<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 366/2003

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2003:I.CP.366.2003
Evidenčna številka:VSL48108
Datum odločbe:24.04.2003
Področje:obligacijsko pravo
Institut:krivdna odgovornost - prispevek oškodovanca

Jedro

Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da je v ravnanju tožene stranke mogoče zaslediti vse elemente odškodninskega delikta, zato je podana njena odškodninska odgovornost. Ravnanje tožene stranke, ki ni ustrezno zavarovala gradbišča, ni bilo le nedopustno, ampak tudi protipravno. Določilo 1. odst. 58. člena Zakona o graditvi objektov izvajalcu, ki gradi objekt ali izvaja dela, med drugim nalaga, da mora pravočasno ukreniti, kar je treba za varnost delavcev, mimoidočih, prometa in sosednjih objektov ter za varnost samega objekta in del, napeljav, opreme ter materiala. Dolžnost zavarovanja gradbišča je namreč posledica notornega dejstva, da lahko gradbena dela in spremenjene razmere v prostoru ogrozijo zdravje in varnost ljudi. Pritožbeno sodišče pa soglaša, da je sodišče prve stopnje podcenilo prispevek tožnice, ki je tudi sama kriva, da ji je nastala škoda (192. člen ZOR). Ob dejstvu, da je bila seznanjena, da se izvajajo na dvorišču različni gradbeni posebi, je pravilno razmerje 40% : 60% v korist tožeče stranke.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino 1.050.000,00 SIT in ji povrniti 199.038,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.12.2002 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne."

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 25.380,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.4.2003 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 1.400.000,00 SIT odškodnine in ji povrniti 270.348,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.12.2002 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti ugodilnemu delu sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zaradi drugačnega razmerja odgovornosti med pravdnima strankama in previsoko odmerjene odškodnine bistveno zniža znesek, ki ga je oškodovanki prisodilo sodišče prve stopnje. Stališče, naj bi višinska razlika med dvoriščem in pločnikom tožnico presenetila, ni sprejemljivo. Gradbena dela, ki so potekala že nekaj časa, je tožnica spremljala in bila z njimi seznanjena. Opustitev varovanja gradbišča zato ni v vzročni zvezi s tožničinim padcem. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z izvedenimi dokazi sledilo trditvi tožnice, da je prišlo do škodnega dogodka v temi. Za tako majhno nivojsko razliko posebno zavarovanje dvorišča niti ni bilo potrebno. Tožena stranka zato ni opustila potrebne skrbnosti v odnosu do tožnice kot stanovalke. Sodišče prve stopnje je odmerilo previsoko odškodnino za vse uveljavljane oblike nepremoženjske škode.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da je v ravnanju tožene stranke mogoče zaslediti vse elemente odškodninskega delikta, zato je podana njena odškodninska odgovornost (1. odst. 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Glede na splošno prepoved se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (16. člen ZOR). Ravnanje tožene stranke, ki ni ustrezno zavarovala gradbišča, ni bilo le nedopustno, ampak tudi protipravno. Določilo 1. odst. 58. člena Zakona o graditvi objektov (Ur. l. SRS št. 34/84, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZGO) izvajalcu, ki gradi objekt ali izvaja dela, med drugim nalaga, da mora pravočasno ukreniti, kar je treba za varnost delavcev, mimoidočih, prometa in sosednjih objektov ter za varnost samega objekta in del, napeljav, opreme ter materiala. Prav tako 3. odst. 17. člena Pravilnika o vsebini in načinu vodenja dnevnika o izvajanju del ter o načinu označitve gradbišča (Ur. l. RS št. 35/98) določa, da mora biti gradbišče ustrezno ograjeno oziroma na drug način zavarovano, kot je to določeno v gradbenem dovoljenju. Takšna zapoved se po oceni pritožbenega sodišča nanaša tudi na gradbena dela, za katera sicer ni potrebno gradbeno dovoljenje (primerjaj 1. odst. 46. člena ZGO in 51. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, Ur. l. SRS, št. 18/84 s kasnejšimi spremembami). Dolžnost zavarovanja gradbišča je namreč posledica notornega dejstva, da lahko gradbena dela in spremenjene razmere v prostoru ogrozijo zdravje in varnost ljudi. Pritožbene navedbe ne morejo omajati bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je na spornem dvorišču prišlo do takšne spremembe, ki je bila za tožnico nepričakovana.

Na vprašanje, ali obstaja vzročna zveza med opustitvijo tožene stranke in nastalo škodo, je treba odgovoriti pritrdilno. Opustitev ukrepov za varovanje gradbišča predstavlja tak vzrok, ki pri rednem teku stvari pripelje do nastanka škode mimoidočim. Po teoriji adekvatne vzročnosti povzročitelj odgovarja za posledice po rednem teku dogodkov, torej za takoimenovane normalne posledice svojega ravnanja, s katerimi mora računati, da utegnejo nastati. Tožničin padec v konkretni zadevi ne predstavlja niti nepredvidljive niti nepričakovane škode.

