VSL sklep III Cp 155/2004

Jedro

Vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, v skladu s 379. členom ZOR, zastarajo v desetih letih. Vse občasne terjatve, ki izvirajo iz takšnih odločb, pa zastarajo v triletnem roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. Občasne terjatve so lahko glavne ali stranske. Primer glavne občasne terjatve ali terjatve, s katero se črpa sama pravica, je terjatev preživljanja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj glasi:

"Ugovoru dolžnika se delno ugodi, sklep o izvršbi se: a) v 1. točki izreka razveljavi za 260.476,00 SIT (glede preživnine od 1.7.1999 do 1.5.2000) in zakonske zamudne obresti od: - 25.683,00 SIT za čas od 16.7.1999 do plačila, - 25.683,00 SIT za čas od 16.8.1999 do plačila, - 25.683,00 SIT za čas od 16.9.1999 do plačila, - 25.683,00 SIT za čas od 16.10.1999 do plačila, - 25.683,00 SIT za čas od 16.11.1999 do plačila, - 25.683,00 SIT za čas od 16.12.1999 do plačila, - 25.683,00 SIT za čas od 16.1.2000 do plačila, - 25.683,00 SIT za čas od 16.2.2000 do plačila, - 27.506,00 SIT za čas od 16.3.2000 do plačila ter 27.506,00 SIT za čas od 16.4.2000 do plačila, ter predlog za izvršbo v tem delu zavrne; b) v 2. točki izreka pa spremeni tako, da se znesek 30.600,00 SIT nadomesti z zneskom 26.010,00 SIT.

V preostalem se ugovor dolžnika zavrne ter v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sklep o izvršbi.

Vsaka stranka krije svoje stroške ugovornega postopka."

Sicer se pritožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika kot neutemeljen in sklenilo, da je dolžnik dolžan upniku povrniti 60.588,00 SIT nadaljnjih izvršilnih stroškov. V pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje dolžnik vztraja pri ugovoru zastaranja preživninskih obveznosti za čas od 1.7.1999 do 1.5.2000. Meni, da bi bilo potrebno pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja upoštevati določila 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih oz. 347. člena Obligacijskega zakona. Opozarja tudi, da je s plačilom zneska 30.000,00 SIT dne 20.1.2001 poravnal preživninsko obveznost za mesec januar 2001, saj je dolžan preživnino plačevati mesečno. Zaključek sodišča prve stopnje, da je upnik s tem štel za plačane ostale obveznosti iz preteklih let, zato ni pravilen. Iz sklepa tudi ne izhaja, katero obveznost je upnik s tem štel za poplačano. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Pritožba je delno utemeljena. Zastaranje občasnih terjatev, ki izvirajo iz pravnomočnih in izvršljivih sodnih odločb, ureja 2. odst. 379. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89, ki ga je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika), ki napotuje na uporabo določbe 372. člena istega zakona, po kateri med drugim tudi občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve. Dolžnikova pritožbena (in še prej ugovorna) trditev, da je upnikova preživninska terjatev za čas od 1.7.1999 do 1.5.2000 zastarala, je torej utemeljena. Iz citiranih zakonskih določb izhaja, da je preživninska terjatev občasna terjatev, ki zastara v treh letih, pa čeprav temelji na sodni odločbi. Zastaranje navedenih mesečnih preživninskih zneskov je podano kljub uporabi 2. točke 381. člena ZOR. Upoštevajoč, da je upnik postal polnoleten 1.3.2000, pomeni sicer, da je bilo zastaranje preživinske obveznosti zanj do tega dne zadržano, vendar je potem zastaranje za vse obroke, ki so do takrat zapadli, začelo teči in nastopilo najkasneje 1.3.2003, torej več kot dva meseca pred vložitvijo upnikovega izvršilnega predloga. Nima pa pritožnik prav, ko zatrjuje, da bi se moralo, ker je bil znesek iz internega naloga za gotovinsko plačilo v višini 30.000,00 SIT plačan dne 20.1.2001, šteti, da je dolžnik s tem izpolnil nazadnje zapadlo preživninsko obveznost, torej preživninsko obveznost za mesec januar 2001. To bi bilo mogoče le, če bi dolžnik v nalogu za plačilo kot namen nakazila jasno označila, da gre za plačilo preživnine za mesec januar 2001. Zgolj datum plačila določenega zneska pa še ne predstavlja njegove izjave o vrstnem redu vračunanja. Sodišče prve stopnje je torej le delno neutemeljeno zavrnilo ugovor dolžnika. Zaradi napačne materialnopravne podlage (ker je namesto določbe 2. odst. upoštevalo določbo 1. odst. 379. člena ZOR) je napačno presodilo ugovorni razlog dolžnika iz 11. točke 2. odst. 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Uradni list Republike Slovenije, št. 51/98-16/2004). Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi dolžnika in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je delno ugodilo ugovoru, sklep o izvršbi glede preživninskih terjatev za čas od 1.7.1999 do 1.5.2000 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (ki delijo usodo glavnice) razveljavilo ter predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo. Zaradi delno neutemeljenega predloga za izvršbo je delno spremenilo tudi stroškovno odločitev 2. točke izreka sklepa o izvršbi. Upoštevalo je, da je bilo potrebnih stroškov za izvršilni predlog le približno 85 %. Nadalje je spremenilo tudi odločitev glede stroškov ugovornega postopka. Glede na doseženi (približno polovični) uspeh ugovora je sklenilo, naj vsaka stranka sama krije svoje stroške ugovornega postopka (2. odst. 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP - Ur. list RS, št. 12/03 - 1. uradno prečiščeno besedilo do 2/2004). Sicer je pritožbeno sodišče, ker preostali pritožbeni razlog, pa tudi tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), niso podani, pritožbo dolžnika zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. točka 365. člena ZPP). Določbe ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo v zvezi z določbo 15. člena ZIZ.  

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Ip 191/2020
• VSL sodba II Cp 44/2010
• VSK sklep I Ip 9/2014