VSL sodba I Cp 15/2002

Jedro

Pri uveljavljanju pravnega varstva pred imisijami s sosednjega zemljišča ni pomembno, ali je zgradba zgrajena v skladu z izdanimi upravnimi dovoljenji in ali je odmik od meje takšen, da omogoča vzdrževanje nepremičnine, ampak je bistvenega pomena, ali objekt, tam kjer stoji, na zemljišče tožnikov deluje negativno v smislu določb ZTLR ali ZOR. Direktne imisije, ki so brez pravnega naslova, pa so vselej prepovedane, torej tudi takrat, ko ne presegajo krajevno običajne mere Odvodnjavanje meteornih voda neposredno na sosednje zemljišče predstavlja takšno direktno imisijo. Lastnik sosednje nepremičnine lahko tako na podlagi 5. člena v povezavi z 42. členom ZTLR, kakor tudi na podlagi 156. člena ZOR zahteva od lastnika sosednje nepremičnine, da nekaj stori in sicer, da stanje te nepremičnine tako spremeni, da imisij ne bo več. Pri tem pa je seveda jasno, da ne more narekovati načina, kako naj lastnik spremeni stanje nepremičnine, s katere prihajajo imisije, če je mogoče prekomerne imisije preprečiti na več načinov. Zahtevek za prepoved gradnje v nobenem primeru ne more biti utemeljen na podlagi 5. člena v povezavi z 42. členom, ker gre za bodoče negotovo ravnanje tožencev, temveč je lahko utemeljen kvečjemu na podalgi 156. člena ZOR.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Tožnika sta s tožbo od sodišča zahtevala, naj odloči: - da sta toženca dolžna v celoti odstraniti prizidek k stari stanovanjski hiši, zgrajen do prve plošče, stoječ na mejni liniji med zemljišči parc. št.2002, vl. št. 308, prac. št. 61/2, vl. št. 314, proti parc. št. 2021/3 vl. št. 322 ter na parc. št. 2021/3, vl. št. 322, vse k.o....., ter drvarnico, in vzpostaviti zemljišče v širini 3m od meje v prejšnje stanje ter se v bodoče vzdržati vsakršne gradnje v pasu 3m od zemljišča parc. št. 2002, vl. št. 308 ter parc. št. 61/2, vl. št. 314, oboje k.o. ....; - da sta toženca dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnikov še posebej hojo po zemljišču, odstranjevanje ograje, opeke in drugih predmetov, zloženih vzdolž mejne linije na zemljišču tožnikov; - da sta toženca dolžna vzpostaviti prejšnje stanje tako, da ponovno namestita leseno ograjo in pospravita razmetano opeko ter jo zložita na prejšnje mesto. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo dvakrat. S sodbo z dne 5.11.1999 je ugodilo tožbenemu zahtevku glede odstranitve prizidka, odločilo pa je tudi, da sta se toženca dolžna vzdržati vsakršne gradnje v pasu 2m od zemljišča tožnikov. V presežku je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnikov še posebej hojo po zemljišču, odstranjevanje ograje, opeke in drugih predmetov, zloženih vzdolž mejne linije na zemljišču tožnikov in da sta toženca dolžna vzpostaviti prejšnje stanje tako, da ponovno namestita leseno ograjo in pospravita razmetano opeko ter jo zložita na prejšnje mesto. Višje sodišče je na podlagi pritožb obeh pravdnih strank razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o odstranitvi prizidka k stari stanovanjski hiši in vzpostavitvi zemljišča v širini 3m od meje v prejšnje stanje ter glede odločitve o zahtevku, da sta se toženca v bodoče dolžna vzdržati vsakršne gradnje v pasu 3m od zemljišča parc. št. 2002, vl. št. 308 ter parc. št. 61/2, vl. št. 314, oboje k.o. .... V preostalem je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Višje sodišče je v obrazložitvi poudarilo, da sama ugotovitev, da je za vzdrževanje objekta potrebna uporaba zemljišča tožnikov, ne upravičuje varstva po 5. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Ob ugotovitvi, da toženca pri gradnji nista posegala v lastninsko pravico tožnikov pa tudi varstva po 42. členu ne upravičuje. Višje sodišče je poudarilo, da ni pomembno, na kakšni oddaljenosti od meje mora stati objekt, da je možno vzdrževanje objekta, ampak ali objekt, tam kjer stoji, na zemljišče tožnikov deluje negativno v smislu določb ZTLR ali Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Višje sodišče je poudarilo, da bo moralo sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju ugotoviti, ali je neposredne imisije (odtekanje vode) in eventualne prekomerne posredne imisije (odvzem svetlobe) mogoče preprečiti tudi drugače, in ali je nadaljevanje gradnje treba v celoti prepovedati ali omejiti, četudi bi restitucijski zahtevek štelo za v celoti utemeljen. Sodišče prve stopnje je drugič zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna v celoti odstraniti prizidek k stari