<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 1737/2002

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2002:I.CP.1737.2002
Evidenčna številka:VSL48730
Datum odločbe:20.11.2002
Področje:civilno procesno pravo - obligacijsko pravo
Institut:zastaranje - pretrganje zastaranja - pretrganje zastaranja - plačilni nalog

Jedro

Izvršilno sodišče je kršilo 2. odst. 55.a člena ZIP, saj je razveljavilo celotni sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, namesto da bi razveljavilo samo del, s katerim je dovoljena izvršba ter odločilo, da se bo postopek nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Ta sklep je postal pravnomočen. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi tega napravilo napačen zaključek, da ima takšen sklep enake učinke kot odločitev o zavrženju tožbe, zaradi česar naj bi po njegovi pravnomočnosti začel zastaralni rok teči znova. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ima v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna upnikovo terjatev, značaj plačilnega naloga. Plačilni nalog pa je dajatvena sodna odločba - sklep, s katerim se ugodi tožbenemu zahtevku (4. odstavek 128. člena ZPP) oziroma toženi stranki naloži, naj izpolni tožbeni zahtevek (1. odstavek 431. člena ZPP). Z njegovo razveljavitvijo, v zadevi še ni odločeno, saj samo razveljavitev plačilnega naloga ne predstavlja končne odločitve o zadevi. Postopek se je le vrnil v fazo, ko o tožbenem zahtevku tožeče stranke (v izvršbi upnika) še ni bilo nič odločeno, tožba (predlog za izvršbo) pa je bila seveda vložena in že tudi vročena nasprotni stranki. To pa pomeni, da postopek ni bil končan in zastaralni rok, ki se je po 388. členu ZOR pretrgal z vložitvijo upnikovega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne lisitne, zato s pravnomočnostjo razveljavitve tega sklepa ni pričel teči znova po 1. odstavku 392. člena ZOR.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki glavnico 226.098,00 SIT z zamudnimi obrestmi, kot so razvidne iz izreka sodbe, ki povzema vsebino tožbenega zahtevka.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dolg tožene stranke obstoji in ga tožena stranka tudi ne prereka, vendar je kljub temu zavrnilo tožbeni zahtevek, ker naj bi po mnenju sodišča med postopkom nastopilo zastaranje. Pravilno je ugotovilo, da terjatev tožeče stranke ob vložitvi predloga za izvršbo ni bila zastarana, zmotno pa je ocenilo, da je imela pravnomočna odločitev o razveljavitvi dajatvenega dela sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine v procesnem smislu enake učinke kot odločitev o zavrženju tožbe in naj bi zato ob upoštevanju 3. odstavka 392. člena ZOR zastaralni rok za terjatev tožeče stranke ponovno začel teči 19.9.1996 in se ob upoštevanju 378. člena ZOR iztekel 19.9.1997. S sklepom o razveljavitvi sklepa o izvršbi, ki je postal pravnomočen dne 19.9.1996, sodišče ni odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke, temveč je odločilo le, da se bo o postavljenem zahtevku tožeče stranke (prej upnika) odločalo v pravdnem postopku. Zato ni mogoče slediti sodišču prve stopnje, da je imel sklep v procesnem smislu enak učinek kot odločitev o zavrženju tožbe. Če bi argumentacija sodišča prve stopnje zdržala, potem je sodišče prve stopnje pri odločanju storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je kljub temu, da je bilo o zahtevku tožeče stranke že pravnomočno odločeno, ponovno odločalo o istem zahtevku in s tem kršilo določilo 274. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ne pove, na podlagi česa je tekel postopek v tej zadevi po pravnomočnosti sklepa o razveljavitvi sklepa o izvršbi, saj v vmesnem času od pravnomočnosti tega sklepa pa do prve pripravljalne vloge, ki jo je tožeča stranka vložila 21.11.2001, ni bilo nobene vloge, ki bi jo sodišče prve stopnje štelo kot tožbo in na podlagi katere bi nato lahko izvajalo procesna dejanja. Zaradi navedenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pa ima sodba tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, sam izrek sodbe pa je nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe, saj je nerazummljivo, kako je lahko sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, o katerem je bilo pred tem že pravnomočno odločeno oziroma, kako je lahko o tem zahtevku sploh odločalo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo prve stopnje spremeni ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je izvršilno sodišče kršilo 2. odst. 55.a člena ZIP, saj je razveljavilo celotni sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, namesto da bi razveljavilo samo del, s katerim je dovoljena izvršba ter odločilo, da se bo postopek nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Ker se zoper ta sklep ni pritožila nobena stranka, je postal pravnomočen dne 19.9.1996. Pač pa je sodišče prve stopnje na podlagi tega napravilo napačen zaključek, da ima takšen sklep - torej sklep, s katerim se razveljavlja tudi dajatveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - enake učinke kot odločitev o zavrženju tožbe, zaradi česar naj bi po njegovi pravnomočnosti začel zastaralni rok teči znova. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ima v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna upnikovo terjatev, značaj plačilnega naloga. Plačilni nalog pa je dajatvena sodna odločba - sklep, s katerim se ugodi tožbenemu zahtevku (4. odstavek 128. člena ZPP) oziroma toženi stranki naloži, naj izpolni tožbeni zahtevek (1. odstavek 431. člena ZPP). Z njegovo razveljavitvijo, v zadevi še ni odločeno, saj samo razveljavitev plačilnega naloga ne predstavlja končne odločitve o zadevi. Postopek se je le vrnil v fazo, ko o tožbenem zahtevku tožeče stranke (v izvršbi upnika) še ni bilo nič odločeno, tožba (predlog za izvršbo) pa je bila seveda vložena in že tudi vročena nasprotni stranki. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ni jasno, o katerem zahtevku naj bi se v pravdi odločalo, saj je tožeča stranka (upnik) ta zahtevek postavila v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine (in ga kasneje z vlogo z dne 21.11.2001 le delno spremenila - glede obresti in zmanjšala - umaknila glede plačane glavnice). To pa pomeni, da postopek ni bil končan in zastaralni rok, ki se je po 388. členu ZOR pretrgal z vložitvijo upnikovega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, zato s pravnomočnostjo sklepa o njegovi razveljavitvi ni pričel teči znova po 1. odstavku 392. člena ZOR (s takšnim sklepom spor ni bil končan ali kako drugače poravnan, kot to predvideva navedeno zakonsko določilo). Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo - citirana določila o zastaranju in pretrganju zastaranja, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Čeprav sodišče prve stopnje ugotavlja, da bi bili računi sicer utemeljeni, pa ni presodilo utemeljnosti tožbenega zahtevka v celoti (obresti in vračunanja plačanih zneskov, kar je tožeča stranka obrazložila v vlogi z dne 21.11.2001). Zato ni bilo pogojev za spremembo odločitve na pritožbeni stopnji. Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo sodbo prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pri oceni zastaranja izhajati iz navedenega materialnopravnega stališča ter ponovno odločiti utemeljenosti o tožbenega zahtevka.

 


Zveza:

ZOR člen 388, 392, 392/1, 388, 392, 392/1. ZIZ člen 55a, 55a/2, 55a, 55a/2. ZPP člen 128, 128/4, 431, 431/1, 128, 128/4, 431, 431/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMjAzNQ==