VSL sodba I Cp 632/2001

Jedro

Izpolnitvenega pomočnika organizatorja igre ni mogoče šteti za tretjo osebo v mislu prvega in tretjega odstgavka 65. člena ZOR. Zahtevke iz naslova neveljavnosti pogodbe zaradi grožnje ali prevare je treba uveljavljati proti organizatorju igre. Neposredno od izpolnitvenega pomočnika pa je mogoče zahtevati povrnitev škode, če prekoračil pooblastila pri sklepanju pogodbe (četrti odstavek 88. člena ZOR) ali če je ravnal nedopustno in je odškodninsko odgovoren (drugi odstavek 170. člena).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Tožnik je od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženec dolžan vrniti vložek v igro na srečo v znesku 456.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.3.1992 dalje do plačila ter povrniti stroške pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo dvakrat. Prvič je sodišče ugotovilo, da je bil pravni posel, s katerim se je tožnik vključil v igro na srečo z denarno verigo, ničen, ker nasprotuje prisilnim predpisom Zakona o igrah na srečo. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi drugega odstavka 104. člena, ki določa, da lahko sodišče v celoti zavrne zahtevek nepoštene stranke na vrnitev onega, kar je dala drugi stranki, na podlagi pogodbe, ki nasprotuje prisilnim predpisom. Višje sodišče pa je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi je navedlo, da podlaga za tožnikovo pogodbo z organizatorjem igre na srečo ni bila nedopustna in zato pogodba ni nična. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj v ponovljenem postopku ugotovi, ali so utemeljeni ugovori tožnika, da ga je toženec prevaral.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da tožencu kot izpolnitvenemu pomočniku organizatorja igre na srečo ni mogoče očitati prevare (tretji odstavek 65. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), ne prekoračitve pooblastila organizatorja (87. člen ZOR), ne sklepanja pogodb, za katere ni bil pooblaščen (88. člen ZOR) in tudi ne nedopustnega ravnanja, na podlagi katerega bi bili odškodninsko odgovoren (154. člen ZOR). Zato je zahtevek tožnika v celoti zavrnilo.

Proti navedeni sodbi je tožnik pravočasno vložil pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbena razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi pritožbe izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku razčistiti trditve o tožnikovi napaki volje v smislu 65. člena ZOR. Tožnik je v pritožbi opozoril, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo tožnikove izjave, ko je navedel, da je sicer poslušal predavanja pri priči N. B., vendar se je odločil, da v igro ne bo vstopil. Toženec pa ga je silil, naj vstopi v igro. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo dokaze, ko je verjelo tožencu in njegovi ženi, ne pa tožniku in njegovi ženi. Toženec je tisti, ki si je od tožnika izposodil denar, da bi njegovi družinski člani dopolnili piramido. Toženec je tožniku rekel, da mora igrati prvo in drugo igro. Toženec je od tožnika izsilil vstop v igro in pri tem tudi zanj opravljal določena dela (dvig denarja, prevzem poštnih pošiljk), ki jih drugi informativni vodje iger niso. Tudi iz izpovedb prič N. B, Z. K. in V. K. izhaja, da je toženec tožniku izrecno prikazoval, da ne gre za igro na srečo, temveč za delo, kjer je zaslužek zagotovljen. Na prevaro s strani toženca nakazuje tudi njegovo kasnejše obnašanje in vedenje, ko je tožnika napotil, naj se obrne neposredno na organizatorja ter mu pri tem dal naslov in telefonske številke sedeža firme, na katerem se nihče ni javljal. Tožnik je navedel, da ga je toženec vključil v igro z obljubo, da bo toženec sam s svojimi družinskimi člani izpolnil piramido, izpolnjena piramida pa je bila pogoj za dobitek. Obljube ni izpolnil, saj je tožnik kasneje ugotovil, da so v piramidi vpisani drugi ljudje. Toženec tožniku ni govoril resnice in dela informativne vodje ni opravljal v skladu s pravili, temveč samovoljno, kot to izhaja iz izvedenih dokazov. Toda toženec ga je s posebnim in intenzivnim angažiranjem na tožnikovemu domu vendarle pregovoril in mu opisoval, da je dobitek zagotovljen. Tožnik je predlagal, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je vrnitev vplačanega denarja zahteval na podlagi 113. člena ZOR, ki določa, da je treba vrniti, če je bilo na podlagi izpodbojne pogodbe, ki je bila razveljavljena, kaj izpolnjeno. Pogodba pa je izpodbojna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank. Tožnik zatrjuje, da je bil s strani toženca prisiljen oziroma prevaran, da je sklenil pogodbo o sodelovanju v igri na srečo. Zakon o obligacijskih razmerjih v 60. členu določa, da lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo. V 65. členu pa določa, da če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, ko zmota ni bistvena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 60. in 65. člen ZOR, ko je ugotovilo, da je toženec izpolnitveni pomočnik organizatorja igre in ga zato ni mogoče šteti za tretjo osebo v smislu prvega ali tretjega odstavka 65. člena ZOR. Tako bi lahko tožnik zahtevke iz naslova neveljavnosti pogodbe zaradi grožnje ali prevare lahko uveljavljal le proti organizatorju igre, s katerim je sklenil pogodbo, in ne neposredno proti tožencu. Tožnik je naknadno tudi zatrjeval, da je pogodbo o sodelovanju v igri na srečo sklenil z odložnim pogojem - da bo pogodba sklenjena šele, ko jo bo po pogovoru z ženo in sinovoma odobril, da pa toženec odložnega pogoja ni upošteval. Tudi zahtevke glede kršitev pogodbe bi moral tožnik uveljavljati proti sopogodbeniku - torej organizatorju igre na srečo. Višje sodišče tudi opozarja, da tožnik ni aktivno legitimiran za uveljavljanje zahtevkov zaradi napak pri sklenitvi pogodb o vstopu v igro na srečo, ki so jih sklenili tožnikova žena in sinova. Te zahtevke morajo uveljavljati oni sami proti organizatorju igre, pri čemer pa je treba opozoriti na to, da so roki za uveljavljanje pravice zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe po 117. členu ZOR omejeni. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da pa lahko tožnik od toženca neposredno zahteva povrnitev škode, če je toženec prekoračil pooblastila pri sklepanju pogodbe (četrti odstavek 88. člena ZOR) ali če je ravnal nedopustno in je odškodninsko odgovoren (drugi odstavek 170. člena). Zato je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku pravilno ugotavljalo, ali je toženec prekoračil pooblastila pri sklepanju pogodbe in ali je ravnal nedopustno, tako da je tožnika prisilil v sklenitev pogodbe oziroma ga je prevaral in mu tako povzročil škodo.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da se je tožnik s svojimi družinskimi člani v letu 1992 vključil v igro "Fair-play" in vplačal preko 48.000,00 ATS. Igra je bila organizirana kot piramidna igra s sedežem v Muenchnu; - da je bil toženec s strani organizatorja pooblaščen za sklepanje pogodb o vključitvi v igro na srečo; - da je toženec preden se je vključil v igro poslušal predavanja Nikole Braji}a ; - da je tožnik toženca res aktivno prepričeval, naj se vključi v igro, da pa njegovo ravnanje ni preseglo meja dopustnega ravnanja informativnega vodje igre; - da je tožnik s podpisom pol potrdil, da se strinja s pravili igre, ki jih je prejel v slovenskem jeziku; - da iz pravil izhaja, da je predpogoj za vstop v igro "Fair-play special" predhodni vstop v igro "Fair play standard" in da igralec dobi pravico do vračila vplačanega denarja in do izplačila nagrade glede na število pridobljenih novih soigralcev; - da je toženec res obljubil tožniku, da bo njegovo piramido izpolnil in je to tudi storil, da pa na uspeh igre ni vplivalo to, da piramide ni izpolnil s svojimi družinskimi člani; - da ni res, da si je toženec izgovoril odlog sklenitve pogodbe in je tožencu sporočil, da odstopa od dogovora, saj je šel s tožencem v Avstrijo po devize, poleg tega pa je v igro vstopil dne 17.3.1992 nato pa čez tri dni ponovno vplačal zneske za isto igro, česar ne bi storil, če bi mislil od igre odstopiti.

Višje sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da ga je toženec prisilil v sklenitev pogodbe. Iz izpovedi strank in prič izhaja - kot je ugotovilo sodišče prve stopnje - da je bil toženec kot informativni vodja igre aktiven pri pridobivanju novih članov, da pa njegovo ravnanje ni bilo takšne narave, da bi bilo mogoče govoriti o prisili. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo drugi odstavek 170. člena ZOR, ko je tožbeni zahtevek na tej podlagi zavrnilo.

Višje sodišče se strinja tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženec tožnika ni prevaral tako, da bi mu zagotavljal zanesljiv dobiček oziroma v tem smislu ni prekoračil pooblastil organizatorja igre na srečo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec s tožnikom sklenil pogodbo v skladu s pravili igre in pooblastili organizatorja igre in da je bil tožnik seznanjen s pravili igre. Prav tako se višje sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da je toženec ravnal nedopustno, ker ni počakal, da se tožnik po podpisu pogodbe o vstopu v igro na srečo še posvetuje s člani družine. Višje sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil prepričljiv glede na to, da je pogodbo v svojem imenu že podpisal - brez odložnega pogoja - in tožencu tudi že izročil denar. Glede pogodb, ki pa naj bi jih sklenili žena tožnika in oba sinova pa je višje sodišče že poudarilo, da tožnik ni aktivno legitimiran za uveljavljanje napak pri sklenitvi teh pogodb, ampak te napake lahko proti organizatorju igre na srečo uveljavljajo le sami pogodbeniki - torej žena in sinovi. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je tožnik tri dni po vstopu v igro še enkrat vplačal denar. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tega ne bi storil, če že prve pogodbe ni hotel podpisati. Tožnik v pritožbi navaja, da je dokazna ocena sodišča v tem pogledu zmotna, ker je tožnik naknadno vplačal denar zato, ker je bilo sodelovanje v igri "fair-play spezial" vezano na sodelovanje v igri " fair-play classic". Po oceni višjega sodišča pa to dejstvo ni odločilnega pomena. Tudi brez te izpodbijane ocene je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik podpisal pogodbo v svojem imenu brez odložnega pogoja in da v tej smeri tožencu tudi ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene kršitve postopka. Zato je Višje sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št.26/99 in 96/02, v nadaljevanju ZPP).

Tožnik v pritožbi ni priglasil stroškov postopka, zato višje sodišče o plačilu stroškov ni odločilo.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 782/99
• VSL sodba Kp 1043/93
• VSL sklep Kp 1369/93