VSL sklep I Cp 2162/2000

Jedro

Pravni interes za sodno varstvo je predpostavka vsake tožbe, čeprav je izrecno predpisan le pri ugotovitveni tožbi (2.odst. 187. čl. ZPP/77). Pri zatrjevanju upravnopravnega interesa tožnik prezre, da negotovost o veljavnosti pogodbe ne obstoji v razmerju do drugih dveh pogodbenikov, v tem sporu tožencev, temveč v razmerju do Republike Slovenije. Ta je namreč v upravnem postopku pogodbi odrekla veljavnost oziroma ugotovila, da je simulirana. Negotovosti med pravdnima strankama pa ni. To pa pomeni, da tožeča stranka nima pravnega interesa na ugotovitev veljavnosti pogodbe napram toženi stranki. Pritožnik zmotno meni, da sodišče s sodbo odloča o obstoju pravnega razmerja erga omnes, torej z učinkom do tretjih oseb. Nasprotno, pravnomočna sodba veže stranke spora (333.čl. ZPP/77) in sodišče samo (334. čl. ZPP), torej učinkuje le inter partes. To pa pomeni, da izdana sodba v konkretni zadevi ne bi imela učinka v razmerju do Republike Slovenije (oziroma upravnega organa, ki je vodil upravni postopek), saj se pravnomočnost nanjo ne bi raztezala. To pa dodatno kaže, da tožnik za uveljavljani ugotovitveni zahtevek (ki je z označitvijo strank začrtan tudi v subjektivnem smislu) nima pravnega interesa ter na pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da mora pravna negotovost o določenem pravnem razmerju, ki naj se z ugotovitveno tožbo ugotovi, obstajati v razmerju med strankama spora.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo.

Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. v zvezi s 381. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, ki se v tem pritožbenem postopku uporablja na podlagi določila 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku). Po 187. čl. ZPP/77 se lahko ugotovitvena tožba med drugim vloži, če ima tožnik pravno korist od tega, da sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj kakšnega pravnega razmerja. Zakon ne določa, da bi moral pravno negotovost povzročiti dolžnik, niti ne določa, da za odvrnitev negotovosti ni drugega pravnega sredstva. Tožnik ima pravni interes, če mu bo ugotovitvena sodba omogočila drugo pravico, ki se v neki zadevi rešuje ali je bila rešena kot predhodno vprašanje. Ta interes je lahko tudi upravnopravni. Tožba na ugotovitev veljavnosti pogodbe je dopustna tudi, da tožnik odvrne od sebe negotovost o obstoju kakšnega pravnega razmerja. V konkretnem primeru je tožnik prepričan, da bo na podlagi sodbe sodišča, s katero se bo ugotovila veljavnost sporne pogodbe, ugodeno njegovemu predlogu za obnovo upravnega postopka, kar pa bo lahko predlagal šele, ko in če bo ugodeno njegovemu tožbenemu zahtevku. Upravni organ je namreč kot o predhodnem vprašanju odločil, da je sporna pogodba fiktivna. Odvrnitev negotovosti ni mogoča na noben drug način kot s sodbo sodišča, saj o obstoju določenega pravnega razmerja erga omnes lahko odloča le sodišče. Pravno nepomembna je okoliščina, ki se je izkazala šele tekom postopka, da med strankami ni spora glede obstoja pravnega razmerja. Sodišče je spregledalo določilo 2. čl. ZPP/77, da ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno. O veljavnosti pogodbe ni pravnomočno odločeno, saj odločitev o tem tudi ni bila zajeta v dispozitivu odločbe. Rešitev predhodnega vprašanja, ki ga je sprejel organ v upravnem postopku, velja le za konkreten primer, torej le v tisti upravni stvari, v kateri je bilo rešeno predhodno vprašanje. Sodišče je kršilo določili 13. tč. 2. odst. 354.čl. ZPP/77 in 25. čl. Ustave. Ni jasno, kaj je sodišče hotelo povedati v 3. odst. na 2. str. sklepa. Procesnopravni in materialnopravni interes sta neločljivo povezana in procesnopravni je nedvomno podan. Tožeča stranka dejstva vloženega ali nevloženega upravnega spora ni navedla in dejstev, ki jih stranka ne navede, sodišče ne sme vzeti za podlago svoje odločitve. Če bi menilo, da je ta okoliščina pomembna, bi moralo v okviru procesnega vodstva (298. čl. ZPP/77) pozvati stranke, da se izjasnijo o po mnenju sodišča odločilnih dejstvih. Samo na ta način bi lahko zadovoljilo materialni resnici in pri tem ne kršilo določila 3. odst. 7.čl. ZPP/77. V zvezi s tem je torej podana bistvena kršitev določb postopka iz 1. odst. 354. čl. ZPP/77. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sklep sodišča prve stopnje je jasen tudi v delu, v katerem mu pritožba očita pomanjkljivosti iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Sodišče je namreč v tem delu dovolj jasno navedlo, da se procesne predpostavke nanašajo na vprašanje dopustnosti postopka. Če procesne predpostavke niso podane, je vsebinsko odločanje o zahtevku (predmetu spora) nedopustno. Sodišče z zavrženjem tožbe zaradi neobstoja ustreznih procesnih predpostavk torej odkloni meritorno odločanje (o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka). Zato tudi ni ugotavljalo dejstev, na katera tožeča stranka opira svoj zahtevek. Tako ni ugotovilo, ali je tožeča stranka sprožila upravni spor ali ne, temveč je navedlo le, kakšno pravno varstvo je (bilo) tožniku še na razpolago. Tudi zatrjevana t.i. relativna kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana. Pri nadaljnjem preizkusu izpodbijanega sklepa pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi niso podane tiste kršitve, na katere mora po določilu 2. odst. 365. čl. v zvezi s 381. čl. ZPP/77 paziti po uradni dolžnosti.

Pravni interes za sodno varstvo je predpostavka vsake tožbe, čeprav je izrecno predpisan le pri ugotovitveni tožbi (2. odst. 187. čl. ZPP/77). Pritožnik sicer pravilno razlaga, v čem je lahko pravni interes ugotovitvene tožbe: kadar upa, da bo zaradi sodbe, s katero bo ugodeno njegovemu tožbenemu zahtevku, imel pravno korist; če bo ugotovitvena sodba omogočila tožniku neko drugo pravico, ki se v neki zadevi rešuje (je bila rešena) kot predhodno vprašanje; in tudi če gre le za to, da tožnik odvrne od sebe negotovost o obstoju kakšnega pravnega razmerja. Ta interes je lahko tudi upravnopravni. Vendar pa tožnik prezre, da negotovost o veljavnosti pogodbe ne obstoji v razmerju do drugih dveh pogodbenikov, v tem sporu tožencev, temveč v razmerju do Republike Slovenije. Ta je namreč v upravnem postopku pogodbi odrekla veljavnost oziroma ugotovila, da je simulirana (odločbi z dne 20.1.1997 in 21.5.1998). Negotovosti med pravdnima strankama pa ni, kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. To pa pomeni, da tožeča stranka nima pravnega interesa na ugotovitev veljavnosti pogodbe napram toženi stranki.

Pritožba ima nadalje prav, da o veljavnosti pogodbe ni pravnomočno odločeno, saj se je to vprašanje v upravnem postopku obravnavalo le kot predhodno vprašanje (2. odst. 144. čl. tedaj veljavnega Zakona o upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Odločitev pristojnega organa o predhodnem vprašanju, ki je v bistvenih točkah drugače rešena, je po določilu 5. tč. 249. čl. ZUP res razlog za obnovo upravnega postopka. Tudi je res, da o sporih o veljavnosti pogodb kot sporih iz civilnopravnih razmerij sodijo sodišča v pravdnem postopku (1. čl. ZPP/77). Vendar pa pritožnik zmotno meni, da sodišče s sodbo odloča o obstoju pravnega razmerja erga omnes, torej z učinkom do tretjih oseb. Nasprotno, pravnomočna sodba veže stranke spora (333.čl. ZPP/77) in sodišče samo (334. čl. ZPP), torej učinkuje le inter partes. Poleg strank se sodba razteza le še na njune generalne in singularne naslednike ter sosporniškega intervenienta, medtem ko imajo učinek erga omnes le sodbe v statusnih zadevah oziroma kadar posebni predpisi to določajo (npr. predpisi o prisilni poravnavi in stečaju). To pa pomeni, da izdana sodba v konkretni zadevi ne bi imela učinka v razmerju do Republike Slovenije (oziroma upravnega organa, ki je vodil upravni postopek), saj se pravnomočnost nanjo ne bi raztezala. To pa dodatno kaže, da tožnik za uveljavljani ugotovitveni zahtevek (ki je z označitvijo strank začrtan tudi v subjektivnem smislu) nima pravnega interesa ter na pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da mora pravna negotovost o določenem pravnem razmerju, ki naj se z ugotovitveno tožbo ugotovi (in tako odpravi negotovost), obstajati v razmerju med strankama spora. Ne gre torej za odrekanje odločitve o zahtevku, za katerega je sodišče pristojno (2.odst. 2. čl. ZPP/77), kot to zmotno meni pritožba, pač pa je zaradi pomanjkanja pravnega interesa kot procesne predpostavke meritorno odločanje nedopustno.

Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (2. tč. 380. čl. ZPP/77).

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 523/2001
• VDS sodba Pdp 701/2001
• VDS sklep Pdp 339/99