev Slovenije in sicer v času od 21.6. do 12.7.1991 vpoklican kot vojaški obveznik v odred za posebne namene za uničevanje oklepnih vozil - da se je kritičnega dne v popolni bojni opremi in pripravljenosti ob tekanju iz enega v drugi jarek na povelje (premik položaja) spotaknil ob korenino drevesa.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni premik iz enega na drug borbeni položaj v takih razmerah (neposredna nevarnost napada, popolna bojna opremljenost) nevarno dejavnost, za katero tožena stranka odgovarja objektivno. Odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti je odgovornost za vzrok, od katerega je nastala škoda (prvi odstavek čl. 173 ZOR). V takem primeru se tisti, ki odgovarja, razbremeni odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven te dejavnosti in ga ni mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti ali če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni moglo pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (prvi in drugi odstavek čl. 177 ZOR). To pomeni, da je od aktivnosti tožene stranke odvisno ali se razbremeni odgovornosti.

Tožena stranka v tej smeri ni predlagala nikakršnih dokazov, niti ne zatrjuje okoliščin, ki bi izključevale njeno odgovornost. Za objektivno odgovornost ni potrebno, da bi prišlo do obstreljevanja, niti ni utemeljeno sklicevanje na neko splošno nevarnost, na kar se pravno zmotno sklicuje tožena stranka v pritožbi, niti na njeno odgovornost ne vplivajo ostale okoliščine, ki jih opisuje tožena stranka v pritožbi (neuporaba orožja med premikom, ravnanje in usposobljenost vojaka, gibanje vojakov po terenu predstavlja elementarno aktivnost, ki jo mora obvladati vsak od vojakov, ugodne ali neugodne vremenske razmere, posredna nevarnost). Glede na ugotovljene okoliščine prvega sodišča, v katerih je prišlo do poškodbe tožnika ni nikakršne pravne podlage za odgovornost tožene stranke po krivdnem načelu kot zmotno meni slednja v pritožbi. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke, ko izpodbija odgovornost za nastalo škodo neutemeljena.

Delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke zoper odločitev prisojene odškodnine za nematerialno škodo. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je tožena stranka ne izpodbija, je vpliv poškodbe na tožnikove težave 40 %, preostali delež 60 % pa odpade na bolezen.

Tožena stranka zato odgovarja tožniku za 40 % nastale škode.

Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda pa mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnem primeru oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije določene v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). To pa so: - stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje ter druge okoliščine primera (1. odstavek 200. člena ZOR) - pomen prizadete dobrine, raven odškodnine ter negativni kriterij, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR).

Glede na navedene kriterije poteka odmera odškodnine na dveh nivojih: konkretnem in abstraktnem. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo. To omogoča sodna praksa, ki oblikuje navedeno razmerje oziroma določa vsebino tega abstraktnega zakonskega kriterija. Le tako je mogoče omejiti arbitrarnost pri določanju odškodnine za negmotno škodo in hkrati zagotoviti spoštovanje načel nepristranosti, enakosti in predvidljivosti.

Sodišče prve stopnje teh meril pri odmeri odškodnine ni upoštevalo.

Ob ugotovitvi poškodb, ki jih je utrpel tožnik ob škodnem dogodku (zvin desnega skočnega sklepa, operativna odstranitev prostih teles 11.7.1994) in trajanju bolečin, ki jih ugotavlja sodišče prve stopnje (3 do 5 dni srednje bolečine, 5 dni lažje bolečine in občasno lažje bolečine še nekaj naslednjih tednov, 5 dni hujše bolečine ob operaciji, zmerne bolečine 3 tedne in občasno lažje bolečine 2 meseca, lažje in bodoče zmerne bolečine) in nevšečnosti med zdravljenjem (operacija v bolnišnici, hoja z berglami 1 mesec, zdravniški pregledi in slikanja) je po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina 700.000,00 SIT in ne 1.500.000,00 SIT kot jo je odmerilo prvo sodišče. Ob upoštevanju odgovornosti tožene stranke (40 %) je bilo tožniku iz tega naslova prisoditi 280.000,00 SIT.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti obsega satisfakcijo za oškodovančevo trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem področju. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik zaradi zadobljene poškodbe ni sposoben za dolgotrajno hojo in napornejše športne aktivnosti, ki zahtevajo tek ali skoke in za dolgotrajno stojo, da ne more opravljati delo slikopleskarja, da se ne more ukvarjati s kegljanjem, s katerim se je ukvarjal pred poškodbo in ob upoštevanju tožnikove starosti (tožnik je rojen leta 1966) je primerna odškodnina iz tega naslova 1.500.000,00 SIT in ne 3.000.000,00 SIT kot je priznalo tožniku iz tega naslova prvo sodišče. Ob upoštevanju odgovornosti tožene stranke (40 %) je bilo tožniku prisoditi 600.00,00 SIT.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ima tožnik na v predelu desnega skočnega sklepa otekline in postoperativno brazgotino v dolžini 7cm, ki predstavlja estetski defekt, v konkretnem primeru ne gre za skaženost, ki bi opravičevala odmero odškodnine iz tega naslova. Šepanje po daljši hoji pa ni škoda iz naslova skaženosti kot zmotno zaključuje prvo sodišče. Ker kot že omenjeno pri tožniku ne gre za skaženost, ki bi opravičevala prisojo odškodnine iz tega naslova, je bilo odškodnino iz tega naslova zavrniti.

Za strah ob škodnem dogodku in strah v času zdravljenja se prizna odškodnina, če je strah intenziven in pusti v duševnosti prizadetega trajnejše posledice oziroma, če je intenziven strah trajal dalj časa (brez posledic).

Ob ugotovitvi izvedenca, da tožnik bistvenega strahu ob nezgodi ni doživel in da je od decembra 1993 trpel zmerni sekundarni strah 3 mesecev, tožniku iz tega naslova ne gre odškodnina, saj je kot že omenjeno pogoj za priznanje odškodnine za strah intenziven strah, tega pa v konkretnem primeru ni bilo.

Glede na povedano je bilo tožniku ob seštevku vseh priznanih odškodnin iz posameznih naslovov in odgovornosti tožene stranke (40 %) prisoditi 880.000,00 SIT. V tem obsegu je bilo pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti, v ostalem pa pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (čl. 373 tč. 4, čl. 368 ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Do izdaje prve sodbe sodišča prve stopnje je tožnik uspel 100 % po temelju in 10 % po višini tako, da mu je tožena stranka dolžna povrniti do takrat nastalih pravdnih stroškov 55 %, ki jih je ugotovilo prvo sodišče v znesku 873.447,00 SIT t.j. 480.396,00 SIT. Ob upoštevanju stroškov tožene stranke, ki so odmerjeni na 827.817,00 SIT je tožnik dolžan po istem principu povrniti 45 % njenih stroškov t.j. 372.518,00 SIT. Od takrat dalje je tožnikov uspeh v pravdi 70 % (100 % po temelju 40 % po višini) in tožena stranka mu je dolžna povrniti 70 % od priznanih stroškov 212.183,00 SIT t.j. 148.528,00 SIT. Stroški tožene stranke po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje znašajo 113.183,00 SIT. Glede na uspeh (30 %) je tožnik dolžan povrniti tožeči stranki 33.955,00 SIT stroškov.

Po pobotanju zgoraj navedenih zneskov ostane razlika 187.106,00 SIT, ki jo je dolžna plačati tožena stranka na račun pravdnih stroškov nastalih pred prvim sodiščem. Tožena stranka je uspela s pritožbo 30 % in toliko pritožbenih stroškov, ki znašajo 56.373,00 SIT ji je dolžan povrniti tožnik, t.j. 16.899,00 SIT. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 v zvezi s čl. 154 in 155 ZPP.

Določbe ZPP (Ur. list SFRj 4/77 - 27/90) so uporabljene na podlagi določbe čl. 498/2 Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS 26/99).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 323/99
• VSL sodba in sklep I Cp 2194/93
• VSC sodba Cp 643/99