<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 1669/2003

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2003:I.CP.1669.2003
Evidenčna številka:VSL47419
Datum odločbe:10.12.2003
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:skupno premoženje - prekoračitev tožbenega zahtevka - predhodno vprašanje

Jedro

1. Tožena stranka je gradila svoj nasprotni tožbeni zahtevek, ne le z nasprotno tožbo, marveč tudi s kasnejšimi vlogami, izključno na dejanski podlagi izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje je mimo te dejanske podlage štelo, da je sporno stanovanje skupno premoženje pravdnih strank, ker je bil med njima sklenjen ustni dogovor o skupnem vlaganju. Takšno ravnanje predstavlja prekoračitev tožbenega zahtevka in s tem bistveno kršitev procesnih določb absolutne narave, ki jo tožeča stranka izrecno uveljavlja. 2. - odstop od načela pravne celovitosti skupnega premoženja, ki ga v konkretnem primeru utemeljuje izjemna situacija - vlaganje pomembnega dela posebnega premoženja v pridobitev določenega dela skupnega premoženja...

 

Izrek

o d l o č i l o :

1. Pritožbi proti sklepu se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

2. Pritožbi proti sodbi se ugodi, sodba se razveljavi v 1. in 4. točki v zavrnilnem delu (glede deleža tožeče stranke na skupnem premoženju, ki presega 1/2), v celoti pa v 2. točki in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno in vmesno sodbo ter sklepom ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi poslovni prostor št. 11 v poslovni zgradbi v L..., enosobno stanovanje št. 4 v pritličju stanovanjske zgradbe v L..., garažni boks št. B 76 v triplex garažni zgradbi v L..., podjetje L.., storitve in trgovina, d.o.o. in da na tem premoženju vsaki pravdni stranki pripada 1/2. Odločilo je, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi tudi trisobno stanovanje na naslovu ... v L..., pri čemer je obseg deležev pridržalo za končno odločbo; podjetje L..., d.o.o. pa je posebno premoženje tožeče stranke M.J. Razsodilo je, da je zahtevek tožnika po plačilu 1/2 vrednosti osebnega avtomobila ... 2,8 Carat, letnik 1996 reg. št. ... in ene polovice vrednosti osebnega avtomobila ... 75, reg. št. ... po temelju utemeljen. Predlog tožeče stranke za prekinitev postopka je zavrnilo.

Proti sodbi in sklepu se je pritožila tožeča stranka, in sicer v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je trisobno stanovanje na ... v L... skupno premoženje pravdnih strank; da pripadata obema pravdnima strankama na skupnem premoženju enaka deleža in glede zavrnitve predloga za prekinitev postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev o trisobnem stanovanju kot skupnem premoženju na podlagi zamenjave za dvosobno stanovanje, adaptacije in opreme brez podlage v izvedenih dokazih. Dvosobno stanovanje je lahko imelo ob sklenitvi tožnikove zakonske zveze s toženko oziroma ob nastanku njune izvenzakonske skupnosti le položaj tožnikovega posebnega premoženja. Do vprašanja, na kakšni podlagi je toženki na njem priznalo lastninsko pravico, se sodišče sploh ni opredelilo. Če tožnik razume pravilno, je izhajalo iz ustno sklenjene družbene pogodbe med pravdnima strankama. To je napačno, saj toženka tega ni zatrjevala. Navedla je le, da sta s tožnikom od leta 1977 dalje živela v izvenzakonski skupnosti in da je bilo dvosobno stanovanje že samo na podlagi tega dejstva pridobljeno kot njuno skupno premoženje. Četudi bi obstajal ustni dogovor o skupnem vlaganju, pa bi bilo treba ugotoviti njene konkretne vložke v stanovanju. Ostale okoliščine, ki jih je razčiščevalo sodišče prve stopnje (delovanje v paru, skupno prizadevanje, kupovanje stanovanja z namenom skupnega življenja) so brez sočasne ugotovitve o konkretnih vložkih toženke za nakup dvosobnega stanovanja brez pomena. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče pri določitvi deležev pravdnih strank na skupnem premoženju poleg dohodkov iz delovnega razmerja upoštevalo tudi tožnikovo prispevanje in sodelovanje v drugih zatrjevanih oblikah. Z vložkom v obliki dvosobnega stanovanja je pomembno pripomogel k potrebam družine, ki je imela s tem od vsega začetka rešen stanovanjski problem. Dvosobno stanovanje je pravdnima strankama omogočilo, da sta ga v letu 1993 zamenjala za večjega. Ves čas svojega delovnega razmerja (do konca leta 1992) je tožnik opravljal honorarno delo. Uspešnost skupnega podjetja in zamisel za njegovo ustanovitev sta tožnikova zasluga. Za delo v podjetju na podlagi kratkotrajnega delovnega razmerja je bila toženka upravičena do plače, sicer je vse poslovodenje in upravljanje podjetja, vključno z njegovo ustanovitvijo, opravljal tožnik. Znesek, s katerim je namesto skupnega podjetja vrnil dolg NLB, predstavlja tožnikov večji prispevek pri pridobivanju skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi toženkine obveznosti iz posojilnih pogodb do skupnega podjetja. Podana je relativna kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. čl. v zvezi z 213. čl. Zakona v pravdnem postopku (ZPP), ker sodišče prve stopnje ni dopustilo dokazovanja za vrsto dokazov, ki jih je za svoje trditve predlagal tožnik. Ni res, da bo poslovni prostor, če bo v pravdi opr. št. P .../2000-I tožeča stranka uspela s svojim zahtevkom, ponovno pripadel pravdnima strankama kot solastnikoma tega podjetja, saj ima L..., d.o.o. svojo pravno osebnost in svoje premoženje, ki ni obenem premoženje njenih družbenikov.

Ker se tožnik proti temu delu sodbe ni pritožil, je sodba pod 3. točko izreka že postala pravnomočna.

Pritožba proti sklepu je utemeljena.

L..., d.o.o. je vložila tožbo zoper obe pravdni stranki zaradi razdrtja prodajne pogodbe glede poslovnega prostora št. 11 v poslovni zgradbi v L..., postopek pa se vodi pred Okrožnim sodiščem v ... pod opr. št. P .../2000-I. Stališče sodišča prve stopnje, da odločitev v glavni stvari, to je, ali poslovni prostor sodi v skupno premoženje in koliko znaša delež pravdnih strank, ni odvisen od rešitve v pravdni zadevi opr. št. P .../2000-I, je pravno zmotno. Če bo sodišče v tem sporu zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev prodajne pogodbe, bo poslovni prostor ostal del premoženja pravdnih strank. Če pa bo oblikovalnemu in dajatvenemu tožbenemu zahtevku ugodilo, poslovni prostor ne bo več del skupnega premoženja pravdnih strank, ampak podjetja L..., storitve in trgovina, d.o.o.. Tožeča stranka ima prav, da ima podjetje kot družba z omejeno odgovornostjo lastno pravno osebnost. Kot subjekt je ločen od družbenikov te pravne osebe. To priznanje pravne subjektivitete omogoča, da so družbe lahko lastniki premičnin in nepremičnin, da lahko pridobivajo pravice in prevzemajo obveznosti ter tožijo ali so tožene (2. odst. 2. čl. Zakona o gospodarskih družbah, Ur.l. RS št. 30/93-93/2002). Ker je sodišče prve stopnje napačno presodilo, ali gre v zadevi za predhodno vprašanje, je pritožbeno sodišče pritožbi proti sklepu ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. čl. ZPP). V ponovljenem postopku se bo moralo v skladu s 1. točko 1. odst. 206. čl. ZPP, upoštevajoč načelo smotrnosti, odločiti, ali bo predhodno vprašanje reševalo samo ali pa bo postopek prekinilo do rešitve predhodnega vprašanja v matični zadevi.

Ker se je proti sodbi pritožila le tožeča stranka, pa pritožbeno sodišče ni smelo poseči v ugodilni sodbe, ki se nanaša na poslovni prostor (1. alineja 1. točke izreka).

Pritožba proti sodbi je utemeljena.

Glede vprašanja, ali sodi v skupno premoženje pravdnih strank trisobno stanovanje v L...:

Ni sporno, da je bilo sporno stanovanje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, in sicer z menjalno pogodbo za dvosobno stanovanje v L... Sodišče prve stopnje je zato svojo pozornost pravilno posvetilo vprašanju, čigavo premoženje (skupno premoženje pravdnih strank ali posebno premoženje tožeče stranke) je bilo to stanovanje.

