VSL sodba I Cp 469/2003

Jedro

Dogovor med dolžnikom in prevzemnikom, po katerem se prevzemnik zaveže, da bo on izpolnil dolžnikov dolg upniku, ustreza definiciji prevzema izpolnitve po določbi prvega odstavka 453. člena ZOR. Pri takem dogovoru upnik ne sodeluje. Upnikov položaj nastane zaradi dogovora, s katerim nima nikakršne zveze, zato proti dolžniku ne izgubi, nasproti prevzmeniku pa tudi ne pridobi nobenih pravic, saj prevzemnik ne prevzema dolga in tudi ne pristopa k dolgu (3. odstavek 453. člena ZOR).

 

Izrek

Pritožbi tožencev se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu (to je v prvem odstavku I. točke izreka) spremeni tako, da se (tudi) ta del tožbenega zahtevka (glede glavnice 90.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. maja 1998 do plačila) zavrne.

Pritožba tožnikov se zavrne in se zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (to je drugi odstavek I. točke izreka glede obresti od glavnice od 23. novembra 1992 do 12. maja 1998) potrdi.

Tožnika sta dolžna tožencema v roku 8 dni povrniti 44.400,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. septembra 2003 do plačila.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženca dolžna tožnikoma plačati znesek 90.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. maja 1998 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožujeta toženca. Sodbo izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagata, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarjata, da je zaradi bistvenih procesnih kršitev dejansko stanje v izpodbijani sodbi nepopolno in zmotno ugotovljeno, hkrati pa je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Toženca ob prehodu iz prejšnjih na sedanja procesna pravila nista bila pravilno poučena o vseh pravicah. Tudi jima ni bilo omogočeno, da bi zaradi prilagoditve na nova procesna pravila podala odgovore ali predlagala dodatne dokaze, v kolikor bi ocenila, da je to potrebno. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tako sta tožnika priznala, da sta od toženke prejela 5.500 DEM v obliki obveznic Mesta Ljubljane, tožnik pa ji je še dodatno "šenkal" 2.000 DEM. Prav ta denar je tisti, za katerega sta toženca ves čas trdila, da je povezan z neuspelim nakupom stanovanja, saj drugega razmerja s tožnikoma ni bilo. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje teh zneskov sploh ni upoštevalo. Ob razdrtju oziroma nerealizaciji kupne pogodbe za stanovanje sta tožnika očitno pričela ločevati in samostojno uveljavljati upravičenja zoper N.K., čeprav v odnosu do njega samostojnih zahtevkov niti nista mogla imeti. Kupca po kupni pogodbi za stanovanje, na podlagi katere je bil vzet kredit, in v pogodbenem razmerju z N.K. sta bila toženca, ki sta tudi uveljavljala vračilo plačane mu kupnine. Zaradi neupravičenega samostojnega uveljavljanja povračilnih zahtevkov s strani tožnikov je tudi prišlo do zapisa potrdila oziroma dogovora z N.K. Zato potrdilo ne more predstavljati podlago tožbenega zahtevka tožnikov.

Tožnika se pritožujeta zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. V pritožbi se sklicujeta na pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da iz potrdila in izjave z dne 13. maja 1998 nesporno izhaja, da sta toženca od N.K. in M.D. prevzela obveznost plačila zneska 90.000,00 SIT z obrestmi, pri čemer je N.K. dne 23. novembra 1992 izjavil, da bo tožnikoma znesek 90.000,00 SIT plačal v letu dni. To pomeni, da sta se toženca kot prevzemnika dolga zavezala k plačilu glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila glavnice, torej od 23. novembra 1993 dalje. Sodišče bi zato moralo tožencema naložiti v plačilo glavnico v višini 90.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. novembra 1993 do 13. maja 1998, od tako dobljenega zneska pa tudi zakonske zamudne obresti od 13. maja 1998 dalje do plačila, saj sta tega dne toženca sporni znesek prejela od N.K. in M.D. in sta od takrat naprej zanj tudi neupravičeno obogatena. Na podlagi navedenega tožnika predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani zavrnilni del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Obe pritožbi sta bili v skladu s prvim odstavkom 334. člena ZPP vročeni nasprotni stranki. Odgovor na pritožbo sta podala le toženca. V njem sta predlagala, da se pritožba tožnikov zavrne.

Pritožba tožencev je utemeljena, pritožba tožnikov pa ni utemeljena.

V obravnavanem sporu tožnika kot podlago tožbenega zahtevka navajata "potrdilo in izjavo strank" z dne 13. maja 1998. V njem sta se toženca, ker sta od N.K. in M.D. prejela 3,611.198,81 SIT, zavezala tožnikoma povrniti vse obveznosti, ki bi jih imela (oziroma jih po tožbenih trditvah imata) tožnika napram N.K. Ker imata tožnika po tožbenih trditvah napram N.K. iz naslova posojila, danega v letu 1990, terjatev v višini (najmanj) 90.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi, na podlagi "prevzema dolga" od tožencev zahtevata plačilo omenjenega zneska.

Tožbeni zahtevek tožnikov ne izhaja iz prevzema dolga, kot bi izhajalo iz tožbenih trditev, temveč iz prevzema izpolnitve. Dogovor med dolžnikom in prevzemnikom, po katerem se prevzemnik zaveže, da bo on izpolnil dolžnikov dolg upniku, namreč ustreza definiciji prevzema izpolnitve po določbi prvega odstavka 453. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki je veljal v času nastanka obligacijskega razmerja v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Pri takem dogovoru upnik ne sodeluje. Upnikov položaj nastane zaradi dogovora, s katerim nima nikakršne zveze. Zato upnik proti dolžniku ne izgubi, zoper prevzemnika pa ne pridobi nobenih pravic, saj prevzemnik s takim dogovorom ne prevzema dolga in tudi ne pristopa k dolgu (tretji odstavek 453. člena ZOR). Po tožbenih navedbah in svoji vsebini je "potrdilo in izjava strank z dne 13. maja 1998" pogodba med dolžnikom (to je N.K., na njegovi strani pa tudi M.D.) ter nekom tretjim (to je tožencema), s katero sta se toženca dolžniku zavezala, da bosta izpolnila njegovo obveznost nasproti njegovima upnikoma (tožnikoma). Ker sta podpisala le zavezo napram dolžniku, s tem toženca nista prevzela dolga in tudi nista pristopila k dolgu, ki ga je imel N.K. do tožnikov (tretji odstavek 453. člena ZOR).

Tožnika do tožencev torej nimata nobene pravice. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožencev ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v preostalem delu (4. točka 358. člena ZPP). Iz istih razlogov je pritožbo tožnikov zavrnilo in v nespremenjenem zavrnilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi neuspeha pritožbe morata tožnika sama kriti svoje in hkrati tožencema povrniti njune stroške pritožbenega postopka. Tožencema je pritožbeno sodišče priznalo le stroške pritožbe, ne pa tudi stroške odgovora na pritožbo, saj ta v ničemer ni prispeval h končni odločitvi in zato zanj stroški niso bili potrebni. Stroški pritožbe so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST). V končnem znesku 44.400,00 SIT so vsebovani stroški za sestavo pritožbe v višini 250 točk ali 27.500,00 SIT (1. točka tar. št. 21 OT), 20% davek na dodano vrednost v višini 5.500,00 SIT ter sodna taksa za pritožbo v višini 600 točk ali 11.400,00 SIT (1. točka tar. št. 3 ZST). Ostalih priglašenih stroškov pritožbe (konference s stranko in poročila stranki) sodišče ni priznalo, ker so že vsebovani v stroškovni postavki sestave pritožbe.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sklep II Cp 576/2003
• VSM sklep Cpg 121/94
• VSL sodba I Cp 1482/93