VSL sklep I Cp 1745/2003

Jedro

Za določitev predlagateljice kot najemnice stanovanja je bilo odločilno dejstvo, da sta bila oba mladoletna otroka s pravnomočno sodbo dodeljena v varstvo in vzgojo predlagateljici.

 

Izrek

s k l e n i l o :

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu (to je v prvem in drugem odstavku izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se za najemnico stanovanja v vrstni hiši na naslovu X. 35 v Y. določi predlagateljica (prvi odstavek izreka sklepa), da se je nasprotni udeleženec dolžan iz stanovanja v tej hiši izseliti v roku 90 dni (drugi odstavek izreka sklepa) ter da se predloga predlagateljice za oprostitev plačila sodnih taks in da ji je nasprotni udeleženec dolžan povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila, zavrneta oziroma da stroške postopka nosi predlagateljica sama (tretji, četrti in peti odstavek izreka sklepa).

Zaradi pritožbenih razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledične zmotne uporabe materialnega prava se smiselno zoper prvi in drugi odstavek izreka sklepa sodišča prve stopnje pritožuje nasprotni udeleženec. Meni, da je za nevzdržne razmere kriva predlagateljica. Take razmere povzroča umetno in se zelo trudi, da bi očeta otrokoma prikazala v najslabši možni luči. Pozablja, da otroka odraščata, da je starejša hči tik pred polnoletnostjo. Vzgoja in varstvo otrok sta predlagateljici povsem ušli iz vajeti. Zato, da bi v največji meri škodovala nasprotnemu udeležencu in v tem postopku dosegla, da se jo določi kot najemnico stanovanja, se je predlagateljica odločila, da za stanovanje ne bo plačevala najemnine. Kljub temu, da nasprotni udeleženec, poleg preživnine za oba otroka, redno plačuje četrtino vseh stroškov, predlagateljica tudi teh ni nakazala lastniku stanovanja. To je ob zaslišanju potrdila tudi predlagateljica sama. Nasprotni udeleženec dokazila o neplačevanju najemnine nima, saj je opomine in opomin pred tožbo ter izselitvijo, ki jih je nanj naslovila MOY, vzela predlagateljica. Nasprotni udeleženec zato predlaga, da se v postopku zasliši predstavnika MOY-a, ki naj pove, koliko in kdaj ni bila plačana najemnina za sporno stanovanje. Predlagateljica za svoja otroka in za streho nad glavo skrbi tako, da bodo vsi trije ostali na cesti. Stanovanje je bilo nasprotnemu udeležencu dodeljeno, ker so bili družina. Zdaj, po vseh letih zakona in življenja v družini, pa ne bo imel niti družine niti strehe nad glavo. Nima kam iti. Zato, ker predlagateljica ocenjuje, da iz 65 do 69 m2 stanovanjske površine ni mogoče oddeliti ene sobe, v kateri bi lahko živel. Meni, da bi lahko le izvedenec ustrezne (gradbene) stroke lahko povedal, ali je to mogoče. Ljudje leta in leta živijo razvezano življenje, pa vendarle pod isto streho. Tudi za otroka bi bilo to vsekakor bolje. Hči zgublja tla pod nogami, tu bi pomagala že zgolj očetova prisotnost in njegove zahteve po določenem redu in disciplini. Odkar nasprotni udeleženec ne prihaja več vsak dan v stanovanje oziroma se je iz njega začasno izselil, je stanje samo slabše. Sprašuje se, ali izpodbijana odločitev sodišča res v največji meri gleda na koristi otrok. Po tem, kar se dogaja od njegove izselitve, tega ni mogoče trditi. Poleg tega razen mnenja dr. K., za katero se ne ve, kako je prišla do svojih zaključkov, v spisu ni nič. Dokazno breme pa je na predlagateljici. Zaradi tega pritožnik predlaga, da se napadeni sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V odgovoru na pritožbo predlagateljica navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, ki je najbolj primerna in rešuje celotno situacijo in razmere med bivšima zakoncema kot tudi odnose med nasprotnim udeležencem in otrokoma. Več kot potrebna je fizična ločitev bivših zakoncev, saj pod skupno streho nista več sposobna bivati. Med njima, razen agresije, ni nobene komunikacije. Niti predlagateljica niti otroka ne preneseta več obnašanja nasprotnega udeleženca in se v nobenem primeru niso več sposobni prilagajati in krotiti njegovih izpadov. Posledica njegovih početij je bilo ravno obravnavanje hčerke pri ustreznih kliničnih psihologih. Otroka sta v najbolj občutljivem obdobju odraščanja in potrebujeta urejen in miren dom. Tega pa jima lahko nudi samo predlagateljica. Nasprotni udeleženec je zadnji, ki bi bil sposoben skrbeti za otroka, niti ga ta dva ne sprejemata več. Nasprotnega udeleženca povsem neupravičeno skrbi plačevanje najemnine za stanovanje. Predlagateljica ni plačevala najemnine, dokler je bil v njem nasprotni udeleženec. Predlagateljica ima potrebna sredstva zbrana in jih bo MOY-u nakazala oziroma bi jih že, če ne bi prišlo do zadevne pritožbe. Razlaga nasprotnega udeleženca, da se je začasno odselil, absolutno ne vzdrži. Pobral je praktično vse svoje stvari, kar pomeni, da se dejansko ne misli več vrniti in da se je s sodno odločitvijo sprijaznil, iz formalnih razlogov pa vlaga pritožbo. Zaradi smotrnosti tega postopka je neutemeljen njegov predlog po postavitvi izvedenca gradbene stroke. Smisla v skupnem bivanju ni več, torej povsem odpade varianta, da bi se mu na podlagi mnenja izvedenca dodelila ena soba v stanovanju. V tem postopku sodišče ne potrebuje izvedenčevega mnenja, saj se med strankama urejajo življenjski pogoji in ne deli premoženje. Pritožbene nevednosti, zakaj naj bi klinična psihologinja obravnavala njuno hčerko, so zgolj posledica nasprotnikovega popolnega nezanimanja za otrokov razvoj in težave, v katere je otrok zašel zgolj po očetovi zaslugi. Nasprotni udeleženec tudi ne izkazuje pritožbenih navedb, da sta otroka po njegovem odhodu mnogo slabša. Zato predlagateljica predlaga, da se njegova pritožba zavrne kot neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje nima pomislekov proti dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča ter proti njegovi materialnopravni odločitvi, da se predlagateljičinemu predlogu za določitev najemnika ugodi. Odločitev je v skladu s 57. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), ki določa, da sodišče pri odločanju o predlogu za določitev najemnika upošteva stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev, njunih otrok in morebitnih drugih oseb, ki skupaj z njima stanujejo, in druge okoliščine primera. Za odločitev prvostopenjskega sodišča je bilo odločilno dejstvo, da sta bila mladoletna otroka s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2044/2000-IV z dne 4. aprila 2002 (priloga A4), dodeljena v varstvo in vzgojo predlagateljici. Glede na to je pravilno ocenilo, da predlagateljica z otrokoma bolj potrebuje stanovanje kot nasprotni udeleženec. Tako so tudi dejansko najbolj varovane koristi otrok. Pri odločitvi je prvostopenjsko sodišče upoštevalo tudi povzeto mnenje psihologinje dr. K., ki v svojem poročilu z dne 12. novembra 2002 (priloga A8) omenja, da napeto vzdušje v življenju strank in njunih otrok povzroča oče, saj "se vtika v njihovo življenje, skuša razvrednotiti mamino avtoriteto, najhuje pa je, da izvaja psihični pritisk na oba otroka s tem, ko jima na štiri oči joka, kakšen revež je, da nima kam, naj se ga usmilita, da ju ima rad in podobno". Tako tudi psihologinja njune mladoletne hčerke meni, da je nujno, da se čimprej razreši stanovanjsko vprašanje, tako da bodo lahko mati in otroka živeli normalno in v miru, s čimer smiselno predlaga, da zaradi koristi otrok najemnica predmetnega stanovanja postane predlagateljica. Pritožbeni očitek, da se ne ve, od kod psihologinji takšni zaključki, ni konkretno pojasnjen, je pa edino logično, da je psihologinja do takšnih zaključkov prišla na podlagi razgovora s svojo pacientko - torej hčerko bivših zakoncev, in (ali) katerim od drugih članov družine. Ne le to, tudi okoliščina, da je nasprotni udeleženec že pred izdajo izpodbijanega sklepa dobil možnost in se odselil iz stanovanja, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Morebitno neplačevanje najemnine za stanovanje v konkretnem primeru gotovo ne sodi med "druge okoliščine primera", ki bi jih sodišče v smislu določila drugega odstavka 57. člena SZ moralo upoštevati pri odločanju o tem, kateri od bivših zakoncev naj postane ali ostane najemnik stanovanja. Če bi se za najemnika stanovanja določil nasprotni udeleženec, bi njuna otroka, ker sta dodeljena materi, zagotovo ostala brez strehe nad glavo, tako pa obstaja vsaj določena možnost, da se to ne zgodi. Kar zadeva ponoven predlog nasprotnega udeleženca, da bi se zanj oddelila soba v stanovanju, pa je treba poudariti, da sodišče v okviru postopka za določitev najemnika stanovanja nima pooblastil slediti takemu predlogu nasprotne stranke, če nanj ne pristane predlagateljica sama.

Tudi pritožbeno zatrjevanje, da je predlagateljica neskrbna za varstvo in vzgojo predvsem njune mladoletne hčerke, ne more ovreči zaključka sodišča prve stopnje niti ne vzbuja dvoma o pravilnosti odločitve o predlagateljičinem predlogu. Kdo od bivših zakoncev je primernejši za vzgojo in varstvo njunih otrok, je sodišče že odločilo v okviru postopka za razvezo njune zakonske zveze.

Glede na to uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Ob preizkusu sklepa sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo nobene od absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 1614/99
• VSL sklep I Cp 876/99
• VSC sklep Cp 376/2009