VSL sodba I Cp 183/2003

Jedro

Osrednje vprašanje v tej zadevi je, ali obstaja vzročna zveza kot element odškodninskega delikta med kaljenjem nočnega miru s strani tožeče stranke in poškodbo, ki mu jo je prizadejal toženec. Po prepričanju pritožbenega sodišča na vprašanje ni mogoče pozitivno odgovoriti niti v primeru, če izhajamo iz teorije o adekvatni vzročnosti, niti v primeru, če uporabimo teorijo ratio legis vzročnosti. Poslušanje preglasne glasbe ni tak vzrok, ki pri rednem teku stvari pripelje do nastanka škode tiste osebe, ki moti nočni mir. Po teoriji ratio legis vzročnosti pa so upoštevni samo tisti vzroki, ki pomenijo hkrati kršitev pravne norme in jih pravna norma glede na svoj namen šteje kot vzroke. Dobrina, ki se ščiti s prepovedjo poslušanja preglasne glasbe, je mir in počitek občanov. Če nekdo krši javni red in mir, pa takšno ravnanje po teoriji ratio legis vzročnosti še ne more predstavljati vzroka za poseg v osebno integriteto storilca.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. in 2. II. točki spremeni tako, da mora tožena stranka poleg že prisojene odškodnine tožeči stranki plačati še 50.000,00 SIT in mu povrniti še 22.798,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.2002 do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 200.000,00 SIT in mu povrniti 113.990,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.2002 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožeči stranki je iz naslova nastale nepremoženjske škode za telesne bolečine prisodilo 200.000,00 SIT, za strah pa 50.000,00 SIT, ob upoštevanju 20% prispevka tožeče stranke k nastali škodi, skupaj 200.000,00 SIT.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče postopek kršilo s tem, ko ni sprejelo dokaznega sklepa o dodatnem zaslišanju izvedenca medicinske stroke. Izvedba tega dokaza tudi ni omenjena v obrazložitvi. Ni res, da naj bi tožnik že pred spornim dogodkom vznemirjal stanovalce sosednjih stanovanj z hrupno glasbo. Glede temelja je v celoti podana odgovornost tožene stranke. Bučna glasba še ne predstavlja izzvanosti v civilnopravnem smislu v tolikšni meri, da bi bil tisti, ki mu je takšno ravnanje nevšečno, upravičen nepoklican vstopiti v tuje stanovanje, izpuliti električne kable in fizično obračunati s tožnikom. Toženec bi lahko poklical 113 in zahteval posredovanje policije. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da "je do udarca prišlo iznenada, tako da se v bistvu tožnik ni imel česa ustrašiti". Takšen zaključek je v nasprotju z ugotovitvami izvedenskega mnenja. Izkazan je tako primarni, kot sekundarni strah. Sodišče bi toženi stranki moralo prisoditi denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Splošno znano dejstvo je, da je posledica bolniškega staleža, ko človek ni sposoben za opravljanje nadurnega dela, nižja plača. Izgubo na zaslužku bi sodišče lahko ocenilo po prostem preudarku. Ne drži, da sodišče ni vezano na obsodilno odločbo Sodnika za prekrške. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da so v zdravljenju nastopile komplikacije, saj se je moral tožnik dne 3.1.1995 zaradi vrtoglavice in zaspanosti ponovno zglasiti na kontrolnem pregledu pri zdravniku. Pri odločanju o pravdnih stroških sodišče ni upoštevalo dodatnih stroškov za zaslišanje izvedenca. V konkretnem primeru gre za kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). V podobnem primeru je namreč sodišče določilo odškodnino dveh povprečnih slovenskih (bruto) plač, kar bi po odločanju na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje pomenilo 472.462,00 SIT.

Pritožba je delno utemeljena.

Opustitev dokaznega sklepa, v katerem bi sodišče prve stopnje navedlo, naj se izvede dokaz z dodatnim zaslišanjem izvedenca dr. A. (1. odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ne predstavlja takšne kršitve določb pravdnega postopka, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, zato relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana (1. odstavek 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izrecno navedlo, da je v zvezi z višino tožbenega zahtevka med drugim izvedlo dokaz po izvedencu medicinske stroke (2. odstavek na 5. strani sodbe, list. št. 75), zato tudi očitek v pritožbi glede kršitve iz 1. odstavka 339. v zvezi s 4. odstavkom 324. člena ZPP ni utemeljen. Končno pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo nobene po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Glede temelja tožbenega zahtevka:

Kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (1. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).

