<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep II Cp 693/2003

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2003:II.CP.693.2003
Evidenčna številka:VSL47377
Datum odločbe:28.05.2003
Področje:zavarovanje terjatev
Institut:začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - verjetno izkazana terjatev - višina škode

Jedro

Upnica uveljavlja odškodninski zahtevek. Da bi bila njena terjatev verjetno izkazana, bi morala do stopnje verjetnosti izkazati vse tiste predpostavke civilnega delikta, glede katerih nosi dokazno breme. Če višine zatrjevane škode ne izkaže (v pritožbi celo sama pojasni, da višine škode še ne more natančno opredeliti), verjetnost terjatve ni podana. Pomanjkanja dejstev/trditev v zvezi z višino škode (ta naj bi bila v izgubljenem dobičku) tudi ni mogoče nadomestiti z dokaznimi predlogi.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo dolžnikovemu ugovoru zoper sklep opr. št. P 277/2002-4, z dne 14.5.2002, s katerim je bila v zavarovanje upničine denarne terjatve v višini 15.000.000,00 SIT izdana začasna odredba, po kateri naj bi se v zemljiški knjigi vpisala prepoved odsvojitve in obremenitve v izreku sklepa navedenih nepremičnin.

Zoper tak sklep se v dveh vlogah (stranka sama in po pooblaščenki) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02) pravočasno pritožuje upnica. Pojasnjuje, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj verodostojni in neizpodbiti izjavi M.D. in B.S. izkazujeta obseg opravljenih del in porabljenega materiala na posameznih deloviščih ter oceno vrednosti opravljenega dela in porabljenega materiala. Če je sodišče v verodostojnost izjave M.D. podvomilo, bi izjavo lahko preverilo tako, da bi ga zaslišalo. Upnica je utemeljenost terjatve izkazovala tudi s številnimi drugimi dokaznimi predlogi, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo ali jih zavrnilo kot nepotrebne. Sodišče je nekritično ocenilo dokaze, ki jih je predlagal dolžnik. Sedaj sicer priznava, da je prejemal denar na roke, a trdi, da ga je kasneje vedno položil na račun družbe. Za takšne trditve pa ni predložil dokazov. S knjigovodskimi karticami ni dokazal verodostojnosti svoje izjave, še posebej zato, ker je iz njih razvidno, da je bilo na žiro račun položeno manj sredstev, kot izhaja iz situacij, ki so bile izdelane v posameznih projektih. Edini verodostojni dokaz njegovih trditev bi bile kopije plačilnih nalogov. Ravnanje dolžnika, ko je na roke prejemal večje količine denarja in zanje ni izdajal nobenih potrdil, je nezakonito. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da bo upnica šele po pregledu finančne dokumentacije in poslovnih knjig družbe I., d.o.o. ter po postavitvi izvedenca finančne stroke ugotovila ali ji je nastala škoda in v kakšni višini. Upnica že ob vložitvi tožbe zatrjuje, s priloženo dokumentacijo pa tudi dokazuje, da ji je dolžnik s svojim ravnanjem povzročil neko škodo. Višine te škode dejansko še ne more točno opredeliti, kar pa v ničemer ne vpliva na verjetnost obstoja njene terjatve. Vprašanje zato ni ali je nastala škoda, ampak kolikšna je škoda. Izdaja začasne odredbe je nujna, saj namerava dolžnik nepremičnine, na katere meri začasna odredba, prodati. Upnica bi v tem primeru odstala brez poplačila terjatve. Zaradi navedenega pritožnica predlaga razveljavitev sklepa in zavrnitev dolžnikovega ugovora zoper sklep z dne 14.5.2002.

Pritožba ni utemeljena.

Upnica v obravnavani zadevi predlaga izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Pogoje za izdajo takšne začasne odredbe predpisuje 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in 75/02). Sodišče v skladu z določbo prvega odstavka omenjenega člena izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji; za verjetno pa mora izkazati tudi nevarnost, da je uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Upnica v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe svoj tožbeni zahtevek na plačilo 15.000.000,00 SIT opredeljuje kot terjatev v smislu 6. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD; Ur. l. RS, št. 30/93 s spremembami in dopolnitvami). Pojasnjuje, da je dolžnik (kot večinski družbenik, direktor in poslovodja družbe I., inženiring, gradnja, tehnologija, d.o.o.) ravnal nezakonito in zlorabil družbo za cilj, ki je zanj kot fizično osebo prepovedan, ter s tem tako družbi kot upnici, ki je "solastnica družbe", povzročil veliko materialno škodo. Ravnanje, ki ga upnica dolžniku očita, je prejemanje gotovine "na roke", mimo žiro računa družbe, zaradi česar naj bi bil dobiček družbe bistveno nižji, kot bi bil sicer.

V skladu z določbo 6. člena ZGD (spregled pravne osebnosti) za obveznosti družbe odgovarjajo tudi njeni družbeniki, v nekaterih, v zakonu natančno opisanih primerih. ZGD ureja t.i. jamčevalni spregled, saj govori o odgovornosti za obveznosti družbe. Spregled, kakor je urejen v omenjeni določbi, lahko uporabijo upniki, ki uveljavljajo svoje zahtevke nasproti družbi. Ker je spregled izjemna, zelo omejena možnost, se mora upnik držati vrstnega reda. Družbenik je šele subsidiarni zavezanec. Glede na opisano, sodišče druge stopnje poudarja, da upnica ni niti zatrjevala, da bi svojo terjatev najprej uveljavljala proti gospodarski družbi in bi ta izpolnitev terjatve odklonila. Poleg tega upnica ni nek tretji, zunanji upnik družbe, ampak je ena od ustanoviteljic gospodarske družbe. Svoj tožbeni zahtevek temelji na protipravnem ravnanju dolžnika kot poslovodje in ne na zatrjevanju obstoja pogodbene ali odškodninske obveznosti družbe. Omenjeno pa pokaže, da njen tožbeni zahtevek ni zahtevek v smislu določbe 6. člena ZGD, ampak gre za odškodninski zahtevek zoper družbenika, ki je hkrati direktor in poslovodja družbe. Poslovodja odgovarja za škodo, ki jo je povzročil s svojim ravnanjem, pri čemer morajo biti za njegovo odgovornost kumulativno izpolnjene vse predpostavke odškodninskega prava za nastanek odškodninske obveznosti: protipravno ravnanje, odgovornost povzročitelja, nastanek škode in vzročna zveza med nastalo škodo ter protipravnim ravnanjem. Upnica mora v skladu z določbo 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami) dokazati nastanek škode in vzročno zvezo. Premoženjska škoda je v skladu z določbo 155. člena ZOR zmanjšanje premoženja in preprečitev njegovega povečanja, torej: zmanjšanje določenega obstoječega oškodovančevega premoženja ali izgubljeni dobiček - to je dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati, glede na normalen tek stvari, ki pa ga zaradi oškodovalčevega ravnanja ni bilo mogoče doseči. Opisano predstavlja materialnopravna izhodišča za odločanje v obravnavani zadevi. Ker pri odločanju o začasni odredbi sodišče presoja le verjetnost denarne terjatve, je moralo ugotavljati, ali so zgoraj navedene predpostavke civilnega delikta dokazane s stopnjo verjetnosti, to je, ali je argumentov, ki kažejo, da so prepostavke civilnega delikta podane, več kot tistih, ki kažejo, da niso podane.

Upnica bi morala, kot pravilno opozarja sodišče prve stopnje, tudi višino zatrjevane škode (torej višino zatrjevanega izgubljenega dobička), dokazati do stopnje verjetnosti. Sodišče druge stopnje pri tem najprej poudarja, da bi morale biti že navedbe v predlogu za izdajo začasne odredbe takšne, da bi, skupaj s predlaganimi dokazi, dopuščale zaključek, da je do stopnje verjetnosti izkazano, da je upnici nastala škoda, ki jo zatrjuje, torej 15.000.000,00 SIT, ali da je upničina denarna terjatev vsaj zelo blizu vtoževanemu znesku (primerjaj sklep VS v Ljubljani, opr.št. II Cpg 319/98). Trditve o obsegu posameznih del pri projektih, ki jih je izvajalo podjetje I., d.o.o., stroških dela in materiala (ki tudi sicer niso konkretnejše) za sklepanje o višini izgubljenega zaslužka upnice nikakor ne zadoščajo. Upnica sama v pritožbi pojasnjuje, da je njena škoda verjetno izkazana, višine škode pa še ne more točno opredeliti. Manjkajočih dejstev oz. trditev v zvezi z višino škode (upnica sama pojasni, da gre le za oceno škode) pa tudi z izvedbo dokazov ni mogoče dopolnjevati. Zmotno je torej upničino pritožbeno stališče, da okoliščina, da dejstev v zvezi z višino škode ni navedla, na verjetnost obstoja njene terjatve ne vpliva. Če namreč višina vtoževane terjatve (škoda) ni izkazana do stopnje verjetnosti, ena od predpostavk civilnega delikta ni izkazana. Že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe iz prvega odstavka 270. člena ZIZ torej ni podan.

V skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP sodišče druge stopnje na ostale pritožbene navedbe (v zvezi z ostalimi prepostavkami civilnega delikta in v zvezi z dokazno oceno nekaterih dokazov, še posebej izjav M.D. in B.S., ki jo je v izpodbijanem sklepu sprejelo sodišče prve stopnje) ne odgovarja, saj glede na zgoraj pojasnjeno, niso odločilnega pomena.

Pritožbene trditve tako niso utemljene. Ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere sodišče druge stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep.

 


Zveza:

ZOR člen 154, 155, 154, 155. ZGD člen 6, 6. ZIZ člen 271, 271/1, 271, 271/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMjExMA==