VSL sodba I Cp 1499/2000

Jedro

Posebna pogodba med izvajalcem storitev (tožečo stranko) in uporabnikom (tožencem) ni potrebna, saj je toženec zavezanec za plačilo opravljenih storitev po predpisih, za izdajo katerih imajo občine pooblastilo v Zakonu o varstvu okolja, po katerem odvoz smeti sodi med obvezne lokalne javne službe, ki jih samostojno, neposredno in obvezno zagotavlja občina (26. čl. Zakona o varstvu okolja). V skladu s tem torej občina sprejema zavezujoče splošne pravne akte, ki jih morajo spoštovati vsi prizadeti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi za glavnico 21.018,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.8.1997 in za izvršilne stroške v višini 3.146,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.9.1997 dalje do plačila. S sklepom pa je zaradi umika tožbe v preostalem delu sklep o izvršbi razveljavilo.

Zoper sodbo se je toženec pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zanika, da bi 10.4.2000 brez razloga zapustil razpravno dvorano. Ker mu sodnica ni pustila do besede in mu je vrnila potrdila o plačanih stroških, je dobil srčni napad. Zato je šel ven ter nato po nasvetu svoje žene domov. Glavna obravnava je bila opravljena brez njegove prisotnosti, s čimer so bile grobo kršene določbe pravdnega postopka, podan pa je tudi utemeljen sum o zmotni uporabi materialnega prava. Sodica je opravila glavno obravnavo kljub temu, da je prejela zdravniško opravičilo njegovega lečečega zdravnika. Ni tudi jasno, na kakšni podlagi je sodnica opredelila obravnavani znesek kot majhne vrednosti. Tožeča stranka zaračunava pavšal ne glede na število članov gospodinjstva in ne glede na količino odpadkov. Smeti nima in jih zato tudi ne more metati v kontejner. Sicer pa ni jasno, na kakšni podlagi mu tožeča stranka pošilja račune. Če bi bila to davščina, bi jo plačeval, če pa je storitev po opravljenem delu, pa ne, saj z njimi nima pogodbe in tudi niso odpeljali nič njegovih smeti. Smiselno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Spori majhne vrednosti so po določbi 1. odst. 443. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 200.000,00 tolarjev. Sodišče prve stopnje je torej pravilno vodilo postopek po določbah 30. poglavja ZPP.

Iz pritožbenih navedb je razbrati, da pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2.odst. 339. čl. ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Iz zapisnika o glavni obravnavi, iz katerega je razviden potek naroka, ni razvidno, da bi toženec pred zapustitvijo obravnave kakorkoli pojasnil vzrok svojega odhoda, sicer pa glavna obravnava na tem naroku ni bila zaključena. Vzroka svojega odhoda toženec ni sporočil niti kasneje, ko mu je zaradi odklonitve sprejema pisanja po pošti sodišče vročilo vabilo s pomočjo sodnega vročevalca. Tako je bil tudi na narok, na katerem je sodišče glavno obravnavo zaključilo, povabljen pravilno. Iz pisnega opravičila je razvidno, da je toženec že dalj časa srčni bolnik, vendar pa toženec ni predlagal niti preložitve naroka niti ni za narok pooblastil pooblaščenca, ki je lahko v postopku pred okrajnim sodiščem vsak, ki je popolnoma poslovno sposoben (1. odst. 87. čl. ZPP). Toženec med drugim navaja tudi, da je sodnica zavrnila navedbe o plačevanju stroškov in predlagan dokaz o tem (plačane položnice). To iz zapisnika sicer ni razvidno, vendar pa ob nespornem dejstvu, da toženec ne plačuje stroškov odvoza smeti v Preddvoru, temveč v Ljubljani (navedbe toženca v ugovoru in tudi na naroku 10.4.2000), na kar se je očitno nanašal predlagani dokaz, ne gre za navedbe in dokaze o odločilnih dejstvih. Zatrjevana bistvena kršitev torej ni podana, pa tudi ne druge, na katere je treba po določilu 2. odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ki ga v obravnavanem primeru predstavljajo predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje natančno navedlo v obrazložitvi: Z Odločbo Izvršnega sveta Skupščine občine Kranj z dne 10.10.1990 (Ur. list SRS št. 1/91) je bilo na podlagi določila 1. odst. 29. čl. Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki in vzdrževanju čistoče v naseljih (Uradni vestnik Gorenjske št. 10/84) določeno, s katerih območij (med drugim tudi območje KS Preddvor, kjer ima toženec hišo) je obvezen odjem komunalnih odpadkov. Glede na to kakšna posebna pogodba med izvajalcem storitev (tožečo stranko) in uporabnikom (tožencem) ni potrebna, saj je toženec zavezanec za plačilo opravljenih storitev po navednih (prisilnih) predpisih, za izdajo katerih imajo občine pooblastilo v Zakonu o varstvu okolja, po katerem odvoz smeti sodi med obvezne lokalne javne službe, ki jih samostojno, neposredno in obvezno zagotavlja občina (26. čl. sedaj veljavnega Zakona o varstvu okolja). V skladu s tem torej občina sprejema zavezujoče splošne pravne akte, ki jih morajo spoštovati vsi prizadeti. Glede na to ni pomembno, ali toženec te storitve koristi ali ne (oddaja smeti v kontejener). Tudi način obračunavanja je predpisan s temi akti (38. in 39. čl. Odloka), zato toženec neutemeljeno ugovarja tudi načinu obračuna cene teh storitev.

Pritožba tožene stranke je torej neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3088/2010
• VSL sodba II Cp 336/99
• VSC sodba Cp 227/2014