VSL sodba I Cp 1071/2002

Jedro

Ni utemeljena širitev razlaga besedila prvega odstavka 83. člena ustave RS, tako da bi ta predstavljal podlago tudi za poslančevo neodgovornost za civilne delikte.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, naj tožniku plača 500.000,00 SIT in mu povrne stroške pravdnega postopka v znesku 148.465,00 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2002 dalje. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za negmotno škodo, in sicer za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ki jih je tožnik trpel, ker je toženec kot poslanec na seji Državnega zbora izjavil, da je tožnik "zaščitnik največjega mafijskega bosa" in "mafijski boter".

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka v delu, v katerem pred sodiščem prve stopnje ni uspela.

Toženec se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmotno stališče sodišča, da poslanec ne uživa imunitete pred civilnopravno odgovornostjo za izjave, ki jih je izrekel za govorniškim odrom parlamenta. Ni utemeljena gramatikalna razlaga 83. člena Ustave RS, da slednji določa le izključitev kazenske odgovornosti za mnenje ali glas poslanca, izrečen na sejah Državnega zbora ali njegovih delovnih teles. Namen ustavodajalca je bil nedvomno, da se poslanca pri njegovem delu popolnoma zaščiti. Neodgovornost poslanca je nujna za to, da parlament lahko neodvisno izpolnjuje svoje ustavne naloge, ne pa da poslancem grozijo kakršnikoli postopki. Načelo splošne poklicne neodgovornosti poslancev je uveljavljeno v vseh evropskih državah in v večini drugih civiliziranih držav. Odločitev sodišča je v nasprotju z ustavnim načelom delitve oblasti in posega v suvereno izvrševanje oblasti parlamenta. Toženec v zvezi s tem opozarja še na stališče prof. dr. Leonida Pitamica (Pitamic, Država, CZ 1997, strani 367-369).

Tožnik se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo tako spremeni, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Tožnik v pritožbi povzema ugotovitve sodišča prve stopnje o duševnih bolečinah, ki jih je trpel, pomen izrečenih žaljivih trditev za tožnika kot ugledno osebo in dejstvo, da jih je izrekel toženec kot poslanec, ter v zvezi s tem vztraja, da je prisojena odškodnina prenizka. V pritožbi še opozarja na "že pred mnogimi leti prisojeno odškodnino bivšemu direktorju družbe H... za podobne žalitve v znesku 700.000,00 SIT" in razvrednotenje človekove osebnosti s prisojanjem bagatelnih odškodnin.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pravdni stranki s pritožbama ne izpodbijata, pravilno uporabilo materialno pravo in odločilo, da je toženec odgovoren za civilni delikt, ter je tožniku tudi prisodilo pravično denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Sodišče druge stopnje v celoti sledi razlogom sodišča prve stopnje, pri preizkusu izpodbijane sodbe iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pa tudi ni našlo kršitev pravdnega postopka.

O temelju odškodninske obveznosti

Sodišče prve stopnje je natačno obrazložilo obstoj vseh elementov odškodninske obveznosti: protipravnega škodnega ravnanja, negmotne škode, vzročne zveze med njima in odgovornosti povzročitelja. Glede na to in upoštevaje, da je toženec svoje pritožbene navedbe omejil na vprašanje razlage prvega odstavka 83. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I), na katerem utemeljuje izključitev svoje odškodninske odgovornosti, se tudi sodišče druge stopnje v svojih razlogih o temelju obveznosti osredotoča na to vprašanje. Izhodišče vsake razlage zakonskega (v tem primeru pač ustavnega) besedila je v besednem pomenu, ki ga dajeta splošna jezikovna raba in t.i. pravniški jezik, zato sodišče druge stopnje najprej navaja določilo prvega odstavka 83. člena Ustave RS, kot se glasi: "Poslanec državnega zbora ni kazensko odgovoren za mnenje ali glas, ki ga je izrekel na sejah državnega zbora ali njegovih delovnih teles."

Navedeno določilo tako izrečno predstavlja podlago le za poslančevo poklicno imuniteto pred kazensko odgovornostjo. Drugačnega rezultata pa ne da niti uporaba nadaljnjih metod in argumentov razlage. Uporaba zgodovinsko-teleološke razlage pokaže, da je inštitut poslanske imunitete nastal v političnem boju med (angleškim) parlamentom in monarhom oziroma izvršno oblastjo, da bi se zagotovilo nemoteno delovanja parlamenta kot neodvisne veje oblasti. Ne gre torej za pravico, s katero naj se varuje poslanca kot posameznika. Le kazenska odgovornost in kazenski pregon, ki imata lahko za posledico odvzem prostosti poslancu (pripor, zapor), predstavljata dovolj resno oviro za delo parlamenta. Odgovornost za civilni delikt in vodenje civilnega postopka ne moreta imeti takšnih posledic, predsem pa ne moreta preprečiti sodelovanja poslanca pri delu parlamenta in normalnega delovanja parlamenta. Ob takšni naravi in namenu inštituta imuniteta ne predstavlja razloga za izključitev protipravnosti (nedopustnosti ravnanja), temveč izvršilni oblasti (kot tisti veji oblasti, ki razpolaga s sredstvi neposredne prisile) le odreka možnost, da poslanca preganja - bodisi brezpogojno in za vselej, če je dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, storil s tem, ko je izrekel mnenje ali glas na seji državnega zbora ali njegovih delovnih teles (poklicna oziroma materialna imuniteta), bodisi le dokler traja njegov mandat (nepoklicna oziroma procesna imuniteta), ko gre za druga kazniva dejanja (več o tem mag. Miro Cerar, Imuniteta poslancev, Pravna praksa 1993/273, stran 17, GV). Seveda pa bi pomenilo nekaj čisto drugega odreči varstvo posameznikom po pravilih odškodninskega prava, katerega namen je vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred poškodbo pravno varovane dobrine, oziroma satisfakcija, če je posledica protipravnega ravnanja nastanek negmotne škode (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Takšno pravno varstvo sankcionira kršitve človekovih pravic in svoboščin, ki so določene z ustavo (v konkretnem primeru pravice do osebnega dostojanstva in nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic - 34. in 35. člen Ustave RS). Te so na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave RS omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. Širitev razlage besedila prvega odstavka 83. člen Ustave RS bi zato pomenila nedopustno uporabo analogije pri omejevanju človekovih pravic, saj priviligiranje poslancev ne pomeni le odstopa od načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), temveč tudi odrekanje varstva človekovih pravic "navadnih" ljudi v razmerju do predstavnikov državne oblasti (primerjaj z dr. Ciril Ribičič, Poslanci: privilegirani ali preganjani?, Pravna praksa, 2002/27, str. 4, GV). Za to je posebej ilustrativen primer javne polemike med poslancem in ne-poslancem, od katerega bi prvi lahko terjal odškodnino zaradi razžalitve, ne pa tudi obratno, ki ga v prej citiranem članku ponuja dr. Ribičič.

Sodišče druge stopnje zato zaključuje, da je poslanec pri opravljanju svoje funkcije enako kot vsak človek materialnopravno dovolj varovan s svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja (39. člen Ustave RS), ki mu omogoča kritično in svobodno sodelovanje pri izvrševanju zakonodajne oblasti, njegov status pa ne more biti opravičilo za kršitev pravic drugih (vsaj ne ob veljavni ustavni ureditvi). Tako tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (Ur. l. RS, št. 33/94 - MP, št. 7) v prvem odstavku 10. člena določa pravico vsakogar do svobodnega izražanja, ki obsega svobodo do mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje. V drugem odstavku istega člena pa nadalje to pravico omejuje med drugim s tem, da določa, da izvrševanje navedenih svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvrženo obličnostnim pogojem, omejitvam in kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi. Neobrazloženo stališče, četudi tako priznanega strokovnjaka, kot je dr. Pitamic, sodišča druge stopnje ne more prepričati o nasprotnem, sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotovilo ne razlogov, ki bi utemeljevali zaključek, da pomeni toženčeva nedvomno objektivno žaljiva izjava, uresničevanje svobode govora in zasledovanje upravičenega interesa, ne razlogov za izključitev protipravnosti po splošnih pravilih civilnega prava (skrajna sila, silobran, privolitev oškodovanca).

O višini odškodnine

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine upoštevalo vse okoliščine primera, na katere opozarja pritožba, in sicer tako naravo protipravnega ravnanja (stopnjo objektivne žaljivosti izjave in dejstvo, da jo je izrekel poslanec) kot odziv tožnikove okolice nanjo, tožnikov položaj v družbi in stopnjo njegove subjektivne prizadetosti. Pri tem sodišče druge stopnje na pritožbene očitke, da je odškodnina premajhna, posebej odgovarja, da odškodnina ne more biti le odsev oškodovančevega subjektivnega doživljanja škodnega primera, temveč mora biti v skladu z načelom primerjalne pravičnosti tudi objektivizirana, in sicer tako, da sodišče primerov poškodovanja iste pravno varovane dobrine ne obravnava bistveno različno, hkrati pa pazi na to, da različno ovrednotene dobrine obravnava različno. Nedvomno gre, glede na vse v sodbi sodišča prve stopnje opisane okoliščine, za upravičeno hudo prizadetost tožnika, vendar pa je prisojena odškodnina po višini vpeta v razpon odškodnin, ki jih prisojajo naša sodišča za primerljivo negmotno škodo. Navsezadnje se v sodni praksi za negmotno škodo zaradi razžalitve dobrega imena in časti praviloma ne prisojajo odškodnine, ki bi dosegale odškodnine v primerih, ko je prizadeta dobrina človekovo telo oziroma zdravje ali življenje. Tudi primerjava z le enim zneskom prisojene odškodnine zaradi prizadetosti iste pravno varovane dobrine ne upravičuje zaključka, da prisojena odškodnina predstavlja neutemeljeno odstopanje od sodne prakse (kot merila primerjalne pravičnosti) v škodo tožnika. V zadevi, ki jo ima očitno v mislih tožnik (opr. št. II Ips 402/99), je navsezadnje oškodovalec oškodovanca obdolžil za konkretno hudo kaznivo dejanje, in sicer v resni televizijski oddaji, torej neposredno pred kar najširšo javnostjo. Sodišče druge stopnje tako soglaša s sodiščem prve stopnje, da znaša pravična odškodnina za tožnikove duševne bolečine 500.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki morata nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, ker v njem nista bili uspešni. Odločitev o tem ima podlago v določbi 165. in 154. čl. ZPP, vsebovana pa je že v odločbi o zavrnitvi pritožb.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 965/2004
• VDS sodba Pdp 510/97
• VDS sklep Pdp 848/2001