VSL sodba I Cp 967/2002

Jedro

Toženka, ki se je zavezala tožnici omogočiti sodelovanje pri lastninjenju podjetja, svojo obveznost lahko s prodajo delnic veljavno izpolni tudi po končanem lastninjenju.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izdpobijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, naj toženka tožnici plača znesek 81.290,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 30.4.1993 do 8.9.1998 v višini revalorizacije in realnih obresti po veljavni bančni stopnji za likvidnostne kredite, od 9.9.1998 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in je tožnici naložilo, naj toženki povrne njene pravdne stroške v znesku 5.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2003 dalje do plačila.

Zoper takšno sodbo se je pritožila tožnica. V pritožbi ponavlja dejanske navedbe iz tožbe in pripravljalne vloge o vsebini kreditne pogodbe z dne 27.11.1992 in aneksu z dne 30.4.1993. Pogodba je bila sklenjena za dobo treh mesecev in podaljšana za dobo 12 mesecev oziroma do lastninjenja toženkinega pravnega prednika. Toženka jo je šele dne 19.12.2000 obvestila, da je Agencija leta 1995 revidirala lastninjenje in izničila kreditne pogodbe, ter ji poslala v podpis pogodbo o prodaji delnic. Z dopisom z dne 11.1.2001 je tožnica toženko obvestila, da se ne strinja s podpisom pogodbe. Podjetje je bilo olastninjeno in notranji odkup ni več možen, oblikovanje sklada lastnih delnic je nekaj povsem drugega. V primeru, da bi podpisala ponujeno pogodbo, bi tožnica pristala na uporabo posojenega zneska za drug namen, kot je bil dogovorjen s kreditno pogodbo. Tožnica v nadaljevanju pritožbe polemizira s pravnimi stališči toženke iz odgovora na tožbo in vztraja, da je bil regres plačan in pogodba sklenjena.

Toženka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, naj jo sodišče zavrže, saj iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljena. Opozarja na zaključek, da pogodba, ki jo je toženki poslala v podpis, predstavlja izpolnitev obveznosti po kreditni pogodbi oziroma aneksu.

Pritožba ni utemeljena.

Denarna terjatev, ki je predmet tega spora, ne presega zneska 200.000,00 SIT, zato se spor obravnava po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), ki veljajo za postopek v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Toženka ima prav, da sodbe, izdane v postopku v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, a to ne pomeni, da mora sodišče zavreči pritožbo, ki uveljavlja ta pritožbeni razlog. Sodišče druge stopnje v tem primeru izpodbijano sodbo preizkusi iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, to je glede pravilne uporabe materialnega prava in glede nekaterih absolutno bistvenih kršitev pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od teh kršitev pravdnega postopka in sodišče druge stopnje je tako pri preizkusu izpodbijane sodbe vezano na naslednja odločilna dejstva:

- da sta tožnica kot posojilodajalka in pravna prednica toženke kot posojilojemalka sklenili posojilno pogodbo za znesek glavnice 69.780,00 SIT, s čimer sta prenovili tožničino terjatev iz naslova neizplačanih prejemkov iz delovnega razmerja; - da sta se dogovorili, da bo toženka oziroma njena pravna prednica svojo obveznost izpolnila tako, da se znesek kredita z obrestmi vključi v program lastninjenja podjetja v okviru notranjega odkupa; - da tožnica ni odstopila od pogodbe; - da je toženka tožnici po lastninskem preoblikovanju ponudila odkup lastnih delnic;

Prvi odstavek 307. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) določa, da je izpolnitev izvršitev tistega, kar je vsebina obveznosti; zato niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim niti ne more upnik zahtevati česa drugega. Na podlagi prvega odstavka 126. člena ZOR obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa da zahteva njeno izpolnitev, če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe. Tožnica pogodbe, preden ji je toženka ponudila izpolnitev, ni razdrla, sodišče druge stopnje pa se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da izpolnitev s prodajo delnic predstavlja dogovorjeno izpolnitev. Ni razlogov za to, da tožnica z nakupom delnic družbe ne bi pridobila enake koristi (vrednosti in pravic), kot če bi bila udeležena v lastninjenju in bi delnice pridobila tedaj.

Ker je tožničin zahtevek neutemeljen že iz navedenih razlogov, niti ni odločilno, ali je bila tožnica upravičena do izplačila regresa ali pa je bila odločitev o njegovem izplačilu nezakonita, kar bi imelo za posledico neveljavnost tudi prenovljene obveznosti in toženka tožnici ne bi ničesar dolgovala.

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o tožničinih stroških pritožbenega postopka je vsebovana v odločbi o zavrnitvi pritožbe, da toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, pa je sodišče druge stopnje odločilo zato, ker glede na svojo vsebino in vsebino pritožbe ni prispeval k razlogom sodišča druge stopnje, tako da ti stroški za pravdo niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1005/98
• VSK sodba I Cp 364/2004
• VSL sklep IV Cp 1133/2005