VSL sodba II Cp 1887/2002

Jedro

Tožeča stranka je predlagala izvedenca finančne stroke kot nov dokaz, pri čemer ni niti zatrdila, da dokaza brez svoje krivde ni mogla navesti ali ponuditi najkasneje na prvem naroku. Šele kasneje je navedla, da gre za metodo za razjasnitev že prej predlaganih dokazov, ki se je tekom postopka pokazala kot neizbežna za njihovo razumevanje. Sodišče prve stopnje je temu sledilo in štelo, da namen zakonodajalca, ki je v omejitvi možnosti za zlorabo procesnih pravic in zavlačevanje dokaznega postopka, ni bil izigran in da je dokazni predlog pravočasen, saj je bil podan potem, ko se je izkazalo, da pravočasno predlagani dokazi ne omogočajo celovite ocene tožnikovega izgubljenega zaslužka. Sodišče prve stopnje je torej dopustilo možnost, da tožeča stranka ni navedla vseh dokazov, ker je menila, da bodo doslej predlagani dokazi zadostovali. To bi pomenilo, da je dopusten nekakšen "rezervni" dokaz, ki ga stranka predlaga šele, ko spozna, da doslej predlagani ne dokazujejo dejstev, ki jih zatrjuje. Pritožbeno sodišče sodi, da je dopustitev dokaza v primeru, kot je obravnavani, nepravilna. Tožeča stranka je imela vso možnost predlagati dokaz z izvedencem finančne stroke najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo - tedaj je že vedela, s kakšno dokumentacijo razpolaga sama in tudi kakšne podatke lahko pridobi od DURS in ZZZS. Sporočila, ki jih je prejela od teh organov, niso vsebovala podatkov, ki bi lahko za tožečo stranko predstavljala "presenečenje" ali nepričakovan procesni obrat, ki bi ji narekoval in morda tudi dopuščal predlaganje novih dokazov. Pravilno sicer sodišče prve stopnje ugotavlja, da z uveljavitvijo eventualne maksime ni bilo derogirano načelo materialne resnice, vendar pa to načelo ni več prevladujoče načelo v postopku. S tako široko razlago pojma "brez svoje krivde" pa bi bil po oceni pritožbenega sodišča vendarle izničen namen določbe 1. odstavka 286. člena ZPP. Zato drugi toženec utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena v zvezi z 286. členom ZPP.

 

Izrek

o d l o č i l o :

Pritožbi drugega toženca se delno ugodi in se sodba prve stopnje razveljavi v delu, s katerim je drugemu tožencu naloženo plačilo 366.863,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.1997 dalje do plačila in pravdnih stroškov ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se pritožba drugega toženca, v celoti pa pritožba prvega toženca zavrneta in se potrdi sodba prve stopnje v izpodbijanih nerazveljavljenih delih (to je v ugodilnem delu glede odškodnine za nepremoženjsko škodo za strah in duševne bolečine zaradi skaženosti ter stroških postopka, kolikor se tičejo prvega toženca).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka drugega toženca in tožnikovih stroških odgovora na pritožbo v vrednosti 125 odvetniških točk se pridrži za končno odločbo, sicer pa nosijo stranke svoje pritožbene stroške (tožnik preostale, prvi toženec pa v celoti).

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožeči stranki 6.366.863,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 366.863,00 SIT od 15.2.1997 do plačila in od zneska 6.000.000,00 SIT od 3.6.2002 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in tožencema naložilo, da sta nerazdelno dolžna tožniku povrniti 374.823,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.6.2002 do plačila, prvi toženec pa sam še 14.110,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.6.2002 do plačila.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila oba toženca.

Prvi toženec se pritožuje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je za prestani strah prisodilo previsoko odškodnino. Prezrlo je, da tožnik do svojega zdravja ni imel najboljšega odnosa, saj je že pred nesrečo obiskoval ortopeda, ki je že leta 1988 ugotovil prizadetost hrbtenice in predlagal operacijo, za katero pa se tožnik ni odločil. Tožnik tako po verjetnosti ni bil zaskrbljen za izid zdravljenja samo zaradi poškodb iz obravnavane prometne nesreče, amapak tudi zaradi svojega poprejšnjega malomarnega odnosa do svojega zdravja. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo tudi previsoko odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, saj samo ugotavlja, da tožnikove brazgotine predstavljajo skaženost lažje stopnje. Brazgotina na čelu, ki je edina vidna, se dejansko zaradi gub na čelu komaj vidi in je tako ni mogoče šteti niti za lažjo skaženost, vse ostale brazgotine pa so skrite pod obleko in jih okolica praktično ne more videti. Prav tako se ne vidi oslabljenega mišičevja na levi nogi, razen kadar je tožnik razgaljen, kar pa glede na starost in spol tožnika gotovo ni pogosto. Pri odmeri višine odškodnine je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi tožnikove navedbe, da si po nezgodi ne upa več na kopališče, pri tem pa ni ugotavljalo, ali je pred nezgodo tja sploh zahajal. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da sta toženca dolžna tožniku plačati ustrezno nižjo odškodnino in mu povrniti tudi ustrezno nižji znesek pravdnih stroškov.

Drugi toženec se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zoper del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo gmotno škodo v znesku 366.863,00 SIT, in zoper del sodbe, s katerim je prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti nad zneskom 500.000,00 SIT. Tožnikovo dokazno breme je dokazovanje višine in obsega utrpele gmotne škode. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in na prvem naroku dne 12.3.2001 opozarjala, da je ta del zahtevka v celoti nedokazan. Tožnik je nato šele z vlogo z dne 18.6.2001 predlagal angažiranje izvedenca finančne stroke. Torej je šlo za nov dokazni predlog v nasprotju z določilom 286. člena ZPP, tožnik pa tudi ni utemeljil, zakaj brez svoje krivde ni navedel tega dokaza že na prvem naroku. Poleg tega je s to pripravljalno vlogo mimo sklepa sodišča z dne 12.3.2001 (po katerem bi moral tožnik pribaviti podatke DURS za sporno obdobje in podatke o izplačanih nadomestilih ZZZS) predlagal izvedbo drugih dokazov (zaslišanje priče, poizvedbo pri prvem tožencu, plačilno listo, potrdilo ZPIZ), torej ponovno prepozno in brez utemeljitve iz 2. odstavka 286. člena ZPP. Sodišče je kljub jasni določbi 4. odstavka 286. člena ZPP upoštevalo tudi prepozno predlagane dokaze, svoje stališče pa obrazložilo z navajanjem namena zakonodajalca pri sprejetju takega določila. Po mnenju pritožnika je določba 286. člena ZPP tako nedvoumna, da ne dopušča razlage, kot jo je naredilo sodišče. Predlagani dokazi do končanega prvega naroka niso dokazovali izgubljenega zaslužka, zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti ne upoštevaje izvedensko mnenje izvedenca ekonomske stroke. Ker je mnenje izvedenca ekonomske stroke neupoštevno, drugi toženec tudi ni podal vsebinskih pripomb k mnenju. Glede na objektivna (brazgotina na obrazu in levi nogi, izvedenec ugotavlja le nakazano šepanje in ne opazno šepanje, kot to zaključuje sodišče) in subjektivna merila je sodišče tožniku odmerilo previsoko denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Ta po mnenju pritožnika glede na tožnikov spol in starost ne bi smela presegati zneska 500.000,00 SIT. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sicer zavrnitev zahtevka v ustreznem delu (razveljavitev izpodbijanega dela dosojene odškodnine za gmotno škodo ne bi bila na mestu, saj bi tožnik na novem prvem naroku ponovno predlagal vse dokaze).

Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožbi nista utemeljeni in predlagala, naj ju pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba prvega toženca ni utemeljena, pritožba drugega toženca pa je delno utemeljena.

V tožbi, v kateri je že uveljavil zahtevek za povrnitev gmotne škode (izgubo zaslužka), tožnik v dokaz svojih trditev ni predlagal izvedenca ekonomsko finančne stroke, temveč le odločbo ZPIZ z dne 30.5.1996, s katero je bil spoznan za invalida I. kategorije invalidnosti zaradi poškodbe pri delu in mu je bila začasno, do končne odmere invalidske pokojnine, priznana akontacija, predlagal pa je tudi lastno zaslišanje (predložil je sicer še druge dokaze, a se pritožbeno sodišče omejuje le na tiste, ki se tičejo dokazovanja gmotne škode). V vlogi z dne 16.4.1999 je predlagal še pribavo podatkov o tožnikovih zaslužkih pred 20.4.1994 pri DURS in podatkov o nadomestilih po 20.4.1994 pri ZZZS. Naknadno - v zvezi s predlogom za oprostitev plačila sodnih taks - je predložil še potrdila o pokojnini za tri mesece. Prvi narok za glavno obravnavo je sodišče prve stopnje opravilo dne 12.3.2001, na katerem je tožnik v dokaz trditev, da je bil kooperant prvega toženca, predložil knjigo prometa za obdobje 1973 do 1983 in knjigo kopij računov iz let 1990 do 1992, ostala dokumentacija pa naj bi bila izgubljena. Vse navedeno je sodišče povzelo v dokazni sklep in nato tožniku naložilo, da sam priskrbi podatke o izgubi zaslužka in sicer podatke od DURS in ZZZS za sporno obdobje. Sodišče prve stopnje je nato prejelo spis ZPIZ št. 4049041 (iz katerega je razvidno, da je za te podatke zaprosil tudi tožnik), tožnik pa je z vlogo z dne 18.6.2001 predložil še potrdilo ZPIZ o višini invalidske pokojnine z dne 9.4.2001 in ZZZS o nadomestilu za čas odsotnosti z dela z dne 21.3.2001, odločbo RUJP z dne 21.7.1995, plačilno listo za april 1994, tri račune iz leta 1990, poleg tega pa je predlagal še, da sodišče priskrbi določene podatke od prvega toženca, zasliši pričo H.Z., po izvedbi drugih dokazov in le po potrebi pa postavi še izvedenca finančne stroke. Sodišče je nato na glavni obravnavi dne 3.12.2001 sprejelo sklep, da se izvede dokaz z izvedencem finančne stroke.

Pravkar naveden tek postopka pred sodiščem prve stopnje je pritožbeno sodišče povzelo zaradi lažjega odgovora na pritožbene trditve drugega toženca, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 286. člena ZPP, ki časovno omejuje pravico strank do navajanja dejstev in predlaganja dokazov: Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke; na poznejših narokih za glavno obravnavo lahko navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku, pod istim pogojem pa lahko tudi med glavno obravnavo pošiljajo vloge, v katerih navajajo dejstva, ki jih nameravajo zatrjevati na naroku, in dokaze, ki jih nameravajo predlagati; dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju s tem, se ne upoštevajo. Nedvomno je tožeča stranka predlagala izvedenca finančne stroke kot nov dokaz, pri čemer ni niti zatrdila, da dokaza brez svoje krivde ni mogla navesti ali ponuditi najkasneje na prvem naroku. Šele potem, ko je druga toženka opozorila na določilo 286. člena ZPP, je navedla, da gre za metodo za razjasnitev že prej predlaganih dokazov, ki se je tekom postopka pokazala kot neizbežna za njihovo razumevanje. Sodišče prve stopnje je temu sledilo in štelo, da namen zakonodajalca, ki je v omejitvi možnosti za zlorabo procesnih pravic in zavlačevanje dokaznega postopka, ni bil izigran in da je dokazni predlog pravočasen, saj je bil podan potem, ko se je izkazalo, da pravočasno predlagani dokazi ne omogočajo celovite ocene tožnikovega izgubljenega zaslužka. Sodišče prve stopnje je torej dopustilo možnost, da tožeča stranka ni navedla vseh dokazov, ker je menila, da bodo doslej predlagani dokazi zadostovali. To bi pomenilo, da je dopusten nekakšen "rezervni" dokaz, ki ga stranka predlaga šele, ko spozna, da doslej predlagani ne dokazujejo dejstev, ki jih zatrjuje. Pritožbeno sodišče sodi, da je dopustitev dokaza v primeru, kot je obravnavani, nepravilna. Tožeča stranka je imela vso možnost predlagati dokaz z izvedencem finančne stroke najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo - tedaj je že vedela, s kakšno dokumentacijo razpolaga sama (določeno je namreč izgubila) in tudi kakšne podatke lahko pridobi od DURS in ZZZS. Sporočila, ki jih je prejela od teh organov, niso vsebovala podatkov, ki bi lahko za tožečo stranko predstavlajla "presenečenje" ali nepričakovan procesni obrat, ki bi ji narekoval in morda tudi dopuščal predlaganje novih dokazov. Pravilno sicer sodišče prve stopnje ugotavlja, da z uveljavitvijo eventualne maksime ni bilo derogirano načelo materialne resnice, vendar pa to načelo ni več prevladujoče načelo v postopku. S tako široko razlago pojma "brez svoje krivde" pa bi bil po oceni pritožbenega sodišča vendarle izničen namen določbe 1. odstavka 286. člena ZPP. Zato drugi toženec utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena, saj je napačna uporaba 286. člena ZPP lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa narekuje razveljavitev sodbe v ustreznem delu (konkretno v delu, s katerim je bilo drugemu tožencu naloženo plačilo gmotne škode in pravdnih stroškov) in ne spremembo izpodbijane sodbe (1. odstavek 354. člena ZPP), bojazen drugega toženca, da bi vse nove dokaze lahko tožnik uveljavil v ponovljenem postopku, pa mu sedaj povsem decidirano preprečuje novelirano besedilo 2. odstavka 362. člena ZPP, saj smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti.

Pač pa pritožbi tožencev nista utemeljeni v delu, s katerim grajata odločitev sodišča prve stopnje glede negmotne škode. Trditev prvega toženca, da je bil strah tožnika pogojen ne le s posledicami prometne nesreče, temveč tudi z njegovim predhodnim malomarnim odnosom do lastnega zdravja, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnikove predhodne težave v zvezi z bolečinami v križu, niso v nikakršni vzročni zvezi s poškodbami in posledicami, ki izvirajo iz prometne nezgode, za katero odgovarjata toženca. To pa pomeni, da je bil tožnikov strah, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, v celoti posledica prometne nesreče. Za ta strah, katerega obseg in trajanje je sodišče prve stopnje natančno ugotovilo in pritožba prvega toženca teh ugotovitev ne izpodbija, pa je sodišče prve stopnje tožniku priznalo pravično denarno odškodnino v skladu s kriteriji, določenimi v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Res je izvedenec v svojem mnenju zapisal, da gre za nakazano šepanje, očitno pa je to opazno navzven, saj je sam to ocenil kot prizadetost v estetskem smislu. Ugotovitev sodišča, da gre za opazno šepanje torej ni v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Tudi tožnik je izpovedal, da ga šepanje moti in da so ga ljudje že spraševali, kaj je z njegovo nogo. V zvezi s trditvijo prvega toženca, češ, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnik sploh zahajal na kopališče, pa naj bo opozorjeno le na tožnikovo izpovedbo, da noče na kopanje (ne na morju ne na bazenu) in da je bil z družino na morju, a se ni šel niti enkrat kopat. Upoštevajoč objektivna in subjektivna merila za priznanje skaženosti, ki jih je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (upoštevajoč tudi tista, na katera opozarjata pritožbi, torej opaznost brazgotin, možnost njihovega zakrivanja, starost in spol oškodovanca), je sodišče prve stopnje prisodilo pravično denarno odškodnino upoštevajoč tako kriterije, ki jih določa zakon (že omenjeni 200. člen ZOR), kot tudi razmerja, ki so se oblikovala v sodni praksi med različnimi škodami in zanje prisojenimi odškodninami.

Pritožbeno sodišče je torej zavrnilo pritožbo drugega toženca v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča o odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti, pritožbo prvega toženca pa v celoti in v tem delu potrdilo sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).

V ponovljenem postopku, v katerem bo odločalo o utemeljenosti še spornega dela zahtevka (povrnitev gmotne škode), bo moralo sodišče prve stopnje odločiti na podlagi dokazov, ki so jih stranke pravočasno predlagale (torej neupoštevajoč izvedensko mnenje izvedenca ekonomsko finančne stroke, na katero se je doslej opirala odločitev sodišča) in oceniti, ali in v kakšnem obsegu je utemeljena tožnikova terjatev upoštevajoč (le) pravočasno predlagane dokaze.

Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo glede drugega toženca, je v skladu z določilom 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP odločitev o njegovih stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo. Prvi toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbe. O pritožbenih stroških tožnika pa je pritožbeno sodišče odločilo upoštevajoč dejstvo, da je odgovoril na dve pritožbi tožene stranke. V delu, s katerim odgovarja na pritožbene trditve glede negmotne škode, njegov odgovor ni doprinesel k rešitvi zadeve in mora zato v tm delu nositi te stroške sam. Del stroškov, ki se nanaša na odgovor na pritožbo drugega toženca glede gmotne škode, pa predstavlja nadaljnje pravdne stroške in bo o njih odločeno s končno odločbo. Pritožbeno sodišče glede na okoliščine primera ocenjuje, da tako 1/4 stroškov pritožbenega odgovora (celotni stroški sestave odgovora na pritožbo znašajo 500 odvetniških točk) predstavlja nadaljnje pravdne stroške.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1754/2004
• VSL sklep I Cp 188/99
• VSL sklep II Cp 1050/99