<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 1538/2001

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2002:I.CP.1538.2001
Evidenčna številka:VSL48725
Datum odločbe:06.03.2002
Področje:stvarno pravo
Institut:varstvo lastninske pravice - negatorna tožba - pasivna legitimacija

Jedro

Čeprav je tožeča stranka tožbeni zahtevek oblikovala kot zahtevek na ugotovitev neobstoja služnosti, je njegovo bistvo v prepovedi vznemirjanja lastnika, torej gre za negatorno tožbo iz 42.čl. ZTLR. Takšen zahtevek je torej tožeča stranka vložila zoper tretjo toženko kot upravljalko državnih cest (16. čl. ZJC) in zoper lastnika nepremičnine, ki sta s svoje nepremičnine odvedla odpadne vode na cesto v zbirni cestni jašek in preko njega na tožničino zemljišče. Iz te opredelitve je razvidno, da tretja tožena stranka utemeljeno ugovarja pomanjkanje pasivne legitimacije kot pomanjkanje zaveze iz materialnopravnega razmerja. Četudi bi bilo res, da tretja toženka ni storila dovolj in bi morala po zakonu opraviti določena dejanja (v za to predvidenem postopku), da bi preprečila nedopustno poseganje prvih dveh tožencev na javno cesto in nato na zemljišče tožnice, to ne daje tožnici pravice zahtevati ustrezno ukrepanje v pravdnem postopku in tudi zahtevek iz 42. čl. ZTLR zoper njo ne more biti utemeljen.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov od tretje toženke zavrne.

Tožeča stranka je dolžna tretji toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 25.000,00 SIT v 15 dneh.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek zaradi umika tožbe ustavi ter vsem trem tožencem naložilo, da tožnici solidarno povrnejo njene pravdne stroške v znesku 294.920,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep se je tretja toženka pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožbeni zahtevek je po svoji naravi zahtevek po 1. odst. 42. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Tretja toženka ni storila ničesar, kar bi tožeči stranki povzročalo prekomerne imisije. Samo dejstvo, da je tretja toženka lastnica ceste, pod katero sta prvi in drugi toženec napeljala cev, po kateri izpuščata odplake na nepremičnine tožnice, ne pomeni, da je pasivno legitimirana v tej pravdi. Dejansko stanje, opisano v tožbi, ni posledica delovanja tretje toženke. Tretja toženka ni prvima dvema tožencema nikoli dala dovoljenja za odvajanje odplak v cestni jašek in zanj tudi nista zaprosila, tretja toženka pa jima ga tudi ne bi dala, saj so cestni objekti namenjeni izključno odvodu meteorne vode z vozišča. Ker tretja toženka ni storila ničesar protipravnega, ni mogla ničesar opustiti, niti se ni moglo od nje zahtevati, naj odstrani cev za odvajanje odplak, ki je ni postavila. Do umika tožbe je prišlo, ker sta prva dva toženca prenehala z nedovoljenimi imisijami in odstranila cev iz zbirnega jaška. Predlaga, da se zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov v razmerju do tretje toženke zavrne, tožeči pa naloži plačilo stroškov tretje toženke, ali pa se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je utemeljena.

Tretja toženka pravilno opredeljuje pravno naravo uveljavljanega tožbenega zahtevka. Čeprav ga je tožeča stranka oblikovala (tudi) kot zahtevek na ugotovitev neobstoja služnosti, je njegovo bistvo v prepovedi vznemirjanja lastnika, torej gre za negatorno tožbo iz 42.čl. ZTLR. Z njo je mogoče od tistega, ki lastnika (domnevnega lastnika) neutemeljeno vznemirja, zahtevati, da vznemirjanje preneha. Takšen zahtevek je torej tožeča stranka vložila zoper tretjo toženko in zoper lastnika nepremičnine, ki sta s svoje nepremičnine odvedla odpadne vode na cesto v zbirni cestni jašek in preko njega na tožničino zemljišče. Do umika tožbe je prišlo, ker sta tekom pravdnega postopka prva dva toženca stanje sanirala, torej izpolnila zahtevek (1. odst. 158. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Na pritožbeni stopnji ostaja sporno vprašanje dolžnosti tretje toženke kot upravljalke državnih cest (16. čl. Zakona o javnih cestah), da tožnici povrne pravdne stroške.

Iz opredelitve pravne narave uveljavljanega tožbenega zahtevka je tudi razvidno, da tretja tožena stranka utemeljeno ugovarja pomanjkanje pasivne legitimacije kot pomanjkanje zaveze iz materialnopravnega razmerja, zaradi česar tožbeni zahtevek zoper njo ne bi bil utemeljen. Četudi bi bilo res (za obravnavan spor pa to ni relevantno), da tretja toženka ni storila dovolj in bi morala po zakonu opraviti določena dejanja (v za to predvidenem postopku), da bi preprečila nedopustno poseganje prvih dveh tožencev na javno cesto in nato na zemljišče tožnice, to ne daje tožnici pravice zahtevati ustrezno ukrepanje v pravdnem postopku in tudi zahtevek iz 42. čl. ZTLR zoper njo ne more biti oziroma, če ne bi prišlo do umika tožbe, ne bi bil utemeljen in zato tudi ne zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tretje toženke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov od tretje toženke zavrnilo (3. tč. 365.čl. ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določila 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1.odst. 154. čl. ZPP. Tožeča stranka mora tretji toženki povrniti njene pritožbene stroške, ki obsegajo stroške sestave pritožbe (250 odvetniških točk, upoštevajoč vrednost izpodbijanega dela sklepa prve stopnje in tarifno številko 16 v zvezi s številko 13 odvetniške tarife).

 


Zveza:

ZTLR člen 42, 42. ZJC člen 16, 16.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMjAzMg==