VSL sodba I Cp 1312/93

Jedro

Od izsiljenega vnaprejšnjega plačila blaga gredo kupcu zakonske obresti po Zakonu o blagovnem prometu (26. člen) od plačila do dobave blaga po obrestni meri za vpogledne hranilne vloge v banki, kakršno si izbere kupec.

Pomisleki o ustavnosti ZBP so neutemeljeni, ker ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91) omenja v 4. členu le zvezne predpise, ki se smiselno uporabljajo kot republiški predpisi, če ne nasprotujejo pravnemu redu Slovenije, ZBP pa je republiški predpis, ki je veljal v času pogodbenega razmerja med pravdnima strankama.

Nadomestil ga je sicer Zakon o trgovini (Ur. l. RS št. 18/93), vendar le ta v 31. členu ohranja v veljavi med drugim tudi 26. člen ZBP.

Račun, kot ga je izdala tožena stranka, ni vrednostni papir, saj se ta ne zavezuje z njim, da bo izpolnila obveznost kupcu (234. člen ZOR) in nima niti označbe, da gre za vrednostni papir (1. točka prvega odstavka 235. člena ZOR), zaradi česar že zaradi pomanjkanja teh sestavin ne more šteti za vrednostni papir (tretji odstavek pravkar citiranega člena). Sicer pa obveznost iz vrednostnega papirja niti ne izključuje plačila obresti (255. člen ZOR).

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem - obsodilnem delu.

 

Obrazložitev

Prvo sodišče je razsodilo, da mora tožena stranka kot prodajalka plačati tožeči stranki 170.959,78 SIT kapitaliziranih obresti od glavnice - kupnine za osebni avtomobil, ki jo je moral tožnik plačati vnaprej, in procesne obresti od vložitve tožbe dalje, medtem ko je v presežku te obresti za čas od dobave avtomobila do vložitve tožbe zavrnilo.

Smiselno proti obsodilnemu delu sodbe se pritožujeta tako tožena stranka kakor tudi stranski intervenient na njeni strani, in sicer prva zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, drugi pa iz vseh treh pritožbenih razlogov. Oba predlagata spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, stranski intervenient pa podrejeno še predlaga razveljavitev sodbe in novo sojenje na prvi stopnji.

Tožena stranka trdi zase, da ni pogojevala prodaje avtomobila z vnaprejšnjim plačilom, sodišče pa te okoliščine ni raziskalo. Moralo bi zaslišati njeno delavko M. F. Zakon o blagovnem prometu predvideva obresti le, če prodajalec zahteva plačilo dela kupnine vnaprej. Zakon je bil sprejet v času, ko med bankami glede višine stopenj obresti ni bilo razlik. Tožeča stranka je zato upravičena le do obresti, kot jih obračunava Ljubljanska banka. Sodišče ni upoštevalo višje sile.

Stranski intervenient pa v svoji pritožbi navaja podobno kot tožena stranka, trdi pa še, da je s sklenitvijo in realizacijo kupne pogodbe tožeča stranka prejela vrednostni papir. Opozarja na načelo ekvivalence in na to, da sodišče ni presodilo uporabljenega zakonskega določila glede na ustavni zakon. Kupec si je sam določil izročitveni rok s soglasjem prodajalca in do takrat obresti ne bi smele biti priznane. Ugovarja tudi višini, ker obračuna obresti ni prejel.

Pritožbi nista utemeljeni.

V čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, intervenientova pritožba ne pove, sicer pa tudi pritožbeno sodišče samo ni po uradni dolžnosti odkrilo kakšne takšne kršitve absolutne narave.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in tudi pravilno ugotovilo. V obrazložitvi sodbe je pojasnilo, zakaj ni zaslišalo priče - delavke tožene stranke M. F. K zadevni obrazložitvi, naj bo le še dodano, da tožena stranka ni po eni strani sama poskrbela za to, da bi prišla ta priča na sodišče, po drugi strani pa tudi ni predlagala njene prisilne privedbe (prvi odstavek 248. člena in prvi odstavek 153. člena ZPP), niti zdaj v pritožbi ne predlaga česa takšnega. Sicer pa je sodišče prve stopnje obširno in zelo prepričljivo utemeljilo, zakaj je verjelo tožniku, da je tožena stranka pogojevala prodajo avtomobila le na način, da poravna kupnino vnaprej.

Kočno je sodišče pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pravilno je ravnalo, ko je v tej zadevi uporabilo Zakon o blagovnem prometu (Ur. l. SRS št. 21/71 in 29/86 - ZBP). Intervenientovi pomisleki o ustavnosti ZBP so neutemeljeni, ker ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91) omenja v 4. členu le zvezne predpise, ki se smiselno uporabljajo kot republiški predpisi, če ne nasprotujejo pravnemu redu Slovenije, ZBP pa je republiški predpis, ki je veljal v času pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Nadomestil ga je sicer Zakon o trgovini (Ur. l. RS št. 18/93), vendar le ta v 31. členu ohranja v veljavi med drugim tudi 26. člen ZBP. Že ob tem je na moč očitno, da je tudi v skladu z "nastalim novim družbenim redom".

Prvo sodišče je tudi pravilno uporabilo njegov 26. člen, ki določa, da je prodajalec, ki kupcu izrecno ali molče postavi pogoj za prodajo blaga, da mu v naprej plača določen del kupnine, dolžan ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Namen te določbe je kupca ekonomsko zavarovati tako, da s svojim neprostovoljnim vnaprejšnjim plačilom ne kreditira prodajalca brezplačno. Kupcu zagotavlja enak ekonomski položaj, kot ga ima prodajalec.

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1930/99
• VDS sodba Psp 175/2001
• VSL sodba I Kp 1419/99