Pravnorelevantne okoliščine, v katerih je prišlo do škodnega dogodka, so naslednje:

- dogodek se je pripetil leta x v poznih nočnih urah; - iz stanovanja tožnika, ki se nahaja nadstropje višje kot toženčevo, je v času s 1. na 2. leta x prihajala hrupna glasba in topotanje; - toženca je hrupna glasba in razbijanje zbudila iz spanca, zato se je odločil, da bo sam vzpostavil red in mir; - vstopil je skozi nezaklenjena vhodna vrata tožnikovega stanovanja in iz vtičnice izpulil električni kabel; - tožnikov brat M.K. in R.P. sta toženca iz stanovanja grobo odstranila, prisoten je bil tudi tožnik; - prerivanje, med katerim sta M.K. in R.P. toženca porinila v sosednje vhodna vrata, se je nadaljevalo na hodniku; - toženec je tožnika udaril v predel desne ličnice.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tudi oškodovanec s svojim ravnanjem, ko je imel glasbo naravnano na preveliko jakost, s čimer je občutno motil nočni mir, soprispeval k škodnemu dogodku. S takšnim ravnanjem naj bi namreč sprožil reakcijo toženca, zato je podana deljena odgovornost iz 192. člena ZOR.

Osrednje vprašanje v tej zadevi je, ali obstaja vzročna zveza kot element odškodninskega delikta med kaljenjem nočnega miru s strani tožeče stranke in poškodbo, ki mu jo je prizadejal toženec. Po prepričanju pritožbenega sodišča na vprašanje ni mogoče pozitivno odgovoriti niti v primeru, če izhajamo iz teorije o adekvatni vzročnosti, niti v primeru, če uporabimo teorijo ratio legis vzročnosti. Poslušanje preglasne glasbe ni tak vzrok, ki pri rednem teku stvari pripelje do nastanka škode tiste osebe, ki moti nočni mir. Po teoriji ratio legis vzročnosti pa so upoštevni samo tisti vzroki, ki pomenijo hkrati kršitev pravne norme in jih pravna norma glede na svoj namen šteje kot vzroke. Dobrina, ki se ščiti s prepovedjo poslušanja preglasne glasbe, je mir in počitek občanov. Če nekdo krši javni red in mir, pa takšno ravnanje po teoriji ratio legis vzročnosti še ne more predstavljati vzroka za poseg v osebno integriteto storilca.

Ker je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da veriga ugotovljenih dejstev pomeni pravnorelevantno vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem tožeče stranke in škodo, ki jo je utrpel, je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke glede temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke ugodilo, saj ni podlage za deljeno odgovornost pravdnih strank.

Glede višine odškodnine:

Zmotna uporaba materialnega prava se po pritožbenih izvajanjih tožeče stranke kaže v nepravilni odmeri odškodnine za telesne bolečine in strah ter v zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 200. člena ZOR. Ta pa so stopnja (telesnih in duševnih) bolečin in strahu ter njihov trajanje (1. odstavek 200. člena ZOR), pa tudi pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. člena ZOR). Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s težo poškodbe, trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin ter nevšečnostmi med zdravljenjem, je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina za telesne bolečine 200.000,00 SIT. Tožnikovo škodo je mogoče po Fischerjevi klasifikaciji razvrstiti v spodnjo mejo lahkih primerov, prisojena odškodnina pa je primerljiva z drugimi podobnimi primeri. Iz načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) resda med drugim izhaja, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno s tem, da bi v posamezni zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča o vsebinsko podobnih primerih. Ocena, ali je bilo to načelo kršeno, pa je mogoča samo v primeru, če med seboj primerjamo življenjske primere z enakim ali bistveno istovrstnim dejanskim stanom. Omenjena ugotovitev predstavlja tudi odgovor na očitek tožeče stranke o njenem neenakopravnem obravnavanju v postopku. V podkrepitev svoje trditve se namreč sklicuje na primer iz sodne prakse, ki v svojih bistvenih značilnostih ni podoben obravnavanemu, teža poškodb oškodovanca pa je bistveno presegala poškodbe tožeče stranke. Končno tožeča stranka tudi nima prav, da je skupni imenovalec prisojenih odškodnin, ki sodišču omogoča primerjavo med primeri ne glede na čas izdaje sodbe sodišča prve stopnje, bruto povprečna plača. Skupni imenovalec je neto povprečna plača. Upoštevajoč njeno višino v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje 150.603,00 SIT (Uradni list RS št. 112/2002), je sodišče prve stopnje torej tožeči stranki prisodilo denarno odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo v približni višini 2,25 neto povprečnih plač.

Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da oškodovanec, ob dejstvu, da je do udarca prišlo iznenada, in se ni imel časa ustrašiti, primarnega strahu ni utrpel. S pomočjo izvedenca lahko sodišče razjasni posamezno dejstvo, ki sestavlja pravni pojem strahu, na primer, ali je bil strah za izid zdravljenja objektivno pogojen. Samo vprašanje, ali je oškodovanec utrpel strah ali ne, pa je pravne narave, zato se mora do njega opredeliti sodišče, ne izvedenec.

Res je stopnja in trajanje strahu za izid zdravljenja v soodvisnosti s komplikacijami med zdravljenjem. Čeprav sodišče prve stopnje pri odmeri denarne odškodnine za strah ni izrecno navedlo, da se je tožnik 3.1.1995 zglasil na kontrolni pregled zaradi zaspanosti in vrtoglavice in je bil zato sprejet na opazovanje 5.1.1995, pa je bil opisani zaplet v zdravljenju vendarle manjšega pomena, zato ne more vplivati na višino prisojene odškodnine iz tega naslova. Odločilno je namreč, da je strah, ki ni dosegel takšne intenzivnosti, da bi bilo zaradi tega porušeno tožnikovo psihično ravnotežje, trajal relativno kratek čas (približno mesec dni). Ne objektivna pogojenost strahu ne subjektivno doživljanje oškodovanca zato ne utemeljujeta višje odškodnine od prisojene v višini 50.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo tudi v delu, ko je zavrnilo denarni tožbeni zahtevek za duševne bolečine zaradi sklaženosti. Nesporno je, da je bila objektivna sprememba v oškodovančevi zunanjenosti samo začasnega značaja. Duševne bolečine zaradi skaženosti predstavljajo obliko nepremoženjske škode, ki je praviloma trajne narave. Po oceni pritožbenega sodišča bi bilo denarno odškodnino v primeru začasne skaženosti mogoče oškodovancu prisoditi samo v primeru, če bi to narekovala posebej huda skaženost, upoštevajoč objektivna merila skaženosti, ali posebej intenzivne duševne bolečine, upoštevajoč subjektivna merila skaženosti, ali če bi to upravičevale posebne okoliščine. V obravnavani zadevi tožeča stranka ni zatrjevala, še manj pa dokazala nobene od opisanih predpostavk.

Glede premoženjske škode:

V pravdnem postopku velja načelo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (1. odstavek 7. člena ZPP). Ker tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza o nižji plači med bolniškim staležem, je nase prevzela tveganje, da bo njena trditev o izgubljenem zaslužku ostala neizkazana. Določbo 216. člena ZPP je mogoče uporabiti le tedaj, če se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Procesna situacija, v kateri sodišče ni moglo ugotoviti višine premoženjske škode tožeče stranke, pa ni posledica nesorazmernih težav, ampak pasivnosti tožeče stranke.

Glede odločitve o pravdnih stroških:

Pogoj za to, da sodišče odloči o povrnitvi stroškov stranki v skladu z načeloma uspeha in krivde je, da stranka zahteva povrnitev stroškov najpozneje do konca obravnave (primerjaj 3. odstavek 163. člena ZPP). Ker tožeča stranka stroškov za izvedenca sploh ni priglasila, jih sodišče prve stopnje, ko je odločalo o tem, kateri stroški naj se ji povrnejo, ni bilo dolžno upoštevati.

Povzeti je torej, da je sodišče prve stopnje glede temelja tožbenega zahtevka na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je podana izključna odgovornost tožene stranke (4. točka 358. člena ZPP), tožena stranka pa mora tožeči stranki poleg prisojenih 200.000,00 SIT plačati še 50.000,00 SIT. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je odločilo o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je v pravdi uspela s 60% (100% temelj + 20% višina = 120% : 2 = 60%), tožena stranka pa s 40%. Stroški tožeče stranke, odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, znašajo 227.980,00 SIT, 60% tega zneska pa je 136.788,00 SIT. Tožena stranka stroškov ni priglasila. Glede na spremenjeni uspeh je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki poleg že prisojenih 113.990,00 SIT povrniti še 22.798,00 SIT.

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL vmesna sodba in sklep II Cp 2000/2003
• VSL sklep II Cp 1573/99
• VSC sodba in sklep Cp 636/2000