stanovanjski hiši, odločilo pa je, da sta se toženca dolžna v bodoče vzdrževati vsakršne gradnje v pasu dveh metrov od zemljišča parc. št. 2002, vl. št. 308 ter parc. št. 61/2, vl. št. 314, oboje k.o. ...., v presežku je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo. Zoper zavrnilni del odločbe sodišča prve stopnje sta se pritožila tožnika iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarjata, da sta toženca zgradila prizidek na škarpi tik ob meji. Zid je brez temeljev zaradi česar bo nujno potrebna sanacija, zaradi sanacije pa bo neizogiben poseg v zemljišče tožnikov. Sporne gradnje tudi ni mogoče vzdrževati brez posega v zemljišče tožnikov. Ploščad prizidka visi proti zemljišču tožnikov, zato se vse meteorne vode stekajo na zemljišče tožnikov, nastaja blato, trava je uničena, pozimi je led, voda spira zemljo z zelenice proti hiši oziroma v dolino. Ker je to tik pred garažo tožnika ne moreta urediti zelenice in tlakovati uvoza v garažo. Ne drži, da se voda steka skozi ploščo po cevi. Izvedenec je povedal, da bi moral biti odmik najmanj 3m za izgradnjo in vzdrževanje. Sedanji objekt tudi ustvarja senco na zelenici tožnikov, morebitno nadaljevanje gradnje pa bo tožnikoma odvzelo tudi razgled. Toženca bi morala dokazati, da lahko imisije kako drugače preprečita, ker tega nista storila bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi. Tožnika menita, da ob nespremenjenem dokaznem stanju sodišče ne bi smelo odločiti drugače. Menita, da je sodišče kršilo določbo prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišče je z nepravilno odločitvijo poseglo v lastninsko pravico tožnikov in odločilo v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso (II Ips 598/99 in 505/97). Tožnika se tudi ne strinjata z odločitvijo o povrnitvi stroškov pravdnega postopka. Pritožba ni utemeljena. Tožnika uveljavljata pravno varstvo po pravilih sosedskega prava, pri čemer sta poudarjala, da toženca nista spoštovala pogojev za lokacijo objektov po izdanih dovoljenjih in da toženca nista spoštovala običajnih odmikov od meje, ki znašajo tri do štiri metre. Poudarjala sta, da zaradi premajhnega odmika od meje toženca ne bosta mogla vzdrževati objekta ne da bi posegala v nepremičnino tožnikov, da bo streha segala v zračni prostor nad nepremičnino tožnikov in da obstaja nevarnost izliva meteornih voda na nepremičnino tožnikov, odvzet jima bo razgled in nepremičnina bo pretirano osenčena. Tožnika sta zahtevala, naj zaradi tega toženca prizidek odstranita, vzpostavita prejšnje stanje in da se morata v bodoče vzdržati vsakršne gradnje v pasu treh metrov od zemljišča tožnikov. V pravni teoriji je jasno izoblikovano stališče, da vprašanje imisij s stališča sosedskega prava urejata 5. in 42. člen ZTLR, da pa to ne izključuje možnosti, da lastnik sosednje nepremičnine uporabi tudi tožbo po 156. členu ZOR. Višje sodišče ponovno poudarja, da pri uveljavljanju pravnega varstva pred imisijami s sosednjega zemljišča ni pomembno, ali je zgradba zgrajena v skladu z izdanimi upravnimi dovoljenji in ali je odmik od meje takšen, da omogoča vzdrževanje nepremičnine, ampak je bistvenega pomena, ali objekt, tam kjer stoji, na zemljišče tožnikov deluje negativno v smislu določb ZTLR ali ZOR (primerjaj s pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Poročilo VSS 1/93, str.27). Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih v 5. členu določa, da mora lastnik pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežkočajo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali povzročajo znatnejšo škodo. Po 42. členu ZTLR lahko lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjenje preneha, če kdo tretji neutemeljeno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari. Vendar je treba poudariti, da so direktne imisije, ki so brez pravnega naslova, vselej prepovedane, torej tudi takrat, ko ne presegajo krajevno običajne mere (primerjaj Poročilo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št.2/81, str.10). Odvodnjavanje metornih voda neposredno na sosednje zemljišče predstavlja takšno direktno imisijo. Zato so razlogi izpodbijane sodbe materialnopravno napačni v delu, kjer sodišče prve stopnje ugotavlja, da odvodnjavanje meteornih voda na zemljišče tožnikov ni prekomerno. Odločitev sodišča pa je kljub temu pravilna kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve. Lastnik sosednje nepremičnine lahko tako na podlagi 5. člena v povezavi z 42. členom ZTLR kakor tudi na podlagi 