VSL sklep III Cp 186/2003

Jedro

Ker je pravica do pravnega sredstva ustavna pravica, je treba omejitve pravice do pritožbe obravnavati ozko. V skladu s tem neizkazanega plačila sodne takse za pritožbo ne gre šteti za procesno predpostavko, saj Zakon o izvršbi in zavarovanju (za razliko od Zakona o sodnih taksah) ne določa, da je pravica do pritožbe v izvršilnem postopku odvisna od plačila sodne takse.

 

Izrek

Pritožbama zoper sklep z dne 11. junija 2002 se ugodi in se ta sklep razveljavi.

Pritožba zoper sklep z dne 20. februarja 2002 se zavrne in se ta sklep potrdi.

 

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 20. februarja 2002 sklenilo, da se postopek v tej izvršilni zadevi z dnem izdaje tega sklepa nadaljuje zoper pravni naslednici dolžnice, in sicer J... V..., in M... M....

J... V... in M... M... sta zoper navedeni sklep vložili pravočasno pritožbo z dne 8. marca (oz. glede na dohodno štempiljko 12. marca) 2002, v kateri poudarjata, da kot zakoniti dedinji po A... T... nista seznanjeni, za kakšen dolg napram upniku gre. Čudita se, kako je sploh lahko prišlo do dolga v višini 905.755,36 SIT. Če gre za neplačevanje T... storitev, je to velika napaka, kajti na vsakem računu točno piše, kaj se zgodi v primeru, da storitve niso v roku poplačane. Če tudi opomin ni pravočasno poravnan, bi moral T... na podlagi 122. člena Zakona o telekomunikacijah začasno izključiti priključek. Zato bi želeli pojasnilo T..., zakaj ni ravnal v skladu z zakonom. Ker gre za ogromno številko telefonskega računa, ki je pripadal fizični osebi, sta prepričani, da je bil interes nekje drugje. Sicer ne vesta, če je bila zoper račun ali sklep podana kakšna pritožba. Stojita za izjavo, da njuna mama A... T... ni bila zdravstveno sposobna se pritožiti oziroma braniti proti T.... Njuna mama se je zdravila v Psihiatrični bolnici Begunje, kjer se lahko pridobijo vsa potrebna dokazila o tem. Ker pa je bila tako bolna in se ni bila sposobna braniti, je verjetno hotela poravnati dolg z nepremičnino na Šenturški gori in s tem dejanjem zaključiti zadevo. Kot dedinji nista njenega nerazsodnega mnenja in želita, da se zadeva pojasni, ker sta prepričani, da gre v tem primeru za neke druge pridobitvene interese T..., pri čemer mislita, da ta primer ni osamljen.

Potem, ko je sodišče prve stopnje (le) pritožnico J... V... neuspešno pozvalo k plačilu neplačane oziroma premalo plačane sodne takse (napačno) za predlog za izvršbo (namesto za pritožbo) ter opomin, je s sklepom z dne 11. junija 2002 na podlagi prvega odstavka 8. člena Zakona o sodnih taksah sklenilo, da se šteje pritožba z dne 12. marca 2003 za umaknjeno.

Tudi zoper ta sklep sta se pravočasno pritožili obe dolžnici - J... V... in M... M.... V pritožbah z dne 6. oktobra 2002 poudarjata, da ne dovoljujeta rubeža svojih prihrankov in osebnega dohodka. To namreč ni vir dediščine in zato dolga njune mame nista dolžni poravnati s svojimi zaslužki. Prosita, da jima sodišča poda odgovor na pritožbo z dne 8. marca 2002, ker sta zanj plačali takso. S sklepom in upnikovim predlogom rubeža se bosta strinjali šele po prejemu odgovora in utemeljitvi dejstev in dokazov, ki sta jih navedli in predlagali v pritožbi z dne 8. marca 2002. V nasprotnem primeru rubeža ne dovolita.

Pritožbi zoper sklep z dne 11. junija 2002 sta utemeljeni, pritožba zoper sklep z dne 20. februarja 2002 pa ni utemeljena.

O pritožbah dolžnic zoper sklep z dne 11. junija 2002:

Novela Zakona o sodnih taksah (ZST-I, objavljena v Ur.l. RS, št. 93/2001) je s 5. členom spremenila prvi odstavek 8. člena osnovnega besedila ZST. V primeru, da niso podani pogoji za oprostitev plačila sodne takse, je kot sankcijo za neplačilo sodne takse določila, da sodišče šteje netaksirano vlogo za umaknjeno.

