VSL sodba II Cp 1986/93

Jedro

Za obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo družbeniki ne odgovarjajo (407., 5. člen ZGD). Izjemo tega načela predstavlja določba 6. člena ZGD o spregledu pravne osebnosti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v razmerju do prvotožeče stranke).

Tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka v zvezi s pritožbo.

 

Obrazložitev

Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 6.756,32 ATS (prvotožeči stranki) in zneska 1.568,18 ATS (drugotožeči stranki), v tolarski vrednosti po menjalniškem tečaju ob dnevu plačila, s pripadki od zneskov, po obrestni meri in za čas, naveden v izreku izpodbijane sodbe, obenem pa odločilo, da sta prvotožeča in drugotožeča stranka dolžni solidarno plačati tožencu pravdne stroške v znesku 20.600,00 SIT s pp. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana.

Proti sodbi se pritožuje prvotožeča stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge (1. odstavek 353. člena ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev. Sodišču prve stopnje očita, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, če se pogledajo računi, ki so izstavljeni s strani tožeče stranke in se glasijo na toženo stranko; da je tožena stranka zavedla tožečo stranko, ker je firmo navajala kot naslov, kamor naj se pošljejo računi; računi so v pretežni meri poslani na račun tožene stranke, ki je obenem lastnik firme, na katero so prihajali računi, vendar za toženo stranko; nikdar ni tožena stranka opozorila tožeče stranke, da naročuje usluge za neko firmo; sodišče bo moralo izvesti dokaze z zaslišanjem prič, navedenih v pripravljalni vlogi z dne 1.10.1993, ki je prispela na sodišče pred glavno obravnavo 4.10.1993; v takšnih primerih ne gre za kakšne posebne naročilnice, ker gre za osebno naročilo manjših storitev; tožena stranka ni nikdar dejala, da je potrebno račune poslati na firmo; toženec se je nekorektno okoriščal s svojim imenom in imenom svojega očeta.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Iz sicer dokaj nejasnih in delno tudi nasprotujočih si (... računi so v pretežni meri poslani na račun tožene stranke, ki je obenem lastnik firme, na katero so prihajali računi za toženo stranko) pritožbenih navedb bi bilo mogoče povzeti naslednje: pogodba (o delu) je bila sklenjena med prvo tožečo stranko in tožencem, družba K. pa je le naslov, na katerega je prvotožeča stranka po toženčevem naročilu le-temu pošiljala račune. Ta pritožbena trditev pa je ovržena s samimi računi, ki jih je v dokaz obstoja svoje terjatve predložila prvo tožeča stranka sama (in jih je prvo sodišče v dokaznem postopku tudi ocenilo) in na katerih je kot zavezanec plačila brez izjeme (drugačna pritožbena trditev v podatkih spisa nima opore) navedena družba K. in ne toženec. Ti računi, ki jih je izstavila prvo tožeča stranka sama, tedaj dokazujejo, da je bila pogodba sklenjena med prvo tožečo stranko in navedeno družbo, pri čemer je potrebno ugotoviti, da so trditve pritožbe o toženčevem zavajanju tudi v zvezi s pritožbenimi trditvami, ki se nanašajo na uporabo imena toženčevega očeta, povsem nejasne. Do drugačne ugotovitve ne bi mogle pripeljati tudi izpovedbe prič, ki naj bi potrdile pritožbeno trditev, da je toženec naročil usluge pri prvo tožeči stranki in zato širitev dokaznega postopka ni potrebna in v zvezi s tem nerazumljivo zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tudi ne more biti podana. Ni dvoma, da je v obravnavanem primeru kljub temu, da gre za posel z mednarodnim elementom, podana slovenska jurisdikcija (prvi odst. 46. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, Ur. list SFRJ št. 43/82 in št.

72/82, v nadaljevanju ZMZP). Ker pa je bila pogodba sklenjena v tujini in s tujo pravno osebo, je glede na določbo 2. točke 20. člena ZMZP potrebno uporabiti avstrijsko pravo. Po avstrijskem materialnem pravu (avstrijski Obči državljanski zakonik iz leta 1811 s spremembami), enako kot splošne določbe pri nas veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ustvarjajo pravni posli pravice in obveznosti le med pogodbenima strankama (primerjal 26. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) in je tedaj le dolžnik iz materialnopravnega razmerja dolžan izpolniti obveznost in v pravdi pasivno legitimiran.

Tako se pokaže, da je odločitev prvega sodišča, ki je tožbeni zahtevek, ker toženec ni pasivno legitimiran, zavrnilo, tudi v razmerju do prvotožeče stranke, materialnopravno pravilna. Glede na to, da se računi glasijo na družbo z omejeno odgovornostjo, pritožnik pa opozarja, da je toženec njen večinski lastnik, je potrebno odgovoriti še na vprašanje, ali toženec kot družbenik odgovarja za obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo (zavezo). Po paragrafu 61 avstrijskega zakona o družbah z omejeno zavezo (z dne 6.3.1906 z novelami, Gesmd HB), je družba samostojna pravna oseba in kot taka ločen subjekt od svojih udeležencev. To pa pomeni (enako ureditev povzema tudi 407. člen Zakona o gospodarskih družbah, Ur. list RS št.

30/93, v nadaljevanju ZGD), v zvezi s 5. členom ZGD, da za obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo družbeniki ne odgovarjajo, pri čemer pritožnik ne zatrjuje obstoja razlogov za izjemo, ki je poznana pod inštitutom spregleda pravne osebnosti (primerjaj določbo 6. člena ZGD).

Ker tedaj zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo prvo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških prvo tožeče stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom, tožena stranka pa mora svoje pritožbene stroške trpeti sama, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k hitrejši in smotrnejši rešitvi zadeve in tedaj ti stroški niso bili potrebni (1. odst. 154. člena, 1. odstavek 155., 1. odstavek 166. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 246/2022
• VSL Sodba II Cp 1584/2017