VSL sklep III Cp 723/2003

Jedro

Zaradi zatrjevane kolizije med upnikom v izvršilnem postopku zaradi izterjave preživnine in njihovim zakonitim zastopnikom (materjo, ki izvršuje roditeljsko pravico po razvezi zakonske zveze), upnikom ni mogoče postaviti začasnega zastopnika po določbah 82. člena ZPP, ker je postavitev začasnega zastopnika pridržana za toženo stranko. Prav tako jim ni mogoče postaviti posebnega zastopnika po določbah 409. člena ZPP, ker izvršilni postopek zaradi izterjave preživnine ne spada med zakonske spore ali spore iz razmerij med starši in otroki po 406. členu ZPP. Zato lahko izvršilno sodišče v primeru ocene, da gre za kolizijo interesov med stranko in njenim zakonitim zastopnikom, o tem obvesti center za socialno delo, ki stranki postavi posebnega skrbnila po 213. členu ZZZDR.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sklepoma je sodišče prve stopnje dolžnikov predlog za odlog izvršbe in predlog za postavitev posebnega skrbnika zavrnilo.

Dolžnik oba sklepa izpodbija s pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njuno spremembo z ugoditvijo obema predlogoma. V zvezi z zavrnitvijo predloga za odlog izvršbe navaja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje zmotne in same s seboj v nasprotju. Jasno je, da se izvršilni postopek nanaša na čas, ko so upnice s konkludentnimi dejanji izrazile željo, da jih preživlja dolžnik dejansko in ne s plačevanjem preživnine. To je sicer med dolžnikom in zakonito zastopnico upnic sporno, toda dolžnik je za upnice dejansko skrbel sam, zaradi česar so se tudi odločile živeti pri njem. Pristop sodišča prve stopnje je po njegovem prepričanju preveč formalističen, popolnoma pa zanemarja temeljni namen, zaradi katerega je bila določena preživnina in zaradi katerega je bila tudi predlagana izvršba, namreč varstvo materialnih koristi mladoletnih upnic. V nasprotju s tem pa je sodišče v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je zakonita zastopnica za mladoletne upnice skrbela sama ter da so ji pri tem nastajali stroški, h katerim bi dolžnik moral prispevati. Jasno je torej izraženo stališe, da se izvršba pravzaprav dovoljuje za verzijski zahtevek zakonite zastopnice in ne za terjatev upnic samih. Zakonita zastopnica pa mora za verzijski zahtevek šele pridobiti pravni naslov, na podlagi katerega bi lahko predlagala izvršob. Poleg tega bi moralo sodišče v konkretni situaciji izhajati iz volje, ki so jo izrazile mladoletne upnice in iz stališča varstva njihovih interesov kot temeljnega namena postopka. Ni mogoče pričakovati, da bi upnice vztrajale pri izvršbi zoper dolžnika, če bi lahko izrazile svojo voljo, ko pa s konkludentnimi dejanji izrecno izražajo voljo, naj jih dejansko preživlja dolžnik. Vztrajanje njihove matere pri izvršbi je zato v direktnem nasprotju z voljo upnic; zato je podana kolizija interesov. Zakonita zastopnica upnic lahko svoje zahtevke uveljavlja ločeno od zahtevkov upnic, nikakor pa tega ne more početi v njihovo škodo.

Pritožba ni utemeljena.

MA... F... in M... F... sta razvezana zakonca. S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 19.12.1996, opr. št. I P ..., s katero je bila njuna zakonska zveza razvezana, so bile vse tri mladoletne upnice dodeljene v varstvo in vzgojo materi MA... F..., M... F... pa je bilo naloženo zanje plačevati od 1.1.1997 dalje preživnino in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče dospevajoče pa do vsakega 15. dne v mesecu za takoči mesec na roke MA... F....

Predlog za izvršbo je MA... F... kot zakonita zastopnica vseh treh upnic vložila 3.10.2001 in sicer zaradi izterjave razlike že zapadle preživnine za vse tri upnice za čas od 1.6. do 31.7.2001, za čas od 1.7.2001 do 30.6.2002 pa v zavarovanje zahtevka zneskov preživnine, ki bodo zapadli mesečno v tem (bodočem) obdobju. Sklep o izvršbi je pravnomočen. Dolžnik je zato iz istih razlogov, iz katerih je (neuspešno) ugovarjal zoper sklep o izvršbi, predlagal odlog izvršbe: trdil je, da vse tri upnice vseskozi živijo pri njem, da zanje skrbi, medtem ko se je njihova mati v maju 2002 od doma odselila ter da je vložil tožbo za predodelitev otrok, ki pri Okrožnem sodišču v Novem mestu teče pod opr. št. P ... ter da bi z izvršbo na njegovo premično premoženje dejansko bilo poseženo na stvari, ki jih vse tri upnice souporabljajo, s tem pa bi se poslabšalo njihovo materialno stanje; ker bo v bodoče dolžnikov dolg do upnic nujno pobotan s stroški preživljanja, ki jih bo nosil namesto MA... F..., nasprotna izvršba zoper njo pa ne bo mogoča, bi dolžniku z nadaljevanjem te izvršbe nastala nepopravljiva škoda.

V katerih primerih oziroma pod katerimi pogoji lahko sodišče na predlog dolžnika dovoli odlog izvršbe, določa ZIZ v 71. členu. Prvi pogoj, ki mora biti podan v vsakem primeru je, da dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. V zvezi z obstojem tega pogoja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zakonita zastopnica upnic v obdobju, na katero se nanaša terjatev, ki je predmet tega postopka, zanje sama skrbela, čeprav bi moral k njihovemu preživljanju dolžnik prispevati v obliki prisojene jim preživnine, poleg tega pa je ocenilo tudi, da bi bila njegova škoda, če bi preživnino poravnal sproti, oziroma če bi jo poravnal vsaj delno, ob izvrštvi sklepa o izvršbi manjša. Smiselno je torej pojasnilo, da pogoji nastanka nenadomestljive škode, ki bi bila večja od tiste, ki bi zaradi odloga lahko nastala upnicam, ni podan. Takšno oceno pritožbeno sodišče sprejema in sicer že zaradi tega, ker v predlogu za odlog izvršbe dolžnik ni niti zatrdil, da bo njegova škoda ne le nenadomestljiva, ampak tudi večja od tiste škode, ki bi lahko zaradi odloga izvršbe nastala upnicam. V času odločanja o njegovem predlogu je namreč že veljala Novela ZIZ (ZIZ-A, Ur. l. RS št. 75/2002), ki kot subjektivni pogoj za odlog izvršbe ne predpisuje več, tako kot prej ZIZ, le verjetnosti nastanka znatnejše škode, ampak mora dolžnik izkazati za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo in da bi bila ta škoda večja od tiste, ki bi zarad odloga lahko nastala upniku. Splošni pogoj za odlog izvršbe iz 1. odst. 71. člena ZIZ je torej z novelo poostren tako glede na velikost škode (zaradi prisilne izvršitve izvršilnega naslova dolžnik v izvršbi škodo pač utrpi praktično vedno) kot glede presoje te velikosti glede na čas njenega nastanka (smisel odloga je, kot pove že naziv tega instituta, le v začasni odložitvi prisilne izvršitve in ne v tem, da do izvršbe sploh ne bi prišlo; zato je odlog dovoljen le v tistih primerih, ko bi nenadomestljivo škodo povzročila takojšnja izvršitev in je podarek prav na slednjem). Glede na takšno zakonsko ureditev pa dolžnik ni zadostil niti svojemu trditvenemu bremenu, saj v predlogu za odlog izvršbe ni pojasnil, zakaj bi takojšnja izvršitev povrzočila nenadomestljivo škodo in tudi ne, da bi bila takšna njegova škoda večja od škode upnic. Že iz tega razloga njegov predlog sploh ni bil sklepčen, ker je sklepčnost kategorija materialnega prava, pa to pomeni, da je neutemeljen (dolžnik ga pred izdajo izpodbijanega sklepa ni dopolnil). Poleg vsega navedenega pa je pomembno tudi, da neugodnih posledic, ki dolžniku nastanejo zaradi prisilne izvršitve izvršilnega naslova, ni mogoče šteti kot škodo. Brez pomena tudi ne more biti dejstvo, da dolžnikova zaveza plačevati preživnino temelji na pravnomočni sodbi o dodelitvi upnic v varstvo in vzgojo materi, za to sodbo, ki predstavlja izvršilni naslov, pa se niti ne zatrjuje, da bi bila iz kateregakoli razloga odpravljena. O dolžnikovi tožbi, ki teče zaradi predodelitve otrok v varstvo in vzgojo njemu, pa po podatkih spisa še ni bilo odločeno in tudi ko bo, sodba, pod pogojem, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ne bo mogla poseči v obdobje, na katero se nanaša terjatev, zaradi katere je bil v tej zadevi izdan sklep o izvršbo.

MA... F... je kot zakonita zastopnica vseh treh upnic predlagala izvršbo zaradi prisilne izterjave preživnine, ki jo dolžnik ni prostovoljno plačal; sam sicer trdi, da je svojo obveznost preživljanja izpolnil tako, da so bile deklice v spornem obdobju pri nejm in da jih je dejansko preživljal (torej zanje skrbel, namesto, da bi denar izročal njihovi materi), takšna trditev pa je v nasprotju z neizpodbijano ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je za upnice vse do maja 2002 skrbela njihova mati. Predlog za izvršbo je torej vložila in sklep o izvršbi izposlovala prav v korist upnice, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da med upnicami in njihovo zakonito zastopnico glede tega vprašanja ni nasprotja interesov. Pa tudi če bi bilo, predlogu dolžnika izvršilno sodišče ne bi moglo ugoditi. Zaradi kolzije interesov med mladoletnikom in njegovimi starši, ki nad njim izvršujejo roditeljsko pravico, postavi posebnega skrbnika po določbah 213. člena ZZZDR Center za socialno delo in ne sodišče; v konkretnem primeru, ko je dolžnik podal takšen predlog sodišču, bo moralo to, če bo ocenilo, da so iz katerega od razlogov, navedenih v citiranem členu ZZZDR interesi upnic in njihove zakonite zastopnice v navzkrižju, obvestiti pristojni center za socialno delo. Sodišče lahko stranki za potrebe določenega postopka postavi le začasnega zastopnika, vendar ne tisti stranki, ki je v postopku aktivna, ampak pasivni: po določbah 82. člena ZPP je mogoče začasnega zstopnika postaviti le toženi, ne pa tudi tožeči stranki. Pritožnik tudi ne more uspeti s trditvami, da bi moralo sodišče upoštevati voljo otrok; s takšno trditvijo nakazuje na uporabo določb 409. člena ZPP, po katerih mora sodišče otroku, ki je dopolnil 15 let in je sposoeben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, omogočiti, da kot stranka v postopku samostojno opravlja procesna dejanja in da mu mora, če si njegovi interesi in interesi njegovega zakonitega zastopnika nasprotujejo, postaviti posebnega zastopnika, kar mora storiti tudi v drugih primerih, če gledena okoliščine primera presodi, da je to potrebno zaradi varstva otrokovih koristi. Te določbe namreč veljajo le za postopek v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki, ki ga ureja 27. poglavje III. dela ZPP; toda izvršilni postopek zaradi izterjave zapadle preživnine ni ne zakonski spor in ne spor iz razmerij med starši in otroki; zakonski spori so spori o razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze (1. odst. 406. člena ZPP), spori iz razmerij med starši in otroki pa so spori o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva ter spori o varstvu, vzgoji in preživljanju mladoletih otrok in polnoletnih oseb, nad katerimi je podaljšana roditeljska pravica, ne glede na to, ali se rešujejo samostojno ali skupaj z zakonskimi spori ozirma spori o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva (2. odst. istega člena ZPP).

Pritožbi zoper oba sklepa sta torej neutemeljeni ter ju je sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba IV Cp 682/2009
• VSK sklep Cp 203/99
• VSL sklep II Cp 458/2004