156. člena ZOR zahteva od lastnika sosednje nepremičnine, da nekaj stori in sicer, da stanje te nepremičnine tako spremeni, da imisij ne bo več. Pri tem pa je seveda jasno, da ne more narekovati načina, kako naj lastnik spremeni stanje nepremičnine, s katere prihajajo imisije, če je mogoče prekomerne imisije preprečiti na več načinov.Zahtevek za povsem določeno spremembo stanja sosedne nepremičnine je po 42. členu v zvezi s 5. členom ZTLR možen le tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče prekomerne imisije preprečiti le na en način (primerjaj s pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Poročilo VSS 1/86, str.13). Višje sodišče je že v svoji odločbi z dne 29.3.2001 pojasnilo, da bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali obstaja več možnih načinov za odstranitev imisij. Če je tako, je zahtevek, ki tožencema nalaga preprečitev imisij tako, da se odstrani prizidek, po 5. členu v povezavi z 42. členom ZTLR neutemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je mogoče odvodnjavanje meteornih voda preprečiti tako, da se spelje odtok voda v garažo, nato pa v jašek in po cevi naprej proti njegovem zemljišču, torej z ustreznim odvodom meteornih voda. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da zaradi zgrajenega prizidka ne prihaja do odvzema svetlobe (te ugotovitve pritožba ne graja) pa tudi drugače prizidek s nedirektnimi imisijami ne otežkoča uporabe nepremičnine tožnikov čez krajevno običajno mero. Ob takšni ugotovitvi, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek za odstranitev prizidka zavrnilo. Višje sodišče je že v odločbi z dne 29.3.2001 povedalo tudi, da zahtevek za prepoved gradnje v nobenem primeru ne more biti utemeljen na podlagi 5. člena v povezavi z 42. členom, ker gre za bodoče negotovo ravnanje tožencev, temveč je lahko utemeljen kvečjemu na podlagi 156. člena ZOR. Po drugem odstavku 156. člena namreč sodišče lahko odredi na zahtevo zainteresirane osebe ustrezne ukrepe za preprečitev nastanka škode ali vznemirjanja. Tožnika, ki uveljavljata pravno varstvo na tej podlagi, morata torej dokazati, da jima zaradi nadaljnje gradnje grozi škoda. Tožnika sta navajala, da jima zaradi gradnje grozi nevarnost rušenja snega s strehe, izliva vode, odvzema razgleda in osenčenja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ob nadaljevanju gradnje toženca objekta ne bi mogla več vzdrževati brez uporabe zemljišča tožnikov, povzročila bi senco, pri odmiku dveh metrov pa bosta imela toženca dovolj prostora za vzdrževanje, ureditev odvoda meteornih voda pa tudi odvzem svetlobe ne bo imel prekomernega vpliva. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da bo vsa škoda, ki bi po navedbah tožnikov lahko nastala z nadaljnjo gradnjo, preprečena, če bosta toženca gradila v oddaljenosti dveh metrov od meje z nepremičnino tožnikov. Tožnika v pritožbi navajata, da bi moralo sodišče prepovedati nadaljnjo gradnjo v pasu treh in ne le dveh metrov, pri čemer pa ne navedeta, katera škoda ni bila preprečena z prepovedjo gradnje v pasu dveh metrov od nepremičnine tožnikov. Tožnika se v pritožbi sklicujeta na ugotovitev izvedenca, da bi moral biti odmik najmanj tri metre za izgradnjo in vzdrževanje. Takšna ugotovitev izvedenca pa sama po sebi ne izključuje dejanske ugotovitve sodišča, da je že z odmikom dveh metrov nastanek škode preprečen. Višje sodišče zato ocenjuje, da je pritožba tožnikov tudi v tem delu neutemeljena. Tožnika sta se pritožila tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da sta tožnika uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka in je na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da morata tožnika tožencema povrniti njune stroške pravdnega postopka. Tožnika sta zahtevala odstranitev prizidka, drvarnice, prepoved poseganja v lastninsko pravico tožnikov s posameznimi ravnanji in vzpostavitev prejšnjega stanja in sta uspela le v delu zahtevka glede prepovedi nadaljnje gradnje. Pravilna je torej ocena sodišča prve stopnje, da sta tožnika uspela z sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka. Pravilna pa je tudi ocena sodišča prve stopnje, da pri odločanju o tem delu tožbenega zahtevka niso nastali posebni stroški. Zato je je odločitev sodišča pravilna tudi v stroškovnem delu. Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 in 96/02, v nadaljevanju ZPP) zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 119/2000
• VSK sodba I Cp 755/2006
• VSM sodba I Cp 55/2005