V okviru preizkusa izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče v skladu s citiranim določilom ZST pritožbo dolžnic štelo za umaknjeno, pritožbeno sodišče (predvsem glede na novejšo sodno prakso - glej odločbo Vrhovnega sodišča, opr.št. II Ips 404/2002 z dne 14. novembra 2002) poudarja, da ima novelirani prvi odstavek 8. člena ZST vendarle izrecno omejitev - če zakon ne določa drugače.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98; v nadaljevanju ZIZ) kot matični zakon za vprašanja izvršilnega postopka le v posamičnih primerih (to je v primerih nediscipline pri plačilu sodne takse za izvršilni predlog - glej v času odločanja sodišča prve stopnje veljavni četrti odstavek 40. člena, sedaj pa novelirani šesti odstavek istega člena ZIZ) - prav tako kot ZST - šteje plačilo takse za procesno predpostavko. V vseh drugih primerih pa je ZIZ to vprašanje reševal (in ga še rešuje) drugače kot ZST, saj procesne predpostavke za neizkazano plačilo sodne takse (tudi za primer pritožbe) niso (bile) določene.

Ker je pravica od pravnega sredstva ustavna pravica, je treba omejitve pravice do pritožbe obravnavati ozko. V obravnavanem primeru bi moralo sodišče postopati po določbah ZIZ, iz katerih sledi, da pravica do pritožbe v izvršilnem postopku ni odvisna od plačila takse. Že samo iz tega razloga je izpodbijani sklep napačen. Temelji na napačni razlagi prvega odstavka 8. člena ZST, zaradi česar bi bili dolžnici prikrajšani za možnost vsebinskega obravnavanja njune pritožbe z dne 8. marca (oziroma glede na dohodno štempiljko 12. marca) 2002. Podana je bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbama dolžnic in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). V posledici tega je v nadaljevanju odločalo še:

O pritožbi dolžnic zoper sklep z dne 20. februarja 2002:

Postopek, ki je bil prekinjen iz razloga, ki je naveden v 1. točki prvega odstavka 205. člena ZPP (smrt stranke, ki v pravdi nima poooblaščenca), se po določbi prvega odstavka 208. člena ZPP nadaljuje, ko ga dedič(i) ali skrbnik zapuščine prevzamejo ali ko jih sodnik povabi, naj to storijo oziroma po določbi tretjega odstavka 208. člena ZPP na predlog stranke, takoj ko preneha razlog za prekinitev.

Hkrati so po določbah prvega, drugega in tretjega odstavka 142. člena Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76) vsi dediči, razen tistih, ki so se dediščini odpovedali, nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža.

Ker je bilo v predmetni zadevi ugotovljeno, da sta pritožnici zakoniti dedinji po pokojni A... T..., po podatkih spisa (sklep o dedovanju z dne 20. januarja 2000 - priloga A6) pa nobena od njiju tudi ni podala izjave o odpovedi dedovanja, je odločitev sodišča prve stopnje za nadaljevanje izvršilnega postopka na predlog upnika zoper pravni naslednici dolžnice pravilna.

Glede na to je pritožbeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo dolžnic zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Če bi bili pritožbi dolžnic z dne 6. oktobra 2002 zoper sklep z dne 20. februarja 2002 (torej v kolikor se ti pritožbi nanašata na vprašanje nadaljevanja izvršilnega postopka) pravočasni, bi enako storilo tudi z njima.

Vse določbe ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo v zvezi s 15. členom ZIZ.

Kar zadeva navedbe dolžnic v pritožbi z dne 8. marca (oziroma glede na dohodno štempiljko 12. marca) 2002, na katere pritožbeno sodišče ni odgovorilo, je treba na koncu poudariti, da gre po njihovi vsebini za ugovorne navedbe dolžnic zoper sklep o dovolitvi novega izvršilnega sredstva. O njih pritožbeno sodišče ni odločalo, ker je glede na določbe ZIZ o ugovoru pristojno odločati sodišče prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cpg 1066/99
• VSC sklep Cp 1039/2000
• VSL sklep I Cp 1488/98