<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba in sklep Cpg 1148/93

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1993:CPG.1148.93
Evidenčna številka:VSL00255
Datum odločbe:15.09.1993
Področje:pogodbeno pravo - obligacijsko pravo
Institut:posojilna pogodba - pisna pogodba - domneva o popolnosti listine - nejasna določba - prava volja - razlaga pogodbe

Jedro

Četudi je posojilna pogodba sklenjena v pisni obliki, so veljavni sočasni ustni dogovori o stranskih točkah, o katerih v oblični pogodbi ni ničesar rečeno. V pismeni posojilni pogodbi ob dogovorjeni valutni klavzuli ni bilo ničesar rečeno glede vrste tečaja, tožeča stranka pa je zatrjevala, da je bil o tem dosežen ustni dogovor.

Sodišče bi zato moralo ugotoviti pravo voljo strank glede tega vprašanja in če na tak način ne bi ugotovilo vsebine dogovora, pa bi moralo uporabiti pravila o razlagi pogodbe.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno (drugi, tretji in četrti odstavek izreka) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v ostalem delu (prvi odstavek izreka) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožena stranka zahtevala, da se pogodbo o kratkoročnem finančnem kreditu št. 95/91 z dne 11.9.1991, sklenjeno med posojilodajalcem - toženo stranko ter posojilojemalcem - tožečo stranko, razveže, podredno razveljavi in da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3,224.578,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 15.12.1991 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti toženi stranki nastale pravdne stroške.

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, v kateri navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe, tako da sodišče tožbenemu zahtevku ugodi. Zatrjuje, da je res postavila zahtevek na razvezo oz. razveljavitev pogodbe, toda zanjo je zlasti pomemben dajatveni zahtevek in je v tej smeri tudi razumeti izjavo pooblaščenke na glavni obravnavi. Tožeča stranka spornega zneska ni plačala prostovoljno, pač pa ga je tožena stranka vzela z vnovčenjem akceptnega naloga. Med strankama je sporna vsebina posojilne pogodbe glede uporabe tečaja ob dogovorjeni valutni klavzuli. Sodišče kljub ponujenim dokazom ni izvedlo dokazov v to smer. Sodišče napačno zaključuje, da ni relevantno, da tožeča stranka ponujenih aneksov ni sprejela, češ da ni šlo za spremembo pogodbe, pač pa le za tolmačenje določil pogodbe in njenih posledic in da pravilnost preračuna ni sporna. Sporen je temelj, sporna je pravilnost preračuna oz. uporaba tečaja. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo sporočila Banke Slovenije, da se je v spornem obdobju v tržnih in vseh dejanskih transakcijah med pravnimi osebami uporabljal višji tržni tečaj in zato je sodišče zmotno zaključilo, da se je v spornem obdobju uporabljal pretežno tečaj Banke Slovenije, ki pa na dan prejema kredita sploh ni bil oblikovan. Sodišče je opravilo napačne poizvedbe, zato je prejelo tudi napačen odgovor. Tožeča stranka je sama opravila poizvedbe o borznem tečaju in je zato predlagala otvoritev glavne obravnave. Ta tečaj pa je bil objavljen tudi v časopisih, zato ni mogoče trditi, da je edini objavljeni tečaj tečaj Banke Slovenije. Sodišče bi moralo opraviti poizvedbe o borznem tečaju in ne o tečaju za efektivo. Med strankama je sporno, ali je tožeča stranka prejela posojilo v dinarski protivrednosti 115.384,61 DEM ali v protivrednosti 69.972,47 DEM. Tožeča stranka ve, da mora posojilo vrniti z uporabo valutne klavzule, vendar ne po tečaju, ki med strankama ni bil dogovorjen. Ni nepomembno, zakaj je tožena stranka ponujala tožeči stranki v podpis anekse, zato bi sodišče moralo zaslišati direktorja tožeče stranke. Upoštevati bi moralo, da nejasna določila bremenijo toženo stranko, ker je ona pripravila pogodbo, zato bi moralo pogodbo razlagati tako, da so obveznosti v pravičnem razmerju. Tožeča stranka se vrnitvi posojila z valutno klavzulo ne upira, treba je opraviti le pravilen preračun, zato ni irelevantno, kaj si tožeča stranka predstavlja glede dogovora o tečaju, saj se posebna pismenost za tak posel ne zahteva. Če bi sodišče izvedlo dokaze, bi ugotovilo, da je bilo med strankama dogovorjeno, da bo za preračun uporabljen borzni tečaj. Tožeči stranki ni mogoče očitati, da ni ravnala s potrebno skrbnostjo, saj je tožena stranka pred podpisom pogodbe dala tožeči stranki zagotovilo, da bo uporabila borzni tečaj. Če pa je sodišče že štelo, da je bil dogovorjen tečaj Narodne banke Jugoslavije, bi moralo upoštevati, da je po sklenjeni pogodbi z denarno osamosvojitvijo Slovenije prišlo do spremenjenih okoliščin. Zaključek sodišča, da ni očitnega nesorazmerja, je v nasprotju s spisovnim gradivom. Sodišče se je pretežno ukvarjalo le s konstituktivnim ne pa z dajatvenim zahtevkom.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pravilen je sicer zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s konstitutivnim zahtevkom zahtevala razvezo oziroma razveljavitev posojilne pogodbe. Ne drži pa zaključek sodišča prve stopnje, da je denarni zahtevek postavljen le kot posledica konstitutivnega zahtevka. Tožeča stranka je ves čas postopka poudarjala in tudi v pritožbi poudarja, da je zanjo bistven dajatveni zahtevek. Iz trditev tožeče stranke je mogoče zaključiti, da je svoj denarni zahtevek utemeljevala po eni strani z razlogi za utemeljenost konstitutivnega zahtevka, po drugi strani pa je denarni zahtevek uveljavljala tudi s trditvami, da je bila med strankama ob pismeni posojilni pogodbi, v kateri je bila dogovorjena valutna klavzula kot merilo vrednosti, ustno dogovorjena uporaba borznega tečaja in ne tečaja Banke Slovenije, kakršnega je uporabila tožena stranka, ko je vnovčevala akceptne naloge tožeče stranke. S takimi trditvami je torej tožeča stranka tudi zatrjevala, da je tožena stranka glede na sklenjeno posojilno pogodbo vnovčila akceptne naloge v previsokem znesku, torej da za prehod denarnih sredstev od tožeče stranke k toženi stranki ni imela podlage v posojilni pogodbi (neupravičena pridobitev). Zato ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je rešitev dajatvenega zahtevka povsem odvisna od rešitve konstitutivnega zahtevka.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, kolikor se ti nanašajo na utemeljenost konstitutivnega zahtevka. Sodišče druge stopnje se sicer ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje v tistem delu, ko le-to zaključuje, da je posojilna pogodba jasna oz. da je njen 5. člen jasen in da je bila s pogodbo dogovorjena uporaba tečaja, ki ga je pri vnovčenju akceptnega naloga uporabila tožena stranka, t.j. tečaj Banke Slovenije. Toda ta zaključek sodišča ne vpliva na pravilnost odločitve o utemeljenosti konstitutivnega zahtevka. O tem, zakaj se sodišče druge stopnje ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o jasnosti določb posojilne pogodbe, bodo obširnejši razlogi navedeni kasneje. Toda ne glede na to pa je odločitev o konstitutivnem delu zahtevka pravilna. Odprto je sicer vprašanje, ali je bila tožeča stranka v zmoti glede vrste tečaja ob dogovorjeni valutni klavzuli, vendar za odločitev o konstitutivnem zahtevku to vprašanje ni odločilno. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da lahko razvezo pogodbe zahteva le stranka, ki je bila v opravičljivi zmoti. Pravilen je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da četudi bi šlo na strani tožeče stranke za zmoto glede vrste tečaja, le-ta ni bila opravičljiva. Stranka v neopravičljivi zmoti pa ne more zahtevati razveljavitve pogodbe (2. odst. 61. člena ZOR). Prav tako sta pravilna zaključka sodišča prve stopnje, ki se nanašata na čezmerno prikrajšanje (1. odst. 139. člena ZOR) in spremenjene okoliščine (133. člen ZOR). Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju v tem delu sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ocenilo odločilne okoliščine in napravilo pravilne pravne zaključke. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zoper tisti del sodbe, s katerim je bilo odločeno o konstitutivnem tožbenem zahtevku (prvi odst. izreka), zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (368. čl. ZPP).

