VSL sklep I Cp 798/2001

Jedro

Izhajajoč iz narave sodbe na podlagi pripoznave in omejenosti pritožbenih razlogov zoper njo je tudi obnova postopka kot izredno pravno sredstvo mogoča le v mejah, ki niso širše od tistih, pod katerimi je mogoče sodbo izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi. Tudi obnovitveni razlog iz 9. tč. 421. čl. ZPP/77 je tako mogoče upoštevati le v omejenem obsegu, t.j. le tako, da se nova dejstva ali novi dokazi tičejo same pripoznave - torej da stranka zve za takšna nova dejstva ali pridobi možnost uporabiti take nove dokaze, na podlagi katerih, če bi zanje vedela, ne bi pripoznala tožbenega zahtevka.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo postopka in toženi stranki naložilo, da tožeči povrne njene pravdne stroške v znesku 161.456,00 SIT.

Zoper sklep se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu le ponavlja obrazložitev prvotne odločbe in odločbe višjega sodišča. O dokazih in listinah, ki so v prid tožene stranke, v sklepu ni navedeno ničesar, kar zopet kaže na popolno pristranskost v škodo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izmišljene in neresnične navedbe tožeče stranke v njenem odgovoru na predlog za obnovo postopka. Med podjetjema ni bilo nobenega drugega posla razen omenjenega. Listine, ki jih je v tem postopku predložil toženec, so dejansko nove in v skladu z določbo 421. in 422. čl. Zakona o pravdnem postopku se sme zaradi njih dovoliti obnova postopka. Polemiziranje, kako bi sodišče odločalo, če bi nove listine imelo v obravnavi že pri prvem odločanju, ne more biti odločilno in vplivati na odločitev sodišča. Tožena stranka upravičeno sumi, da je bila prva obravnava 22.6.1998 vnaprej dogovorjena, da je bilo namenoma v škodo tožene stranke določeno le eno vprašanje - pripoznava dolga in onemogočeno nadaljnje dokazovanje. Navedbe glede posojila fizični osebi so neresnične, kar dokazuje tudi potrdilo firme M. z dne 26.5.1992. V dosedanjem postopku je dokazano, da sta bila tožeča stranka J. Č., lastnik družbe d.o.o. M d.o.o. in tožena stranka M M, pooblaščeni zastopnik družbe M. ges.m.b.h. Klagenfurt in D. d.o.o., da je M. M. prejel 14.000,00 DEM kot pooblaščena oseba M. kot vložek v obratni kapital pri skupnem poslovanju, da je M. M. kot pooblaščena oseba D. d.o.o. dobavil družbi M. d.o.o. po dogovoru z J. Č. 6 telefaksov Canon in s tem je bilo izvršeno medsebojno pobotanje vložnega kapitala 14.000,000 DEM in vrednost dobavljenih telefaksov. Sam tožbeni zahtevek je nedefiniran, saj po do sedaj nobenem uradnem srednjem bančnem tečaju znesek 2.213.456,00 SIT ne ustreza 14.000,00 DEM. Ugotovitev sodišča, da dokumentacija kaže na sodelovanje med družbama M. d.o.o. in D. d.o.o., da nobena od teh ni stranka v pravdnem postopku ter namerno ignoriranje družbe Meba dokazuje popolnoma pristransko odločanje sodišča v škodo tožene stranke. J. Č. in M. M. sta pri sklepanju in realizaciji poslov nastopala v imenu in za račun družb M., D. in M. in ne kot fizični osebi za svoj račun. Ugotovitev sodišča, da iz predloženih listin ni razvidno ničesar o pobotanju dolga 14.000,00 DEM je zmotna. Tožnik je vložil zahtevek po izteku absolutnega petletnega zastaralnega roka. Tožbo je sodišče prejelo 13.5.1997, toženec pa 17.10.1997, torej po več kot 5 mesecih. S tem so bile kršene procesne pravice toženca in 276. čl. Zakona o pravdnem postopku, ki sodišču nalaga, da pošlje tožbo toženi stranki v odgovor v 30 dneh. Sodišče bi zato moralo sprejeti ugovor toženca o absolutnem zastaranju in tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Tožena stranka je nadalje kot nove dokaze predlagala tudi zaslišanje tožeče stranke in B. K., ki je bila v tistem času zaposlena v njegovi družbi M. d.o.o. Sodišče ni postopalo v skladu s 287. čl. Zakona o pravdnem postopku in predloga ni zavrnilo. Moralo bi razpisati narok in zaslišati priče. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu za obnovo postopka in vrne zadevo v ponovno reševanje sodišču prve stopnje novemu sodniku.

Pritožba ni utemeljena.