Pritožbeno sodišče pa soglaša, da je sodišče prve stopnje podcenilo prispevek tožnice, ki je tudi sama kriva, da ji je nastala škoda (192. člen ZOR). Ob dejstvu, da je bila seznanjena, da se izvajajo na dvorišču različni gradbeni posebi, je pravilno razmerje 40% : 60% v korist tožeče stranke. Merilo za presojo, ali je oškodovanka ravnala tako, da ji v konkretnem primeru ni mogoče ničesar očitati, je njena skrbnost (primerjaj 1. odst. 18. člena ZOR). Kdaj se šteje skrbnost za zadostno, je odvisno od lastnosti osebe, od katere se skrbnost pričakuje. Oseba, ki stanuje v objektu, v okolici katerega se opravljajo gradbena dela, s katerimi je seznanjena, mora biti pri hoji po terenu, ki je predmet gradbenega posega, bolj skrbna od povprečno skrbnega človeka. V nasprotnem primeru ji je mogoče očitati veliko (hudo) malomarnost.

Pritožbene navedbe pa ne vzbujajo dvoma v dokazno oceno sodišča, da se je dogodek pripetil v temi. Takšno subjektivno prepričanje o objektivnem dejstvu si je sodišče ustvarilo na podlagi prepričljive izpovedi tožnice ter prič D., R. in A.. Zgolj dejstvo, da so tožničine prijateljice, v odsotnosti drugih okoliščin omenjenih prič ne more diskvalificirati.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 200. člena ZOR. Ta pa so stopnja bolečin (telesnih in duševnih) in njihovo trajanje (1. odst. 200. člena ZOR), v skladu z 2. odst. 200. člena ZOR pa še pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin, glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmere med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s težo poškodbe, trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin ter nevšečnostmi med zdravljenjem, je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina za telesne bolečine 800.000,00 SIT. Škodni primer po Fischerjevi klasifikaciji sodi med srednje hude primere, prisojena odškodnina pa je primerljiva z drugimi podobnimi primeri.

Odškodnina za strah 150.000,00 SIT je primerna. Tožena stranka neupravičeno minimizira trajanje in intenzivnost strahu tožeče stranke za izid zdravljenja, pri je čemer opozariti, da je to potekalo s komplikacijami. Oškodovanka je bila spričo svoje starosti in dejstva, da je šlo za poškodbo desne roke, upravičeno zaskrbljena, ali bo po končanem zdravljenju še zmogla skrbeti zase ali pa bo odvisna od tuje nege in pomoči.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s funkcionalnimi posledicami škodnega dogodka, obsegom zmanjšane življenjske aktivnosti in intenzivnostjo duševnih bolečin tožnice je primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 800.000,00 SIT. Ni mogoče spregledati, da je zaradi škodnega dogodka pomembno omejena v številnih svojih aktivnosti, ki jih je pred zlomom desne koželnice kljub starosti še zmogla zadovoljivo opravljati.

Ker je sodišče prve stopnje napačno ovrednotilo razmerje odgovornosti pravdnih strank in s tem zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo spremenilo tako, da mora tožena stranka tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode, upoštevajoč soprispevek slednje k nastali škodi 40%, plačati 1.050.000,00 SIT (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je odločilo o stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Tožeča stranka je v postopku uspela z 68% (60% po temelju in 76% po višini), tožena pa z 32% (40% po temelju in 25% po višini). Stroški tožeče stranke, ki so nastali s pravnim zastopanjem in z v celoti priznano izvedenino, znašajo 441.453,00 SIT, 68% pa 300.188,00 SIT. Stroški tožene stranke znašajo 337.167,00 SIT, 32% pa 101.150,00 SIT. Po pobotanju mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 199.038,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.12.2002 do plačila.

Po kriteriju uspeha (2. odst. 154. člena ZPP) mora tožeča stranka toženi stranki, ki je s pritožbo uspela s 25%, povrniti 25.380,00 SIT pritožbenih stroškov. Ti obsegajo nagrado za sestavo pritožbe, končno poročilo stranki, materialne stroške v višini 2%, vse povečano za 20% DDV, in sodno takso za pritožbo.

 


Zveza:

ZOR člen 16, 18, 18/1, 102, 154, 200, 16, 18, 18/1, 102, 154, 200. ZGO člen 58, 58/1, 58, 58/1. Pravilnik o vsebini in načinu vodenja dnevnika o izvajanju del ter o načinu označitve gradbišča člen 17, 17/3, 17, 17/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMjEwMw==