VSL sklep II Cp 640/2002

Jedro

Če se državno pravobranilstvo postopka ne udeležuje kot stranka, temveč kot zakoniti zastopnik države, ima pravico tako do stroškov (v pomenu materialnih izdatkov) kot tudi nagrade (za delo).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je tožnik dolžan v roku 15-ih dni toženki povrniti 42.000,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila. V pravočasni pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje tožnik poudarja, da je sodišče prve stopnje isto tožbo, ki jo je prejelo v preveč izvodih vpisalo v dva spisa, in sicer v spis III P 116/94 in III P 125/94. Ne gre za dve tožbi z različnima datuma ali različnih vsebin. Preden je tožnik to ugotovil je bila v eni zadevi (III P 116/94) že opravljena prva obravnava in šele skupaj s pomočjo sodišča je tožnik ugotovil, za kaj gre. Že iz tega razloga umik tožbe zares ne pomeni umika, ampak saniranje napake pravosodne uprave, zato tožniku gotovo ni mogoče naprtiti stroškov. Poleg tega pritožnik graja prakso, ki se je izoblikovala na "sodniških delavnicah", da imajo odvetniki stroške in nagrado, pravobranilci, ker delajo za državo, pa le stroške, ki predstavljajo po vsebini nagrado. Stališče je abotno in terja odločbo višjih instanc, da se ga odpravi s sodne rabe. Prvi argument za to je že v dveh različnih besedah "stroški" in "nagrada", ki ju novi Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP/99) natančno razlikuje (pritožnik posebej opozarja na 151. člen ZPP/99). Stroški so torej izdatki, ki jih ima pooblaščenec v materialnem smislu v zvezi z opravljanjem svojega dela, nagrada pa je plačilo za opravljeno delo. Drugi argument je v lex posterior derogat legi priori. Ker je ZPP/99 mlajši, se uporablja bolj neposredno od Zakona o državnem pravobranilstvu (Ur.l. RS, št. 20/97; v nadaljevanju ZDPra), če bi seveda "interpretacija o stroških" držala. Tretji argument je povezan z zgodovinsko interpretacijo: Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77; v nadaljevanju ZPP/77) je imel izrecno določbo o tem, da pripada pravobranilcu tudi znesek, ki bi se stranki priznal kot nagrada za odvetnika (163. člen ZPP/77) in ker je ZPP/99 sicer ob nespremenjeni terminologiji glede stroškov in nagrade to določbo odpravil, pravobranilcu pa pustil pravico do stroškov, se pritožnik "nikakor ne uspe znebiti občutka, da je izpodbijana interpretacija in za njo stoječa sodna dogma nekako nasilna". Pritožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Pritožba ni utemeljena. Drži trditev pritožnika, da ZPP/99 razlikuje med "stroški" in "nagrado za delo". Po 151. členu ZPP/99 so pravdni stroški tisti izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi njega, obsegajo pa tudi nagrado za delo odvetnika in drugih oseb, ki jim zakon priznava pravico do nagrade. Pravdni stroški so torej lahko tudi tisti izdatki, ki jih ima zastopnik z zastopanjem stranke in pa nagrada, ki jo ima zastopnik pravico zahtevati za svoje delo. Iz določbe 162. člena ZPP/99 izhaja, da državni organ nima pravice od nagrade, temveč le pravico do povračila stroškov, in sicer v primeru, če se postopka udeležuje kot stranka. Po nasprotnem razlogovanju to pomeni, da ima pravico do (obojega, to je do) stroškov in nagrade, če se postopka (ne) udeležuje (kot stranka, temveč) kot zastopnik stranke. Državno pravobranilstvo je po določbi prvega odstavka 2. člena ZDPra državni organ. Ker je v konkretnem primeru v postopku nastopal kot zakoniti zastopnik Republike Slovenije (državo zastopa pred sodišči po določbi prvega odstavka 7. člena ZDPra), mu je torej ob uporabi ZPP/99 pravico do nagrade treba priznati. Tega ne rušita niti kronološki argument (v pritožbi omenjen lex posterior derogat legi priori) niti argument specialnosti. Kar zadeva kronološki argument, je ZPP/99 mlajši zakon od ZDPra, kar zadeva stopnjo specialnosti oziroma splošnosti obeh zakonov pa ZPP/99 kot splošnejši zakon tako ali tako ne posega v specialnejšo določbo prvega odstavka 16. člena ZDPra. Iz slednje izhaja, da se stroški zastopanja državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah, pri čemer stroške zastopanja predstavljajo tako skupna cena zastopniških storitev (torej nagrado) kot izdatki, ki jih ima zastopnik v zvezi z nudenjem pravne pomoči (primerjaj drugi odstavek 2. člena Odvetniške tarife, Ur.l. RS, št. 7/95). Tudi zgodovinska razlaga določb ZPP/99 tega ne spremeni. Res je, da (novi) ZPP/99 ne vsebuje več določbe 163. člena (starega) ZPP/77, vendar iz preprostega razloga, ker tako določbo sedaj vsebuje ZDPra. Nenazadnje je pritožba tožnika neutemeljena, čeprav je morda za nastanek pravdnih stroškov odgovorno sodišče. Pri odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov se namreč sodišče lahko opre le na morebitno krivdo ali naključje, ki se primeri kateri izmed pravdnih strank, ne pa sodišču. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Odločitev o tem temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP/99.  

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 358/2000
• VDSS sodba Psp 199/2012
• VSL sklep III Cp 339/2000