VSL sklep I Cp 93/2003

Jedro

Zmoten je sklep sodišča prve stopnje, da se "toženca doslej nista mogla poslužiti izbirne pravice iz 4. odstavka 25. člena ZTLR, ker gradnja spornega objekta še ni končana". Takšno stališče je posledica napačne interpretacije 5. odstavka 25. člena ZTLR, To pravilo uzakonja skrajno časovno mejo, do katere lahko lastnik zemjišča izbira med tremi opcijami iz 1. odstavka 25. člena ZTLR. Nasprotno pa v njem ni predpisano, da upravičenec, v konkretnem primeru tožena stranka, svoje opcije ne bi mogla uveljaviti že pred zaključkom gradnje gradbenega objekta.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevke na plačilo 17.780 DEM v tolarski protivrednosti in povračilo pravdnih stroškov.

Proti sodbi se je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka, ki predlaga da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tako odločba gradbenega, kot tudi odločba urbanističnega inšpektorja v celoti demantirata ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka nadaljevala z gradnjo kljub prepovedi. A.F. je tožnico prijavil na gradbeni inšpekciji šele v marcu 1980. Tožnica si ni samovoljno prilastila drvarnice. Sekanje lesa na parceli 521/16 je bilo posledica vetroloma. Nikakor ni res, da bi bil les sedmih smrek s skupne parcele porabljen pri tožničini novogradnji. A.F. je brez kakršnegakoli soglasja dal posekati vse večje smreke na tej skupni parceli. Le-ta je že 9 let zazidljiva. Toženca sta svojo pravico izbire že izkoristila, saj sta v nepravdni zadevi N 23/80 na Temeljnem sodišču v Kranju, Enota Jesenice zahtevala in dosegla sklep, da se razdružitev solastnega premoženja opravi s prodajo stvari in z razdelitvijo izkupička. V Uredbi o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora Občine Jesenice, (Ur. list RS št. 62/94) so našteti objekti na Jesenicah, ki jih zajema akt legalizacije, med njimi je tudi parcela 521/16 k.o. P... Tožnica je v drugi polovici leta 1994 vplačala 206.264,00 SIT kot nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, nato pa še 283.200,00 SIT na račun Stanovanjskega sklada RS Občine Jesenice. Toženca ji kot investitorju novega objekta noče dati soglasja za lokacijsko dovoljenje za objekt na sporni parceli.

Pritožba je utemeljena.

V 25. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih ramerjih (Ur. list SFRJ št. 6/80, 36/90, v nadaljevanju ZTLR) je določeno, da če je graditelj vedel, da gradi na tujem zemljišču, ali če tega ni vedel, pa se je lastnik temu takoj uprl, lahko lastnik zemljiča zahteva, naj mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu, ali naj graditelj poruši gradbeni objekt in mu zemljišče vrne v prvotno stanje, ali naj mu graditelj izplača prometno ceno zemljišča. Analogna uporaba določbe, ki ureja originarno pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu, pride v poštev tudi v primeru, če je graditelj gradbenega objekta solastnik zemljišča, na katerem je zgradil objekt. V obravnavani zadevi ne more biti nobenega dvoma, in pritožbeno sodišče v tem delu v celoti soglaša z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica za gradbeni poseg ni pridobila potrebnega soglasja tožencev. Pritožbene navedbe zaključka, da do dogovora o skupni gradnji med pravdnimi strankami ni prišlo, ne morejo omajati.

Po oceni pritožbenega sodišča pa je zmoten sklep sodišča prve stopnje, da se "toženca doslej nista mogla poslužiti izbirne pravice iz 4. odstavka 25. člena ZTLR, ker gradnja spornega objekta še ni končana". Takšno stališče je posledica napačne interpretacije 5. odstavka 25. člena ZTLR, v katerem je določeno, da lahko lastnik zemljišča pravico izbire uveljavi najpozneje v treh letih od dneva, ko je bila končana gradnja gradbenega objekta. To pravilo uzakonja skrajno časovno mejo, do katere lahko lastnik zemjišča izbira med tremi opcijami iz 1. odstavka 25. člena ZTLR. Nasprotno pa v njem ni predpisano, da upravičenec, v konkretnem primeru tožena stranka, svoje opcije ne bi mogla uveljaviti že pred zaključkom gradnje gradbenega objekta.

Prav to pa se je zgodilo v spornem primeru. Iz sklepa Temeljnega sodišča v Kranju, Enota na Jesenicah z dne 6.4.1992, opr. št. N 23/80 (priloga A9) je namreč jasno razvidno, da sta sedanja toženca svojo pravico izbire iz 1. odstavka 25. člena ZTLR izkoristila, s tem da sta v nepravdnem postopku vztrajala pri zahtevi, da je počitniška hiša, katero je zgradila sedanja tožnica, solastno premoženje. Če ne bi izkoristila te možnosti, izvedenec gradbene stroke v svojem izvedenskem mnenju (3. stran sklepa) ne bi primerjal vrednosti počitniške hiše s funkcionalnim zemljiščem na eni strani in vrednosti preostale parcele na drugi strani. Na podlagi izbirne pravice tožene stranke je sodišče v zadevi opr. št. N 23/80 odločilo, da se delitev sporne nepremičnine parc. št. 521/16 k.o. P... opravi s prodajo stvari v solastnini in razdelitvijo izkupička. Ker je torej opcija tožene stranke konzumirana, se v tej pravdni zadevi ne more več sklicevati na svojo pravico do izbire iz 1. odstavka 25. člena ZTLR oziroma ne more več zahtevati, naj tožeča stranka gradbeni objekt poruši.

Ker toženca kot solastnika zemljišča uveljavljata solastninsko pravico na spornem gradbenem objektu, morata tožnici plačati sorazmerni del vrednosti objekta, upoštevajoč gradbeno ceno, ki jo bo imel objekt ob izdaji sodne odločbe v kraju, v katerem je (4. odstavek 25. člena ZTLR). Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je ostalo dejansko stanje v zvezi z višino tožbenega zahtevka nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zaradi popolnosti še dodaja, da na utemeljenost tožničinega zahtevka dejstvo, da predstavlja sporni objekt "črno gradnjo", ne more vplivati. V sodni praksi je namreč ustaljeno stališče, da ima takšna zgradba do legalizacije pravni položaj začasnega objekta; in da ima zato graditelj temu ustrezno sodno varstvo pred posegi ali zahtevki drugih, nasproti katerim ima močnejšo pravico (primerjaj sklep zvezne skupne seje 28.in 29.5.1986, Poročilo VSS 1/86, stran 2). Toženca sta, s tem ko sta izkoristila pravico izbire, nase prevzela tudi riziko morebitnega rušenja objekta brez gradbenega in lokacijskega dovoljenja, nikakor pa ju to negotovo bodoče dejstvo ne razbremenjuje obveznosti iz 4. odstavka 25. člena ZTLR.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 184/2000
• VSL sklep II Cp 1022/93
• VDS sodba Psp 184/2004