VSL sodba I Cp 1455/2003

Jedro

Pravdni stranki sta sklenili kreditno pogodbo, na podlagi katere sta se toženi stranki obvezali vrniti prejeti kredit v mesečnih anuitetah (deli glavnice kredita in pogodbenih obresti). Gre za posebne obveznosti toženih strank vračila anuitet kredita, oziroma za dela samostojne terjatve tožeče stranke, za katere velja triletni zastaralni rok.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. odstavek 3. točke in 5.točka izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

S sodbo v izpodbijanem delu je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, kolikor je tožeča stranka terjala od tožene stranke več kot prisojenih 3.136.307,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.2.2003 dalje do plačila (to je v presežku do 5.967.134,00 SIT s pripadki) ter nadalje naložilo tožeči stranki, da plača toženima strankama znesek 112.833,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.3.2003 do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Zoper navedeni del sodbe se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži, da mora tožeči stranki povrniti vse njene sodno odmerjene pravdne stroške, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Poudarja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da velja za anuitete zastaralni rok treh let. Tožena stranka namreč ni zatrjevala, da je imela s tožečo stranko izrecen dogovor, da mesečne anuitete predstavljajo samostojne obveznosti v smislu obročnega odplačila temveč je navajala, da je verjetno pravno nesporno, da mesečne anuitete odplačevanja kredita spadajo med občasne terjatve ter nadalje, da občasne terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve, pri čemer je iz sodne prakse znan judikat, da terjatve mesečnih anuitet za odplačevanje kredita zastarajo v treh letih po izteku časa, v katerem bi morala biti anuiteta plačana, vendar samo, kadar anuiteta vsebuje poleg glavnice tudi obresti. Tožena stranka je s tem podala svoje pravno naziranje, ki pa je po oceni tožeče stranke napačno. Splošno sprejeto stališče namreč je, da je posojilo enotna terjatev, ki zapade po preteku roka, za katerega je bilo dano. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr.štev. II Ips 370/99, z dne 6.7.2000, pa lahko pride do tega, da sicer enotno posojilo razpade na več samostojnih obveznosti le tedaj, kadar je pogodbena volja strank, da gre pri posameznih plačilih za posebne obveznosti (delne samostojne terjatve), od katerih teče zastaralni rok od zapadlosti vsake izmed njih, povsem jasno in nedvoumno izražena. Iz sporne pogodbe pa ne izhaja, da bi imeli pravdni stranki kakršenkoli dogovor v smeri, da bi anuitete predstavljale samostojne obveznosti, temveč gre za povsem običajno posojilno pogodbo z dobo vračanja 15 let. Z izpodbijano odločitvijo se je sodišče prve stopnje neupravičeno odmaknilo od splošno sprejete sodne prakse in je odločitev arbitrarna. Sodišče je tudi delno napačno ocenilo izvedensko mnenje oziroma, kaj iz njega izhaja. Iz izvedenskega mnenja namreč ne more izhajati nič drugega kot finančni podatki, ki predstavljajo del dejanskega stanja, temveč del pravne ocene, ki jo opravi sodišče. Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev o stroških. Tožeča stranka je v pravdi zmagala, stroški, ki so nastali s pravdanjem pa niso dosegli niti polovice stroškov, ki jih je priglasila tožena stranka. Precejšen del stroškov, ki jih je priglasila tožena stranka, predstavlja nagrado izvedenca. Izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke je predlagala tožena starnka zato, da bi dokazala, kako je tožeča stranka napačno izračunavala stanje kredita. Tožena stranka je z izvedbo tega dokaza povsem propadla, saj je izvedenka finančne stroke izračunala višje stanje dolga kot tožeča stranka. Iz obrazložitve sodbe nasploh izhaja, da je dejansko stanje prav takšno, kot je zatrjevala tožeča stranka. Stroške izvajanja celotnega dokaznega postopka je tako povzročila tožena stranka, rezultat dokazovanja pa je v celoti potrdil navedbe tožnice. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo iz materialnopravnih razlogov, kar je lahko povzročilo le minimalne stroške. Tožeča stranka tako smatra, da je pravdne stroške dokaznega postopka povzročila tožena stranka oziroma so se primerili njej. Zato bi jih v skladu z določilom 156. člena ZPP sodišče moralo naložiti njej v plačilo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, na podlagi katere sta se toženi stranki obvezali vrniti prejeti kredit v mesečnih anuitetah (deli glavnice kredita in pogodbenih obresti), ki zapadejo v plačilo zadnji dan v mesecu, doba vračanja kredita pa je 15 let. Pritožbeno sodišče na podlagi podatkov spisa nadalje - enako kot že tudi sodišče prve stopnje - ugotavlja, da med strankama ni bilo sporno, da anuiteta predstavlja obrok kredita - glavnico in obresti, kar pa sicer vsaka anuiteta kot takšna po naravi stvari tudi sicer pomeni. Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča, oprtih na sporno pogodbo, torej povsem jasno in nedvoumno izhaja, da sta se toženi stranki obvezali tožeči stranki mesečno vračati v naprej določene zneske delov glavnice kredita in pripadajočih pogodbeno dogovorjenih obresti. Tudi v spornem primeru je torej sicer res enoten znesek prejetega kredita (ki je predstavljal pogodbeno obveznost tožeče stranke kot kreditodajalca) v fazi vračanja kredita razpadel na podlagi pogodbene volje strank v več samostojnih obveznosti, ki imajo vsaka tudi svoj datum zapadlosti (pogodbena obveznost toženih strank). Nedvomno gre torej za posebne obveznosti toženih strank vračila anuitet kredita, za oz. delne samostojne terjatve tožeče stranke iz naslova nevrnjenih anuitet kredita, za katere velja triletni zastaralni rok. Določbo 2. odstavka 372. člena ZOR, na podlagi katere velja navedeni zastaralni rok tudi za anuitete, s katerimi se v enakih, vnaprej določenih občasnih zneskih odplačujeta glavnica in obresti, je torej sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Kot je že zgoraj pojasnjeno, gre v spornem primeru prav za takšne pogodbene obveznosti toženih strank, kot so predvidene v navedenem zakonskem določilu. Izpodbijana sodba ob povedanem torej tudi ni v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, še posebej ne v nasprotju z v pritožbi citirano sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje se je v podkrepitev svojih dejanskih ugotovitev o tem, za kakšne obveznosti toženih strank gre, sklicevalo tudi na pisno mnenje izvedenke finančne stroke. S tem pa ni zagrešilo nobene kršitve, kot to poskuša še prikazati pritožnica. Ko se je sodišče sklicevalo na dejstva, ki jih je izvedenka povzela iz sporne kreditne pogodbe, je namreč s tem le povsem pravilno utemeljevalo svojo dokazno oceno.

Pravilna je tudi odločitev o stroških pravdnih strank. Stroški za delo izvedenca predstavljajo del stroškov postopka (2. odstavek 151. člena ZPP). V konkretnem primeru so predstavljali del stroškov toženih strank, saj sta le slednji zalagali predujem za stroške izvedenskega dela. Teh stroškov tudi ni mogoče šteti za krivdne stroške v smislu 1. odstavka 156. člena ZPP. Za takšne stroške je namreč mogoče šteti le tiste stroške, ki jih ima pravdna stranka oz. jih povzroči zato, ker ne upošteva procesnih pravil oz. ne izpolnjuje oz. krši kakšne procesne dolžnosti (npr. ne ravna v skladu z odredbami sodišča in je zato potrebno ponavljati procesna dejanja, s čemer nastanejo nepotrebni dodatni stroški ipd.) in torej ne zato, ker v okviru predloženega tožbenega trditvenega gradiva, katerega presoja terja strokovno znanje, predlaga preizkus utemeljenosti tožbenih trditev in zahtevkov z ustreznim izvedencem, sodišče pa takšnemu predlogu ugodi in predlagani dokaz izvede. Temeljno načelo pri odločanju o povrnitvi stroškov pravdnih strank je končni oz. skupni uspeh pravdnih strank (člen 154/2 ZPP), kar pomeni, da sodišče stroške ene in druge pravdne stranke presoja integralno in ne parcialno, kar načeloma izključuje tudi možnost (za kakršno se zavzema tudi pritožnica), da bi namreč sodišče ocenjevalo, katero posamično ali skupek okoliščin je pravdna stranka uspela dokazati z določenim dokaznim predlogom oz. dokazom in v skladu s tem priznavalo stroške pravdnih strank, potrebne za izvedbo dokaza, ter z njimi obremenilo tisto pravdno stranko, ki je doživela neuspeh pri dokazovanju posamičnega oz. posameznega skupka dejstev. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je najprej odmerilo in seštelo vse pravilno priglašene stroške ene in druge pravdne stranke (torej tudi navedene stroške nastale v zvezi z delom izvedenke) ter jih medsebojno poračunalo upoštevaje dosežen skupen uspeh ene in druge stranke. Okoliščina, da je imela tožena stranka precej več stroškov v postopku kot tožeča stranka zaradi predujmov, ki jih je zalagala le ona, pa je povzročila takšen matematični rezultat, kot izhaja iz izpodbijanega stroškovnega dela sodbe in kateremu ob povedanem ni mogoče očitati kršitev procesnih določb, ki urejajo pravila pri odločanju o stroških pravdnih strank.

Sodišče prve stopnje je ob povedanem torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo nobene od očitanih procesnih kršitev. Ker tudi po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (člen 353 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 287/2003
• VSK sklep I Cp 565/2001
• VSL sodba I Cp 13/2002