VSL sodba in sklep I Cp 1481/2003

Jedro

V postopku zaradi vznemirjanja lastninske pravice, v katerem obe stranki zatrjujeta katastrsko mejo, je dopustno dokazati, da je nastala napaka pri zarisu parcel v zemljiškem katastru.

 

Izrek

o d l o č i l o :

Pritožbama se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu razveljavi v 1. in 2. točki izreka v ugodilnem delu glede lesenega paviljona, v zavrnilnem delu glede vzpostavitve prejšnjega stanja poti na parc. št. 112/2 in v stroškovnem delu ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka opustiti uporabo poti in parkirišča na parc. št. 112/2 k.o. G... in zahodnega dela lesenega paviljona na betonskih stebrih na parc. št. 458/3 k.o. Ž... in kakršnokoli drugačno uporabo teh zemljišč, vse glede na označbo zemljišča v terenski skici geometra z dne 18.9.1992, ki je sestavni del sodbe. Toženi stranki je naložilo, da mora s parc. št. 458/3 k.o. Ž... odstraniti vse svoje stvari, zlasti ruševine garaže in zahodni del lesenega paviljona na betonskih stebrih in ves gramoz iz parc. št. 458/3, kar vse je na terenski skici geometra na parc. št. 458/3 označeno z zeleno barvo, in označeno zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje. Kar je tožeča stranka zahtevala več (zahtevek glede opustitve uporabe poti na parc. št. 458/3 k.o. Ž. glede odstranitve garaže, zahtevek po zasaditvi dreves na parc. št. 112/2 k.o. G.), je zavrnilo. Čeprav tega sicer ni izrecno opredelilo v zavrnilnem delu izreka, je zavrnilo tudi odškodninski zahtevek na plačilo 340.000,00 SIT in vzpostavitev prejšnjega stanja na parc. št. 112/2 k.o. G. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške. Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe, razen v delu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja z zasaditvijo novih dreves. Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe, razen v delu, v katerem ji je sodišče prve stopnje naložilo odstranitev ruševin garaže s parc. št. 458/3 k.o. Ž. Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnik ni povedal le, da toženca nikoli ni videl, da bi opravljal gradbena dela, ampak tudi, da mu je toženec dvakrat ponujal denar, ko je zahteval odstranitev izdelane poti. Pri gradnji je videl tudi toženčeve delavce, njegovega sina in ženo. S strani tožeče stranke predlagane priče bi vedele povedati, kakšno je bilo stanje gozda na parc. št. 112/2 pred posegom. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo zahtevek na opustitev uporabe poti na parc. št. 458/3 in vzpostavitev prejšnjega stanja, češ da je pot zaraščena. Ob vložitvi tožbe je bil tožbeni zahtevek utemeljen. Nepotrebno je zavrnilo tudi zahtevek na odstranitev garaže. Temu zahtevku je ugodilo, ko je izreklo dolžnost odstranitve ruševin garaže. Stroškovni izrek je brez obrazložitve in ga ni mogoče preizkusiti. V resnici je toženec uspel samo glede ugovora v zvezi s posekanim drevjem, zaradi katerega ni bilo nobenih posebnih stroškov. Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, na kakšni pravni podlagi tožeča stranka lahko zahteva opustitev uporabe lesenega paviljona. Sporna pot obstaja že več desetletij in služi ne samo tožencu, ampak še trem lastnikom zemljišč v neposredni bližini. Toženec jo obremenjuje najmanj. V naravi ni nobenega parkirišča. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila v postopku ugotovljena nesprejemljivost skice izvedenca. Nevzdržno je, da je sodišče prve stopnje skico upoštevalo in jo celo štelo za sestavni del sodbe. Pritožbi sta delno utemeljeni. Glede vzpostavitve prejšnjega stanja na parc. št. 112/2 k.o. G...: Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o neutemeljenosti zahtevka na vzpostavitev prejšnjega stanja na parc. št. 112/2 z odstranitvijo gramoza in asfalta utemeljilo prvenstveno z izpovedjo samega tožnika, ki ni nikoli neposredno videl toženca, da bi posegal v njegovo zemljišče. Tudi tožnikov sin M.K. ni vedel povedati, kdo je pot delal in od kdaj je pot (2. odst. na 3. strani sodbe). Tožeča stranka utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je citirana izjava tožeče stranke iztrgana iz konteksta, zato ne more nuditi zadostne podlage za sklepanje sodišča o resničnosti trditve, da je pot naredila tožena stranka. V skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) bi moralo sodišče prve stopnje skrbno presoditi celotno izpoved tožeče stranke in nato v povezavi z drugimi dokazi in uspehom celotnega dokaznega postopka oceniti njeno dokazno vrednost. D.K. sicer res ni neposredno zaznal toženca, je pa osebno "naletel na delavca, ki ga je ponavadi najemal toženec, z njim je bila še toženčeva žena in še neka ženska, poleg delavca pa je bil še mlajši moški, morda toženčev sin, vsi so tam posipavali gromoz" (list. št. 53). Zaradi takšnega pristopa sodišča, ki se je osredotočilo samo na dal izpovedi tožeče stranke, je nastalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedbe tožeče stranke v postopku, in med samim zapisnikom o njeni izpovedbi (14. točka 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sodbo glede vzpostavitve prejšnjega stanja na parc. št. 112/2 razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej zavzeti kritično stališče do izpovedi tožeče stranke kot celote in se nato v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi opredeliti o resničnosti dejstva, da je sporno pot izdelal toženec. Nobene potrebe pa ni, da bi sodišče zasliševalo predlagani priči F. in T. B. Dokazni predlog je lahko upošteven samo v primeru, če je substanciran, ne pa pavšalen. Ko je tožeča stranka predlagala omenjeni priči, je navedla le, naj bi izpovedala o tem, kakšno je bilo stanje gozda pred posegom toženca in kdaj naj bi bil poseg storjen, ne pa kdo je bil storilec. Ni naloga sodišča, da "informativno" izvaja dokaze mimo trditev pravdnih strank: stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, mora med drugim popreje navesti, o čem naj priča (236. člen ZPP). Glede zahtevka na opustitev poti in vzpostavitev prejšnjega stanja na parc. št. 458/3: Zavrnitev zahtevka v tem delu je posledica neposredne ugotovitve ob ogledu na kraju samem 11.5.2001, da je tožena stranka opustila pot po parc. št. 458/3. Tožeča stranka ni zatrjevala, še manj pa dokazala, da je tožena stranka pot po ogledu še naprej uporabljala. Ker sodišče pri sojenju upošteva dejstva, ki so obstajala v času sojenja, to je ob zaključku glavne obravnave, ni pomembno, če je bilo stanje v času vložitve tožbe drugačno. Tožeča stranka je imela v skladu z načelom dispozitivnosti možnost, da, potem ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, tožbo v tem delu umakne. Glede zahtevka na odstranitev garaže: Kar je bilo povedano v zvezi z zahtevkom na opustitev poti in vzpostavitvijo prejšnjega stanja na parc. št. 458/3, velja tudi glede zahtevka na odstranitev garaže. Ker je tožeča stranka do konca postopka vztrajala pri obeh zahtevkih, to je pri zahtevku na odstranitev garaže in zahtevku na odstranitev ruševin garaže, ki eden drugega izključujeta, je sodišče odločilo glede na stanje ob zaključku glavne obravnave. Tožeča stranka je z zahtevkom na odstranitev garaže propadla, z zahtevkom na odstranitev ruševin garaže pa je uspela. Glede zahtevka na opustitev uporabe poti na parc. št. 112/2 k.o. G...: Nesporni dejstvi, da je tožnik solastnik parc. št. 112/2 in da tožena stranka uporablja pot, ki poteka po zemljišču v solasti tožeče stranke, utemeljujeta zaključek, da tožena stranka neutemeljeno vznemirja tožečo stranko, zato je tožbeni zahtevek na prenehanje takšnega ravnanja utemeljen (42. in 43. člen Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij). Za razmerje med pravdnima strankama je nepomembno, koliko ljudi uporablja sporno pot in v kakšnem obsegu jo obremenjujejo. Označitev dela poti s "parkiriščem", ob dejstvu, da je sestavni del sodbe tudi terenska skica izvedenca, ni odločilna. Ne glede na to iz skice v povezavi z ogledom, ki ga je sodišče opravilo 18.9.1992, jasno izhaja, da je mišljen tisti del sporne poti, v katerem se ta razširi v površino, ki je približno okrogle oblike. Glede opustitve uporabe in odstranitve zahodnega dela lesenega paviljona, ki leži na parc. št. 458/3 k.o. Ž...: Osnovna evidenca zemljiških parcel je zemljiški kataster (1. odst. 7. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (Ur. list RS, št. 52/2000, v nadaljevanju ZENDMPE). Zemljiška knjiga pa je osnovna evidenca o pravnih razmerjih na nepremičninah. Vsako parcelo omejuje meja (1. odst. 10. člena ZENDMPE). Ker tožeča stranka zatrjuje, da sporni del lesenega paviljona stoji na njeni parceli, tožena stranka pa to zanika, je ključnega pomena v tej zadevi, kje so meje parcele tožeče stranke parc. št. 458/3. V odsotnosti drugačnih navedb, ki bi bile lahko podlaga za pridobitev lastninske pravice, je odločilna katastrska meja, to je meja po podatkih zemljiškega katastra (3. odst. 19. člena ZENDMPE). Stališče sodišča prve stopnje je, da izhodišče za odločanje predstavljajo zadnji katastrski podatki, ki jih je pri svojem delu uporabil izvedenec, saj pravdni stranki nista ukrenili ničesar, da bi prišlo do poprave napačnih zarisov parcel. Kataster je sicer javna knjiga, vendar to ne pomeni, da v njem ni napak. Na območju RS imamo približno le 20% zemljiškega katastra, ki je v tehničnem smislu zadovoljive natančnosti (M. Logar: Urejanje in spreminjanje mej v zemljiškem katastru, Pravosodni bilten 2003 št. 1, stran 7). Ker je torej odločitev o glavni stvari, to je vznemirjanju tožeče stranke, odvisna od predhodnega vprašanja, na čigavi parceli stoji sporni del lesenega paviljona, bi moralo sodišče raziskati, kje poteka katastrska meja parc. št. 458/3. Naziranje, da sklicevanje na napako v zemljiškem katastru ni pravnorelevantno, ker je stranka ni poskušala odpraviti, je pravno zmotno. Dopustno je dokazovati, da je prišlo pri nastanku katastrskega načrta - mapne kopije do napake. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v ugodilnem delu glede uporabe in odstranitve zahodnega dela lesenega paviljona in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zavzeti stališče o tem, na čigavi parceli stoji sporni del lesenega paviljona. V ta namen bo moralo razščistiti potek katastrske meje parc. št. 458/3 in se opredeliti do trditev tožene stranke, podkrepljenih z listinskimi dokazi, o napakah v katastrskih načrtih. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica delne razveljavitve o glavni stvari. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom se pridrži za končno odločbo (4. v zvezi s 3. odst. 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cp 246/93
• VSK sodba I Cp 611/2004
• VSL sklep II Cp 1445/2003