VSL sodba in sklep I Cp 70/94

Jedro

Solastnika gospodujočega zemljišča sta nujna sospornika na pasivni strani v pravdi zaradi prenehanja stvarne služnosti. Če s tožbo nista zajeta oba solastnika, ni tožena prava pravdna stranka.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da obstaja s priposestvovanjem pridobljena služnostna pravica voženj po poti, ki poteka po parcelah št. 468/1, 468/2 in 468/4, vse k.o. R., v korist vsakokratnih lastnikov zemljišč parc. št. 42/2, 469, 452/3, 452/4, 464, 462/1, 462/2 in 445/2, vse k.o. R.. Toženca sta vsak glede svoje služne nepremičnine dolžna izstaviti listino, sposobno za vpis ugotovljene služnosti v zemljiško knjigo. Dolžna sta opustiti vsakršno poseganje v služnostno pravico, opustiti postavljanje ovir na pot ter z nje odstraniti navoženo zemljo, škarpo iz kamnov, obe debli ter celotno traso utrditi s kamenjem in peskom. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo ugotovitveni zahtevek po nasprotni tožbi, da za to služnostno pravico ne obstoji gospodarska potreba in so zato lastniki gospodujočih parcel dolžni opustiti vožnje po služnostni poti.

Toženca sta dolžna povrniti tožnici 54.763,00 SIT stroškov postopka.

S sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe.

Zoper sodbo vlagata pritožbo toženca, uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sama služnostna pot ni tako zelo stara. Do tega je prišlo, ker je javna pot v tistem delu, ki sta jo toženca obnovila, bila popolnoma zanemarjena in nesposobna za izvajanje voženj. Ker sta toženca želela sprostiti svoja zemljišča od služnostnega bremena, sta na lastne stroške pristopila k ureditvi javne poti. Nova trasa poti v dolžini 84 m je dovolj široka, popolnoma utrjena in sposobna za vsako vozilo. Na svetu tožnice in za njene potrebe se mora napraviti pot dolžine 41 m. Tožnica mora napraviti vse, da se poslužuje javne poti. V kolikor mora zavoljo tega riskirati nekaj svojega zemljišča in imeti s tem nekaj stroškov, je to samo po sebi umevno. Zaradi sanacije javne poti ni več gospodarske potrebe na strani tožnice za uporabo služnostne poti.

Izvedenec se je postavil na stališče, da je služnost nepotrebna.

Predlagana bodoča ureditev dovozov na dvorišče tožnice je bolj ekonomična in prikladna tudi iz razlogov varnosti. Stroški izdelave 41 m poti bi bili dokaj nizki. Toženca nista odklonila nositi stroške, vendar v razmerju teh stroškov s koristmi strank. Toženca sta smatrala, da so koristi večje od stroškov. V nasprotnem primeru bi bila absolutno pripravljena sodelovati pri teh stroških.

Tožnica vlaga pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe ter uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo predlogu oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Tožnica se pri predlogu ni sklicevala le na nevarnost nenadomestljive škode, pač pa tudi na to, da se prepreči samovolja in uporaba sile s strani tožencev.

V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in smiselno predlaga potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožba tožencev uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (člen 355 Zakona o pravdnem postopku - Ur.l.SFRJ št. 4/77 do 29/90 - v nadaljnjem besedilu ZPP). Vendar pa pritožba tega pritožbenega razloga dejansko ne povezuje z odločitvijo izpodbijane sodbe glede ugoditve zahtevka po tožbi tožnice. Pritožba namreč ne pove, katera od pomembnih dejstev za odločitev o ugotovitvi obstoja služnostne pravice pridobljene s priposestvovanjem, so morda zmotno ali nepopolno ugotovljena. V tem delu izpodbijane odločitve pritožba ne napada prvostopne dokazne ocene in ne zatrjuje novega dejanskega stanja oziroma ne predlaga novih dokazov. Pravotvorna dejstva za odločitev o zahtevku po tožbi tožnice je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi sprejemljive in dovolj skrbne proste presoje izvedenih dokazov (člen 8 ZPP) upoštevaje tudi stališča samih tožencev v postopku (list. št. 14). Posledica dokazne presoje, oprte na izvedene dokaze, je tudi prvostopna ugotovitev, da je tožnica, skupaj s pravnim prednikom, najmanj 40 let uporabljala služnostno pot. Tudi pritožba pa ne zatrjuje, da bi toženca kot lastnika služne stvari oziroma njuni predniki dejanskemu izvrševanju služnosti nasprotovali. Tako je sodišče prve stopnje na podlagi člena 54 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l.SFRJ št. 6/80, 20/80 in 36/90 - v nadaljnjem besedilu ZTLR) vsa ugotovljena dejstva tudi materialnopravno pravilno presodilo in tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo, vključno z njenim zahtevkom za varstvo služnostne pravice (člen 57 ZTLR).

Pravilna je tudi prvostopna zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, čeprav to odločitev utemeljuje predvsem pomanjkanje pasivne legitimacije na strani same tožnice kot toženke po nasprotni tožbi.

Tožnica M. Š. je zgolj ena od dveh solastnic gospodujočega zemljišča.

Toženca z nasprotno tožbo zahtevata prenehanje pravice stvarne služnosti zaradi njene nepotrebnosti (člen 58/2 ZTLR). Zahtevek sta sicer postavila v ugotovitveni obliki, vendar gre pravilno za oblikovalno (konstitutivno) tožbo, s katero se zahteva spremembo obstoječega pravnega razmerja. Takšna sprememba pa je pravno mogoča le nasproti vsem članom razmerja. Stvarna služnost poti namreč obstaja v korist celotnega gospodujočega zemljišča in tako lahko preneha le glede te nepremičnine kot celote. Ker pa je gospodujoče zemljišče v solasti, imata obe solastnici nedeljiv pravni interes na obstoju služnosti. Tudi služnost sama je nedeljiva.

Solastnici gospodujočih parcel sta zato nujni sospornici v pravdi zaradi prenehanja stvarne služnosti (čl. 201 ZPP). Sosporništvo je tu zakonita nujnost in stvarna legitimacija pripada le obema solastnicama skupaj. Obe solastnici sta po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da lahko le obe skupaj upravljata in razpolagata s služnostno pravico, pridobljeno v korist njunih solastnih zemljišč.

Ker z nasprotno tožbo nista zajeti obe solastnici, ni tožena prava stranka. Posledica pomanjkanja pasivne legitimacije je zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi.

Preizkus sodbe prve stopnje glede procesnih kršitev iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (člen 365/1 ZPP) pokaže, da takšne kršitve niso podane. Ker tako niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

Glede na odločitev pritožbenega sodišča je postala brezpredmetna pritožba tožnice zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Tožnica je namreč predlagala časovno veljavnost začasne odredbe (le) do pravnomočnosti sodbe v tem postopku. S pravnomočnostjo sodbe je predlagana začasna odredba izgubila svoj smisel. Zato zavrnitev te pritožbe kot neutemeljene in potrditev sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je zajet v odločitvi o zavrnitvi obeh pritožb. Ker pritožbi nista bili uspešni, njunim vlagateljem ne gre povračilo teh stroškov (načelo uspeha v pravdi člen 154 ZPP). Odgovor na pritožbo stroškov ne uveljavlja. Izrek o stroških pritožbenega postopka je zato odpadel (člen 166/1 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2321/93
• VSK sklep I Cp 358/2003
• VSL sklep I Cp 2311/93