Tožena stranka je gradila svoj nasprotni tožbeni zahtevek, ne le z nasprotno tožbo, marveč tudi s kasnejšimi vlogami, izključno na dejanski podlagi izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje je mimo te dejanske podlage štelo, da sporno stanovanje skupno premoženje pravdnih strank, ker je bil med njima sklenjen ustni dogovor o skupnem vlaganju. Medtem ko je torej tožena stranka uveljavljala pridobitev lastninske pravice po samem zakonu (2. odst. 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur.l. SRS št. 15/76, Ur.l. RS št. 42/2003, v nadaljevanju ZZZDR) v zvezi s 1. odst. 12. čl. ZZZDR), je sodišče prve stopnje odločalo, kot da bi šlo za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla. Takšno ravnanje predstavlja prekoračitev tožbenega zahtevka in s tem bistveno kršitev procesnih določb absolutne narave, ki jo tožeča stranka izrecno uveljavlja (glej 3. odst. 350. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v 2. točki razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (357. čl. ZPPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti, ali je sporno trisobno stanovanje skupno premoženje pravdnih strank. Kot izhodišče bo moralo vzeti dejstvo, da je bilo to pridobljeno na podlagi menjalne pogodbe za dvosobno stanovanje, ki je bilo posebno premoženje tožeče stranke. Ker tožena stranka zatrjuje, da v letu 1993 ni šlo za čisto menjavo, ampak zloženi pravni posel, saj je bilo treba za trisobno stanovanje doplačati, nato pa sta ga pravdni stranki izdatno adaptirali (glej nasprotno tožbo z dne 13.11.1998), bo usoda zahtevkov po tožbi oziroma nasprotni tožbi odvisna od ocene, ali je pomenila pridobitev druge premoženjske vrednosti za vrednost dvosobnega stanovanja le spremenjeno premoženjsko obliko posebnega premoženja tožeče stranke ali pa je bilo v novo pridobljenem premoženju (trisobnem stanovanju) zajeto tudi pravno upoštevno skupno premoženje bivših zakoncev. Pritožbeno sodišče na tem mestu še poudarja, da v obravnavani zadevi sicer nima pomislekov v pravilnost pristopa sodišča prve stopnje, ki je odstopilo od načela pravne celovitosti skupnega premoženja, ki ga v konkretnem primeru utemeljuje izjemna situacija - vlaganje pomembnega dela posebnega premoženja v pridobitev določenega dela skupnega premoženja.

Glede deležev na skupnem premoženju (poslovni prostor, enosobno stanovanje, podjetje L..., d.o.o., avtomobila Polo in Sharan):

Tožeča stranka je svojo trditev o 4/5 deležu na skupnem premoženju gradila na naslednjih trditvah: - da je stanovanje na Pokopališki 1 v Ljubljani, ki je posebno premoženje tožeče stranke, pomenilo njegov pomemben prispevek k tekočim potrebam družinske skupnosti, pa tudi pri poznejšem pridobivanju skupnega premoženja (pripravljalna vloga z dne 28.12.1998 in pripravljalna vloga z dne 23.6.1999); - ustanovitev in uveljavitev dveh podjetij je bila tožnikova zasluga (pripravljalna vloga z dne 28.12.1998); - toženkina ravnanja so bila naravnana na zmanjšanje skupnega premoženja (pripravljana vloga z dne 23.6.1999); - tožnikovi zaslužki v letih 1993 in 1994 so bili bistveno večji kot toženkina plača (pripravljalna vloga z dne 23.6.1999).

Vsem naštetim trditvam samim po sebi ni mogoče odrekati tehtnosti. Če bi se namreč izkazale za resnične, bi se to utegnilo odraziti v deležu tožeče stranke na skupnem premoženju, ki bi bil večji od 1/2. Nobenega dvoma zato ne more biti, da je takšna dejanska podlaga po razumni oceni terjala ustrezne odgovore s strani sodišča prve stopnje. V nasprotju s povedanim to takšne skrbne in kritične analize ni opravilo, ampak je le ugotovilo, " da nobena od pravdnih strank ni uspela dokazati, da je k skupnemu premoženju prispevala z večjim deležem, saj sta obe ostali na ravni pavšalnega zatrjevanja". Pritožbeno sodišče zaključuje, da v tem delu sodbe sodišča prve stopnje zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ni mogoče preizkusiti, zato je pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo v 1. in 4. točki v zavrnilnem delu, to je glede deleža tožeče stranke na skupnem premoženju, ki presega 1/2, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP).

Metodo, kako bo sodišče v ponovljenem postopku saniralo obstoječo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, je pritožbeno sodišče že nakazalo, zato podrobnejši napotki niso potrebni. Dodati mora le še, da tožeča stranka v svojih vlogah ni nikoli zatrjevala, da bi tožeča stranka opravljala honorarno delo, ampak ta okoliščina izhaja le iz njegove izpovedi. Ker je v ZPP uveljavljeno razpravno načelo (1. odst. 7. čl. ZPP), tega v postopku odkritega dejstva, čeprav bi bilo morda resnično, ni mogoče upoštevati. S stališča te pravde so končno nepomembna izzvajanja tožeče stranke v zvezi z odplačevanjem posojil toženke, saj v skladu z ustaljeno sodno prakso ne morejo vplivati na tožnikovo stavarnopravno upravičanje, ampak omogočajo le njegov obligacijski zahtevek.

 


Zveza:

ZZZDR člen 2, 2/1, 12, 12/1, 51, 51/2, 2, 2/1, 12, 12/1, 51, 51/2. ZPP člen 7, 7/1, 206, 206/1, 206/1-1, 350, 357, 357/3, 7, 7/1, 206, 206/1, 206/1-1, 350, 357, 357/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMzAzNg==