VSL sodba II Cp 618/2002

Jedro

Resničnostna vrednost tožničinih dejanskih trditev ne ustreza prepričanju. Le prepričanje o dejstvu pa omogoča, da se ga vzame v dejansko podlago sodbe. Nedokazanost dejstev pa pomeni, da ne obstoje - po načelu, da je vseeno ne obstajati ali pa ne biti dokazan (idem est non esse aut non probari), oziroma da niso resnična. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo denarne odškodnine, za škodo, ki naj bi ji jo dne 27.3.1993 povzročil toženec. Hkrati je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožnica tožencu povrniti njegove stroške postopka v znesku 272.888,00 SIT.

Proti takšni odločitvi je tožnica vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi toženca in verjelo njegovim navedbam, pri tem pa napačno upoštevalo mnenje izvedenke. Izvedenkino mnenje naj bi temeljilo na izjavi tožnice, ki ji jo je podala, kar ni v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o izvajanju dokazov. Napačna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je v tem, ker tožnica ni nikoli kategorično trdila, da je do zloma roke prišlo že pri zvitju, niti da se pri padcu na tla ni ujela na roko, kot to navaja izvedenka v pisnem mnenju. Toženka je po svoji subjektivni oceni menila, da je prišlo do zloma roke že ob zvitju. Izvedenka je tudi pojasnila, da je subjektivna ocena tožnice, da naj bi do zloma prišlo že ob zvitju možna, saj lahko močan zvin hudo zaboli, zato je težko ločiti bolečino zloma in zvina. Sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi bila toženčeva varianta nastanka poškodbe verjetna in logična. Izpovedi toženca je sodišče sledilo nekritično, čeprav ni skladna z njegovim zagovorom v kazenskem postopku niti jo niso potrdile izpovedbe drugih zaslišanih prič v postopku. O verodostojnosti toženčeve izpovedbe bi se moralo sodišče prepričati z primerjavo njegove izpovedbe in izpovedbami drugih prič. Potek dogodka, kot ga zatrjuje toženec tudi ni logičen, saj do padca tožnice zgolj zaradi tega, ker naj bi se ji toženec izmaknil, ni moglo priti. Tožnica je dokazala, da je prišlo do poškodbe zaradi toženčevega ravnanja in ne zaradi kakega drugega vzroka.

Toženec je vložil odgovor na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvo izvedenskega mnenja izvedenke medicinske stroke je, da do tožničine poškodbe ni moglo priti z zvitjem roke, ampak da lahko do takšnega zloma pride le pri padcu vznak ali naprej tako, da se poškodovanec ujame na razprto dlan ali tako, da roko pri padcu spodvije in pade na hrbtno stran roke. Do navedene ugotovitve je izvedenka prišla na podlagi ocene narave same poškodbe, ne pa na podlagi tožničinih trditev, ki jih je podala izvedenki. Ne te ne tiste trditve, ki jih je tožnica podala v tožbi in navedla pri zaslišanju na omenjeno izvedenkino ugotovitev ne morejo vplivati. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka, ker naj bi izvedenske ugotovitve temeljile na tožničini izjavi dani izvedenki.

Bistvo izpodbijane odločitve pa je v tem, da tožnica ni uspela dokazati vseh predpostavk, ki pogojujejo odškodninsko obveznost toženca (215. člen ZPP) in ne morda v tem, ker bi sodišče bolj verjelo toženčevi izpovedi. Odškodninska obveznost je določena v 154. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem je tisti, ki je drugemu povzročil škodo, dolžan to povrniti, razen če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Iz navedenega določila jasno izhaja tožničin predmet dokazovanja. Ob zatrjevanju toženčeve presumirane odgovornosti mora dokazati tista pravnorelevantna dejstva, ki tvorijo podlago te presumcije, to pa so, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, toženčevo nedopustno ravnanje, nastalo škodo in vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo.

Predmet dokazovanja so torej trditve o dejstvih, cilj dokazovanja pa ugotovitev njihove resničnostne vrednosti. Formiranje sodbe o dejstvih oziroma o njihovi resničnosti je torej odvisna od uspešnosti njihovega dokazovanja. Glede nastanka škode je sodišče prve stopnje razpolagalo z dvema kontradiktornima verzijama dogodka. Po dejanskih trditvah tožbe je tožničino poškodbo povzročil toženec, ko jo je zgrabil za zapestje leve roke, ji jo zvil ter tožnico porinil tako, da je izgubila ravnotežje in padla. Po toženčevih dejanskih trditvah, pa je tožnica poškodbo zadobila pri padcu, ki ga je sama povzročila, ne pa zaradi kakršnegakoli fizičnega nasilja toženca nad tožnico. Kot je zaključilo sodišče prve stopnje tožnica ni uspela dokazati, da ji je bila škoda povzročena na opisan način oziroma da ji jo je sploh povzročil toženec s svojim nedopustnim ravnanjem. Tožnica je zatrjevani potek dogodka dokazovala le z svojo izpovedjo, saj nobena od zaslišanih prič ni videla dogodka. Ob nasprotni izpovedi toženca je sodišče razpolagalo le še z izvedenskim mnenjem o zadobitvi poškodbe, ki je nasproten tožničini izpovedi o poteku dogodka. Vendar pa tudi ob ugotovitvi, da ji je poškodba nastala ob padcu ne pa ob zvitju roke, ne bi bilo mogoče šteti za dokazano, da je padec povzročil toženec s svojim aktivnim ravnanjem. Resničnostna vrednost tožničinih dejanskih trditev ne ustreza prepričanju. Le prepričanje o dejstvu pa omogoča, da se ga vzame v dejansko podlago sodbe. Nedokazanost dejstev pa pomeni, da ne obstoje - po načelu, da je vseeno ne obstajati ali pa ne biti dokazan (idem est non esse aut non probari), oziroma da niso resnična. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Pritožba tožnice se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženčev odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi pritožbe, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije stroške odgovora (155. člen v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 822/2000
• VSL sklep I Cp 590/2009
• VSK sodba I Cpg 10/2005