Po določilu 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP/99) se v primerih, ko sta bila pred uveljavitvijo tega zakona (t.j. pred 14.7.1999) na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih. Zato je treba v obravnavanem primeru, v katerem je bila sodba prve stopnje izdana 22.6.1998, uporabiti določila Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. list SFRJ št. 4/77 - 27/90, v nadaljevanju ZPP/77).

Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se na predlog stranke lahko obnovi iz razlogov, ki jih našteva 421. čl. ZPP/77. Vsi ostali razlogi so neupoštevni, tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (z izjemo seveda tistih, ki jih 421. čl. ZPP/77 izrecno našteva), saj bi jih morala stranka uveljavljati z rednim pravnim sredstvom - pritožbo. Tako niso upoštevni ugovori o nedoločenosti tožbenega zahtevka (pri čemer toženec prezre, da vtoževani znesek ne predstavlja le glavnice, temveč tudi obresti), zastaranju (tega bi moral toženec uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje), nekateri od razlogov, ki jih navaja tožena stranka v pritožbi kot postopkovne kršitve (npr. 276. čl. ZPP/99), pa ne morejo biti podani že zato, ker se sklicujejo na določbe ZPP/99, ki v času izdaje sodbe prve stopnje še niti ni bil sprejet.

V konkretnem primeru toženec zahteva obnovo postopka, ker naj bi našel nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanj ugodnejša odločba, če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku (9. čl. 421. čl. ZPP/77). Pri presoji, ali gre za nov dokaz, je treba izhajati iz konca postopka pred sodiščem prve stopnje. Ta se je končal na prvem naroku s pripoznavo tožbenega zahtevka. V primeru pripoznave izda sodišče brez nadaljnjega sodbo, s katero tožbenemu zahteku ugodi (1. odst. 331. čl. ZPP/77). Sodišče v takem primeru ne ugotavlja dejanskega stanja in razen v okviru 2. odst. 331. čl. ZPP/77 (torej ali je pripoznava dana na področju dispozitivnih toženčevih pravic) tudi ne uporabi materialnega prava. Posledica tega je, da se sodba na podlagi pripoznave lahko izpodbija le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače (3. odst. 353. čl. ZPP/77).

Izhajajoč iz navedenega o naravi sodbe na podlagi pripoznave in omejenosti pritožbenih razlogov zoper njo je tudi obnova postopka kot izredno pravno sredstvo mogoča le v mejah, ki niso širše od tistih, pod katerimi je mogoče sodbo izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi. Tudi obnovitveni razlog iz 9. tč. 421. čl. ZPP/77 je tako mogoče upoštevati le v omejenem obsegu. Ker sodišče dejanskega stanja v primeru pripoznave ne ugotavlja in ne izvaja dokazov, bi sicer lahko vsako dejstvo in vsak dokaz (zlasti v primeru kot je obravnavani, ko toženec na tožbo ni odgovoril, do pripoznave pa je prišlo takoj na prvem naroku) pomenil razlog za obnovo postopka. Zato je mogoče obravnavani obnovitveni razlog upoštevati le tako, da se nova dejstva ali novi dokazi tičejo same pripoznave - torej da stranka zve za takšna nova dejstva ali pridobi možnost uporabiti take nove dokaze, na podlagi katerih, če bi zanje vedela, ne bi pripoznala tožbenega zahtevka. Takih dejstev in dokazov pa toženec ne zatrjuje. Na njegove trditve o pristranskem in zavajajočem obravnavanju zadeve pa je pritožbeno sodišče odgovorilo že v sodbi z dne 2.9.1998, s katero je zavrnilo njegovo pritožbo in potrdilo sodbo na podlagi pripoznave. Ponovne trditve o vnaprej dogovorjeni glavni obravnavi in enostranskemu obravnavanju zato ne predstavljajo novih dejstev. Tudi dejstvo, da je primarni dolžnik firma Meba, je toženec neuspešno uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo na podlagi pripoznave.

Glede na vse navedeno torej dokazi (dokumentacija o poslovanju med podjetjema D. d.o.o. in M. d.o.o.) ne predstavljajo dokazov, ki bi lahko bili podlaga obnovi pravdnega postopka. Obrazložitev sodišča prve sopnje, ki je nova dejstva upoštevalo v širšem obsegu, pa je sicer jasna in ji toženec v tako neutemeljeno očita glede tega pomanjkljivosti. Dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala, upravičeno ni izvajalo, saj dokaz z zaslišanjem strank ni nov in ga je predlagala že sama tožeča stranka v pritožbi, pričo B. K. pa je toženec predlagal naknadno, ni pa navedel, katero (za obnovo) relevantno dejstvo naj bi se s tem sploh ugotovilo.

Pritožba tožene stranke je torej neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 2. odst. 380. čl. ZPP/77 potrdilo sklep prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1591/2000
• VSL sklep I Cp 381/2005
• VSL sodba I Cpg 1160/2002