VSL sklep II Cp 1311/2002

Jedro

Zaradi pravice do izjave, ki je vsebovana v pravici do kontradiktornega postopka, mora vsaka stranka imeti možnost s postavljanjem vprašanj pričam in nasprotni stranki sodišče prepričati v verodostojnost ali neverodostojnost določene priče ali nasprotne stranke in s tem posredno v obstoj ali neobstoj pomembnega pravnega dejstva. To možnost je sodišče tožencu vzelo, ker predlaganih prič ni zaslišalo. Če pa je sodišče ocenilo, da obstaja kateri od utemeljenih razlogov za zavrnitev predloga, naj se neposredno zaslišijo priče, pa bi moralo te razloge v sodbi obrazložiti v skladu z 287. členom ZPP.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Tožnik je v tožbi navedel, da je toženec v intervjuju, ki je bil objavljen dne 22.1.2001 v dnevniku Večer, izjavil, da je tožnik v obdobju, ko je bil minister za obrambo, naročil pripadnikom enote X, naj pod avto A.A. podtaknejo eksploziv. Poudarja, da so te trditve neresnične in je toženec s temi neresničnimi trditvami posegel v njegovo pravico do časti in dobrega imena. Navaja, da je zaradi tega posega prestajal tako hude duševne bolečine, da upravičujejo tudi prisojo denarne odškodnine. Zato od sodišča zahteva, naj odloči, da je toženec dolžan preklicati svojo izjavo, plačati 3,000.000,00 SIT denarne odškodnine in na svoje stroške objaviti sodbo sodišča v dnevniku Večer ter mu tudi povrniti stroške postopka.

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožnikovemu zahtevku. Zavrnilo je le zahtevek za plačilo denarne odškodnine nad 1,000.000,00 SIT.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je pritožil toženec. V pritožbi navaja, da ni pasivno legitimiran za to pravdo in bi moral tožnik tožbo vložiti zoper dnevnik Večer oziroma zoper novinarja. Poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni zaslišalo vseh predlaganih prič. Opozarja, da bi sodišče moralo bolj natančno izprašati priče o sestanku, ki naj bi sledil noči, v kateri je bil podtaknjen eksploziv. Poudarja, da sodišče ni bilo pozorno na protislovja v izpovedi prič D.D. in T.T. in na dejstvo, da priča O.O. ni pojasnil zakaj je prespal v 20 km oddaljeni K... ne pa doma v R.... Navaja, da je izpoved Z.Z. v nasprotju z navedbami v članku v Mladini z dne 14.5.2001. Poudarja, da je po zaključku glavne obravnave, vendar še pred izidom sodbe, sodišču predlagal izvedbo tega in še nekaterih drugih novih dokazov in meni, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ker njegovega predloga ni upoštevalo. Meni tudi, da bi moralo sodišče dodatno zaslišati priče D.D., O.O. in B.B. in soočiti toženca s pričama T.T. in D.D, prav tako pa soočiti tudi novinarja Ž.Ž. s pričama C.C. in Č.Č. Toženec poudarja, da je že v odgovoru na tožbo predlagal zaslišanje Č.Č., X.X. in S.S., pa jih sodišče ni zaslišalo. Toženec tudi meni, da sodišče ne bi smelo odločiti, da je poleg preklica izjave in objave sodbe dolžan tudi plačati denarno odškodnino. Meni, da je prisojena odškodnina previsoka, prav tako pa je napačna tudi odločitev o tem, kolikšen znesek na račun pravdnih stroškov je toženec dolžan povrniti tožniku. Toženec poudarja tudi, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker mu ni dovolilo pravočasno prebrati spisa, kršilo pa je tudi ustavno pravico do enakega varstva pravic, ker je zaslišalo le pristranske, ne pa tudi nepristranskih prič. Meni, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj je bila njegova izjava resnična, kar je moral preveriti tudi novinar, preden je intervju objavil. Opozarja, da je sodišče v sodbi zapisalo, da je priča T.T. zanikal, da bi se sestali popoldne 13.4.1993, v resnici pa je na glavni obravnavi rekel, da se ne spominja. Toženec poudarja, da mu je za naročilo J.J. povedal T.T. in je zato utemeljeno verjel, da je to res. Tako ni res, kar je zapisano v sodbi, da je vedel, da je to, kar je trdil o tožniku, neresnično. Toženec poudarja, da v obrazložitvi sodbe o tem ni razlogov in je tudi s tem sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom, ali pa naj zavrže tožbo, ker toženec ni pasivno legitimiran.

Pritožba je utemeljena.

Pravica do časti in dobrega imena je osebnostna pravica, ki je varovana v okviru pravice do zasebnosti, opredeljene v 35. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in pravice do osebnega dostojanstva, opredeljene v 34. členu URS. V čast in dobro ime posameznika je mogoče poseči tako z razširjanjem neresničnih trditev, pri čemer se mora storilec zavedati možnosti, da je to, kar trdi neresnično, prav tako pa tudi z razširjanjem resničnih trditev, vendar z namenom zaničevanja (primerjaj A. Finžgar, Osebnostne pravice, Ljubljana, 1985, str. 87). Posameznik je varovan pred posegi v pravico do časti in dobrega imena tudi s pravili odškodninskega prava. V poglavju o povrnitvi nepremoženjske škode Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do Ur.l. RS, št. 88/99, v nadaljevanju ZOR) v 199. členu določa, da lahko sodišče, če gre za kršitev osebnostne pravice, odredi na stroške oškodovalca objavo sodbe oziroma popravka ali odredi, da mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, ali kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino. V 200. členu pa ZOR določa, da sodišče prisodi oškodovancu pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega in za strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če gmotne škode ni. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Po prvem odstavku 154. člena ZOR je tisti, ki drugemu povzroči škodo, dolžan to škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tožnik mora torej dokazati, da je toženec nedopustno posegel v njegovo pravico do časti in dobrega imena, da je zaradi tega trpel duševne bolečine in da so bile, oziroma so, te duševne bolečine tako intenzivne, da upravičujejo tudi prisojo denarne odškodnine. Glede zadnjega pogoja za obstoj odškodninske obveznosti - krivde, velja načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom: oškodovancu ni treba dokazati, da je toženec kriv, ampak je toženec tisti, ki mora dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je do eksplozije avtomobila A.A. prišlo 13.4.1993 ob 3. uri zjutraj in da je toženec v intervjuju izjavil, da je tožnik naročil pripadnikom enote M... naj pod avto A.A. namestijo razstrelivo. Tožnik je zatrjeval, da takega naročila ni dal. Ker tožnik negativnega dejstva ne more dokazati, je toženec tisti, ki mora dokazati, da je bila njegova izjava resnična oziroma, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svoje izjave. Toženec je v odgovoru na tožbo navedel, da je utemeljeno verjel v resničnost svoje izjave, ker ga je 13.4.1993 zjutraj poklical T.T., takratni poveljnik brigade M..., in mu naročil, naj pride k njemu v njegove prostore na Ministrstvu za obrambo v Ljubljani. Toženec zatrjuje, da je tja prispel okrog poldneva in da je bil ob razgovoru prisoten tudi D.D.. Zatrjuje, da mu je takrat T.T. povedal, da je bil S.S. tisti, ki je pod avto nastavil eksploziv, da je to akcijo naročil tožnik, da bi prestrašili A.A., in da je zato treba S.S. zagotoviti lažni alibi. Toženec je navedel, da so zagotovili S.S. lažni alibi tako, da so na 13.4.1993 zvečer, poleg računalniško napisanih tedenskih izpiskov stražarjev, na novo napisali še stražarsko knjigo, kjer so navedli, da sta bila takrat v bazi v Š... dežurna stražarja 1.1. in 2.2. in ju je nadziral S.S. Toženec je navedel, da je to stražarsko knjigo overil s svojim podpisom, nato pa so tudi vsi štirje - toženec, 1.1., 2.2. in S.S. na zaslišanjih varnostno obveščevalne službe Ministrstva za obrambo in kriminalistične službe povedali, da je bil S.S. v bazi v Š... takrat, ko je prišlo do eksplozije. Toženec je predlagal, naj sodišče v ta namen zasliši stranki in priče T.T., D.D., S.S. in O.O. ter B.B. in Š.Š., nato pa je na prvem naroku za glavno obravnavo predlagal še zaslišanje priče C.C., novinarja Ž.Ž., predlagal pa je tudi, naj sodišče prebere spis kriminalistične policije v zvezi z dogodkom dne 13.4.1993.

Sodišče je v dokaznem postopku prebralo spis Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, zaslišalo pravdni stranki in priče O.O., T.T., Z.Z., D.D., Ž.Ž., nato pa je sprejelo sklep, da se dokazovanje zaključi, kar pomeni, da je zavrnilo vse ostale dokazne predloge. Sodišče je svojo odločitev o tožbenem zahtevku oprlo na izpovedi zaslišanih strank in prič in na podatke v spisu Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. V obrazložitvi svoje odločitve je navedlo, da so vsi, ki so bili neposredno udeleženi v samem dogodku ali na sestanku po dogodku, odločno zanikali toženčeve trditve, da pa drugih dokazov ni. Sodišče je navedlo, da tudi iz spisa Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani izhaja, da so vsi, ki naj bi bili udeleženi v dogodku 13.4.1993 in na sestanku dan po njem, to odločno zanikali in v spisu ni mogoče najti opore za to, da so lahko trditve toženca resnične.

Višje sodišče ocenjuje, da je utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče s tem, ko je zavrnilo predlog toženca, naj neposredno zasliši S.S., O.O. in Š.Š., ne da bi obrazložilo svojo odločitev, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 in 96/02, v nadaljevanju ZPP).

Poglaviten element pravice do kontradiktornega postopka je pravica stranke do izjave, ki pa vsebuje tako pravico stranke, da navaja dokaze in pravico stranke do izvedbe predlaganih dokazov. Sodišče lahko izvedbo predlaganih dokazov zavrne iz upravičenih razlogov. Tako lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza, ki naj bi služil ugotovitvi dejstva, ki ni pravno relevantno ali je že dokazano. Sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza, ki je povsem neprimerno za ugotovitev določenega dejstva (primerjaj A. Galič, Pravica do kontradiktornega postopka - ustavni vidik, Podjetje in delo, št. 6-7/1999, str. 1170 do 1172). Sodišče lahko zavrne dokazni predlog tudi, kadar stranka ne navede, katero pravno pomembno dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Zakon o pravdnem postopku v drugem odstavku 287. člena določa, da sodišče predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnilo.

Toženec je v odgovoru na tožbo navedel v zvezi s katerimi dejstvi naj sodišče zasliši predlagane priče. Res je, da je sodišče prve stopnje prebralo spis Temeljnega javnega tožilstva v Ljubljani, v katerem so zapisniki povzetkov razgovorov, ki so jih s predlaganimi pričami opravile pooblaščene uradne osebe Ministrstva za obrambo in Urada kriminalistične policije, in res je, kot navaja sodišče prve stopnje, da iz teh povzetkov razgovorov izhaja, da toženčeve trditve niso resnične. Vendar je v ZPP pri izvajanju dokazov sprejeto načelo neposrednosti. Sodnik lahko prosto presoja vrednost posameznih dokazil le tedaj, če sam neposredno sodeluje pri izvajanju dokazov. Le v takem primeru si lahko ustvari sliko o individualnostih oziroma posebnostih posameznega dokaza, zlasti si na primer lahko ustvari tudi subjektivno mnenje o verodostojnosti zaslišanih prič (primerjaj L. Ude, Civilno procesno pravo Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, str. 124). Zakon o pravdnem postopku v 239. členu določa, da se priči lahko postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preizkusijo, dopolnijo in razjasnijo. Priče se smejo soočiti, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev. Soočenci se o vsaki okoliščini, glede katere se ne ujemajo, zaslišijo vsak zase in se njihovi odgovori vpišejo v zapisnik. Prav zaradi pravice do izjave, ki je vsebovana v pravici do kontradiktornega postopka, mora vsaka stranka imeti možnost s postavljanjem vprašanj pričam in nasprotni stranki sodišče prepričati v verodostojnost ali neverodostojnost določene priče ali nasprotne stranke in s tem posredno v obstoj ali neobstoj pomembnega pravnega dejstva. To možnost je sodišče tožencu vzelo, ker predlaganih prič ni zaslišalo. Če pa je sodišče ocenilo, da obstaja kateri od zgoraj navedenih utemeljenih razlogov za zavrnitev predloga, naj se neposredno zaslišijo priče S.S., O.O. in Š.Š., pa bi moralo te razloge v sodbi obrazložiti v skladu z 287. členom ZPP. Ker tega ni storilo je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer pa višje sodišče še poudarja, da niso utemeljene pritožbene navedbe glede pasivne legitimacije toženca. Med pravdnimi strankami je nesporno, da je toženec v intervjuju, ki je bil objavljen v dnevniku Večer, podal sporno izjavo. Zato je pasivno legitimiran za to pravdo. Vrhovno sodišče je tudi že zavzelo stališče, da odškodninske tožbe zaradi razžalitve v intervjuju ni treba vložiti zoper intervjuvanca in novinarja skupaj, ker nista ne nujna ne enotna sospornika (primerjaj z sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 445/2001).

Višje sodišče poudarja tudi, da je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ker ni upoštevalo dokazov, ki jih je toženec sodišču ponudil po prvem naroku za glavno obravnavo, ne da bi bili izpolnjeni pogoji, določeni v drugem odstavku 286. člena ZPP. Po tej določbi mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranke lahko na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.

Višje sodišče tudi poudarja, da se različna pravna sredstva za varstvo osebnostnih pravic medsebojno ne izključujejo. To pomeni, da lahko sodišče obenem ugodi tako zahtevku za preklic izjave in objavo sodbe, kakor tudi odškodninskemu zahtevku, če so izpolnjeni pogoji po 199. in 200. členu ZOR. Vendar pa višje sodišče opozarja, naj sodišče prve stopnje ob ponovnem sojenju pri odločanju o tožbenem zahtevku za objavo sodbe upošteva, da s sankcijo objave sodbe ni nujno mišljena objava celotne pisne sodbe. Sodišče mora upoštevati, da objava sodbe v sredstvu javnega obveščanja oziroma javnem glasilu pomeni obveščanje javnosti o odločitvi v nekem sodnem sporu, zato je treba upoštevati tudi interes javnosti, da je to obvestilo v sorazmerju s pomembnostjo njegove vsebine (glej odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 233/2000). Tako ima toženec prav, ko v pritožbi opozarja, da ni utemeljena odločitev sodišča prve stopnje, da se objavi celotna sodba, zlasti še v delu, ki se nanaša na oprostitev plačila sodnih taks.

Na ostale pritožbene navedbe v zvezi z dokaznim postopkom, pravilnostjo dokazne ocene in višine prisojene odškodnine višje sodišče ni odgovorilo, glede na to, da bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju dokazni postopek še dopolniti.

Višje sodišče ni odločalo o stroških pritožbenega postopka, ker jih toženec v pritožbi ni priglasil. Višje sodišče tudi ni ugodilo predlogu toženca, naj se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom, ker je ugotovilo, da za to ni utemeljenih razlogov.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1688/2004
• VSL sklep IV Cp 1558/2005
• VSL sklep I Cpg 1032/2000