Če bi bil denarni zahtevek postavljen le kot posledica konstitutivnega zahtevka, bi bila tudi odločitev o denarnem zahtevku pravilna. Ker pa temu ni tako, kot je bilo obrazloženo že prej, pa je ostalo dejansko stanje glede denarnega zahtevka še nepopolno ugotovljeno, tako da pravilna odločitev še ni mogoča. Pritožba utemeljeno opozarja, da je med pravdnima strankama sporno, ali je bila ob dogovorjeni valutni klavzuli kot merilo vrednosti dogovorjena uporaba borznega tečaja ali tečaja, ki ga je ob vnovčenju akceptnih nalogov uporabila tožena stranka. Od rešitve tega vprašanja pa je tudi odvisna utemeljenost oz. vsaj delna utemeljenost denarnega zahtevka. Kot je že bilo rečeno, se sodišče druge stopnje ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je določba posojilne pogodbe oz. njen 5. člen jasen in da je bila s posojilno pogodbo kot merilo vrednosti dogovorjena uporaba tečaja Banke Slovenije. Že samo dejstvo, da je sodišče prve stopnje za to, da je ugotovilo vsebino 5. člena posojilne pogodbe, opravilo poizvedbe o vrstah tečajev v času sklenitve pogodbe in v času izpolnitve pogodbe in da je opravilo poizvedbe o tem, kateri tečaj se je v kritičnem časovnem obdobju uporabljal med gospodarskimi subjekti, kaže na to, da vsebina 5. člena prej cit. pogodbe le ni jasna, saj sodišču sicer vseh teh poizvedb ne bi bilo treba opravljati. Po mnenju sodišča druge stopnje je pogodbena določba, v kateri je kot merilo vrednosti uporabljena valutna klavzula, pri tem pa ni določena vrsta tečaja, ki se naj uporabi za ugotovitev te vrednosti, nejasna. Ker je pismena določba pogodbe nejasna in ker so tudi pri pismenih pogodbah veljavni sočasni ustni dogovori o stranskih točkah, o katerih v oblični pogodbi ni nič rečeno (2. in 3. odst. 72. člena ZOR), bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, ali je bil res sočasno dosežen ustni dogovor o vrsti tečaja, kot je to zatrjevala tožeča stranka in je zato tudi ponujala dokaze. V sporni posojilni pogodbi o vrsti tečaja, ki naj se uporabi za ugotovitev vrednosti, namreč ni ničesar rečeno. Ker je sodišče prve stopnje napravilo zmoten zaključek, da je vsebina pogodbe glede vrste tečaja jasna, tudi ni ugotavljalo prave volje pogodbenih strank niti ni uporabilo pravil o razlagi nejasnih določb, če na podlagi zaslišanja strank ne bi moglo ugotoviti prave volje pogodbenih strank glede vrste tečaja. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v delu, s katerim je bilo odločeno o denarnem zahtevku, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odst. 370. člena ZPP). Sodišče je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka in bo o vseh pravdnih stroških odločeno s končno odločbo.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem oseb, ki so sklepali sporno posojilno pogodbo in na ta način ugotoviti pravo voljo strank, glede vrste tečaja glede na dogovorjeno valutno klavzulo. Če pa sodišče prve stopnje na ta način ne bo moglo ugotoviti, uporaba katerega tečaja je bila dogovorjena, bo moralo uporabiti pravila glede razlage pogodb in tako ugotoviti vsebino dogovora o vrsti tečaja. Šele po tako dopolnjenem postopku bo lahko ugotovilo, ali je tožena stranka tožeči stranki vzela nekaj, za kar ni imela podlage v sklenjeni posojilni pogodbi in bo lahko pravilno odločilo o denarnem zahtevku.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 4. odst. 166. člena ZPP.

 


Zveza:

ZOR člen 71, 71/1, 71/2, 71/3, 99, 100, 101, 557, 71, 71/1, 71/2, 71/3, 99, 100, 101, 557.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMzM0MQ==