VSL sodba I Cp 1493/2003

Jedro

Ugotovitveni zapisnik, ki ga v mejnem ugotovitvenem postopku podpišejo vsi prizadeti lastniki oziroma uporabniki, ni upravni akt, ampak pogodba o poravnavi, za katero veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo v ZOR določeno kaj drugega.

Tožnik od sodišča ni zahteval ugotovitve neobstoja pravnega razmerja - ničnosti sklenjenega dogovora - ampak je zahteval, naj se ugotovi (ne)obstoj spornih dejstev - da zapisnika ni podpisal in da meja ni bila nesporno ugotovljena. Ker z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve spornih dejstev, tožba tožnika ne vsebuje pravilnega pravnega sklepa - je torej nesklepčna.

 

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da s e z a v r n e tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Ugotovi se, da meja med parcelo 1319 vl. št. 413 k.o. P..., ki je v solasti tožencev, in parcelami 1321/1, 1323/2 in 1323/1, vl. št. 452 k.o. P..., ki je v lasti tožnika, v upravnem mejnem ugotovitvenem postopku, ki je bil izveden 22.11.1996, ni bila nesporno ugotovljena, in s strani tožnika ni bil podpisan zapisnik o izvedenem mejnem ugotovitvenem postopku z dne 9.6.1997, št. 45-5/5-97.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude pa od 16.dne dalje z zamudnimi obrestmi do plačila, vse pod izvršbo."

2. Tožnik je dolžan tožencem povrniti njihove pravdne stroške v znesku 292.350,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.11.2003 dalje do plačila.

 

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo od sodišča zahteval, naj ugotovi, da meja med njegovimi parcelami in parcelami v solasti tožencev v upravnem mejnem ugotovitvenem postopku, ki je bil izveden 22.11.1996 ni bila nesporno ugotovljena in s strani tožnika ni bil podpisan zapisnik o izvedenem mejnem ugotovitvenem postopku z dne 9.6.1997, št. 45-5/5-97.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Zoper odločitev sodišča prve stopnje so se pritožili toženci iz vseh pritožbenih razlogov. Navajajo, da ni logično, da bi zapisnik podpisala tožnikova žena, če je bil tožnik ves čas prisoten. Poudarjajo, da je geometer že v kazenskem postopku v zadevi K 27/99 dne 16.10.2000 povedal, da je tožnik podpisal zapisnik, nato pa je res ob izpovedi dne 2.10.2001 dopustil možnost, da je bil podpisan prazen zapisnik. Pa tudi, če ga je podpisala žena, je tožnik s tem, ko je podpis naknadno preklical, priznal, da podpis šteje za svojega. Toženci poudarjajo, da ni logično, da bi žena podpisala zapisnik zaradi stroškov urejanja meje z M.B., če pa se je v tem postopku urejala meja s toženci. Tožnikova snaha pa je povedala, da je drug bianco zapisnik glede stroškov urejanja meje med tožnikom in njimi podpisala ona. Te izjave so neskladne in nelogične, zato bi sodišče moralo verjeti tožencema, da je bil tožnik tisti, ki je podpisal že sestavljen zapisnik. Na to kaže tudi dejstvo, da je podpis naknadno preklical zaradi napačnih izmer. Ob tem toženci opozarjajo, da bi tožnik lahko zahtevek zaradi napak volje uveljavljal le v triletnem roku. Sodišče je v obrazložitvi svoje odločitve zapisalo, da je tožnik za napačno izmero izvedel šele naknadno. To pomeni, da je tožnik podpisal ugotovitveni zapisnik potem, ko se je strinjal z mejo, ki jo je geometer pokazal v naravi. Toženci poudarjajo, da je geometer že v mejnem ugotovitvenem postopku vedel, da obstajata dve karti v dveh različnih merilih, da pa merilo 1:1000 še ni bilo uveljavljeno. Toženci menijo, da je sodišče zmotno štelo, da mora biti zapisnik podpisan z vsebino, ki naj bi bila kasneje osnova za vnos meje v evidenco zemljiškega katastra. Bistveno je, da so stranke dosegle soglasje, soglasje pa so dosegle, ker je bila meja pokazana, mejniki vkopani, zapisnik pa sestavljen v bistvenih elementih in podpisan. Toženci pojasnjujejo, da je bil zapisnik popravljen 4.9.1997 zato, ker sta zahtevek za mejni ugotovitveni postopek vložila F. in J. B. in ne tožnik. Poudarjajo, da sodišče nima strokovnega znanja, da bi lahko ugotavljalo, ali je zapisnik podpisal tožnik in je bil v zvezi s tem predlagan dokaz z izvedencem grafologom, ki pa ga sodišče prve stopnje ni izvedlo. Zato toženci predlagajo, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je dne 19.9.1997 pri Okrajnem sodišču v Kamniku predlagal ureditev meje. Ker ima predlagatelj pravico sprožiti sodni postopek le v primeru, če v upravnem mejnem ugotovitvenem postopku meja ni bila sporazumno urejena, je nepravdno sodišče ocenilo, da je to vprašanje treba predhodno rešiti v skladu z 8. členom Zakona o nepravdnem postopku (Ur.l. SRS, št. 30/86, v nadaljevanju ZNP). Ta določa, da kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ (predhodno vprašanje), lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni z zakonom drugače določeno. V 9. členu pa ZNP določa, da če sodišče pri reševanju predhodnega vprašanja ugotovi, da so med udeleženci sporna dejstva, od katerih je odvisna rešitev predhodnega vprašanja, prekine postopek in jih napoti, da v določenem roku sprožijo postopek za rešitev tega vprašanja. Sodišče je ugotovilo, da je med udeleženci sporno, ali je bila meja med predlagateljevimi parcelami in parcelami v solasti nasprotnih udeležencev v upravnem mejnem ugotovitvenem postopku, ki je bil izveden 22.11.1996, nesporno ugotovljena, ker je sporno, ali je predlagatelj podpisal zapisnik o izvedenem mejnem ugotovitvenem postopku z dne 9.6.1997, št. 45-5/5-97, zato je predlagatelja v skladu z 9. členom ZNP pravilno napotilo, naj sproži pravdni postopek za rešitev tega vprašanja.

Tako je predlagatelj - sedaj tožnik vložil tožbo, s katero je od sodišča zahteval, naj ugotovi, da meja med njegovimi pracelami in parcelami v solasti tožencev v upravnem mejnem ugotovitvenem postopku, ki je bil izveden 22.11.1996, ni bila nesporno ugotovljena in s strani tožnika ni bil podpisan zapisnik o izvedenem mejnem ugotovitvenem postopku z dne 9.6.1997, št. 45-5/5-97. Po prvem odstavku 181. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) se lahko z ugotovitveno tožbo zahteva le ugotovitev obstoja ali neobstoja sporne pravice ali pravnega razmerja, ne pa tudi ugotovitev spornih dejstev. Kljub temu, da ZNP v 9. členu (in zato tudi nepravdno sodišče v napotitvenem sklepu) govori o napotitvi na pravdo zaradi spornih dejstev, mora tožnik nato z ugotovitveno tožbo uveljavljati zahtevek, naj se ugotovi obstoj ali neobstoj pravice ali pravnega razmerja, ki na teh spornih dejstvih temelji - ne sme pa zahtevati ugotovitve spornega dejstva (glej L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, str. 209). Prav to pa tožnik zahteva.

Med pravdnima strankama je nesporno, da je bil dne 22.11.1996 izveden mejni ugotovitveni postopek na kraju samem v skladu s 13. členom takrat veljavnega Zakona o zemljiškem katastru (Ur. l. SRS, št. 16/74 in 42/86, v nadaljevanju ZZkat), da so bile ugotovljene in zamejičene mejne točke na mejah parcel in da je bil v skladu z drugim odstavkom 14. člena sestavljen ugotovitveni zapisnik. Ugotovitveni zapisnik, ki ga v mejnem ugotovitvenem postopku podpišejo vsi prizadeti lastniki oziroma uporabniki ni upravni akt, ampak pogodba o poravnavi, za katero po 1093. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega (primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 455/2001 in Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 995/2001).

Tožnik zatrjuje, da ugotovitvenega zapisnika ni podpisal, ker se ni strinjal z zamejničenjem točk na mejah parcel, ker je - po tožnikovih trditvah - geodet točke zamejičil po katastrskih mejah na podlagi nepravilnih izmer in ne po posestnih mejah. Tožnik zatrjuje, da dogovora o poteku meje ni podpisal - torej, da do soglasja volj ni prišlo in pogodba ni nastala (26. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Toda, ker listina (ugotovitveni zapisnik) o njej obstaja, ker je lahko že imela pravne učinke ali bi jih imela, jo je treba spraviti s sveta. Zato bi moral tožnik, če naj bi bil tožbeni zahtevek sklepčen, ob navedeni trditveni podlagi zahtevati, naj sodišče ugotovi, da je ničen v upravnem postopku sklenjeni dogovor o poteku meje (ker pač zakon ne uporablja pojma neobstoječe pogodbe; med neveljavnimi pa ureja le instituta nične in izpodbojne pogodbe). Ker takšna pogodba ni neveljavna ampak je nična, tudi ne velja prekluzivni rok iz 117. člena ZOR (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 13/99) .

Kot že rečeno pa tožnik od sodišča ni zahteval ugotovitve neobstoja pravnega razmerja - ničnosti sklenjenega dogovora - ampak je zahteval, naj se ugotovi (ne)obstoj spornih dejstev - da zapisnika ni podpisal in da meja ni bila nesporno ugotovljena. Ker z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve spornih dejstev, tožba tožnika ne vsebuje pravilnega pravnega sklepa - je torej nesklepčna. Zato je Višje sodišče na podlagi druge točke 358. člena ZPP ugodilo pritožbi in je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Drugi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka. Ker tožnik v pravdi ni uspel, mora nasprotni stranki povrniti njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in stroške, ki so nastali v zvezi s pritožbo. Stroški tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje obsegajo stroške za delo odvetnika (1500 točk po 110,00 SIT, kar znaša 165.000,00 SIT, povečano za 20 % DDV, kar znaša 33.000,00 SIT, 2% materialne stroške, kar znaša 3.300,00 SIT, in kilometrino v znesku 9.000,00 SIT) in stroške plačila sodne takse za odgovor na tožbo v znesku 5.950,00 SIT, skupaj torej 216.250,00 SIT. Stroški tožene stranke v zvezi s pritožbo obsegajo stroške dela odvetnika (375 točk po 110,00 SIT, kar znaša 41.250,00 SIT, povečane za 20 % DDV, kar znaša 8.250,00 SIT) ter stroške sodne takse za pritožbo, ki znaša 26.600,00 SIT - skupaj torej 76.100,00 SIT: Tožnik je tako dolžan tožencem povrniti njihove pravdne stroške v skupnem znesku 292.350,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje te odločbe dalje do plačila.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 424/2003
• VDS sodba Pdp 1097/2001
• VSL sodba in sklep I Cpg 642/2002