VSL sklep I Cp 1986/2002

Jedro

Res je, da v pravdnem postopku glede dejstev in dokazov velja razpravno načelo (1. odst. 7. čl. ZPP), sodišče pa dokaze po uradni dolžnosti izvaja le izjemoma (2. odst. 7. čl. ZPP). Vendar pa je dejstvo, da je toženec pravni laik, ki nima pooblaščenca, sodišču prve sopnje narekovalo, da ga v skladu z načelom pomoči prava nevešči stranki opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi (12. čl. ZPP). Pouk o procesnih pravicah nedvomno vključuje tudi opozorilo, da stranka glede na povezanost trditvenega in dokaznega bremena predlaga ustrezne dokaze, konkretno dokaz z izvedencem gradbene stroke. Enak zaključek izhaja tudi iz vsebine materialnega procesnega vodstva (285. čl. ZPP), ki se med drugim nanaša tudi na dokazni postopek. Če sodišče prve stopnje toženi stranki ni dalo pobude, da ponudi ustrezen dokazni predlog, ne more vzdržati zaključek v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni dokazala svojega višjega deleža na skupnem premoženju. Ker bi lahko kršitev načela pomoči prava nevešči stranki in pravila o materialnem procesnem vodstvu, kar oboje uveljavlja tožena stranka v pritožbi, lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odst. 339. v zvezi z 12. in 285. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem K. K. ne spada polovica nepremičnin vl. št. 1010 k.o. ....., ena polovica trisobnega stanovanaj št. 4 v Ljubljani, V 10 in polovica vse gotovine, ki se glasi na zapustnikovo ime. Odločilo je, da morata toženca tožnici nerazdelno povrniti 369.800,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2002 do plačila.

Proti sodbi se je, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov, pritožila tožena stranka M. K. (v nadaljevanju tožena stranka), ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvene navedbe v obširni pritožbi so naslednje: Ugotovitev o posvojitvi tožničine hčerke B. R.K., v dedno pravico katere je vstopil njen sin T. S., je napačna. Ni res, da vnuk tožeči stranki na spornem premoženju priznava enak delež, kot je pripadal zapustniku. V zapuščino bi bilo treba vračunati tudi stanovanje, ki ga je zapustnik podaril prvemu tožencu. Nepravilna je odločitev, da vse sporno premoženje predstavlja skupno premoženje zakoncev. Sodišče prve stopnje je samo ugotovilo, da je zapustnik določeno premoženje pridobil z dedovanjem, zato je to posebno premoženje. Domneva o enakosti deležev zakoncev je mogoča, potem ko se lastninska pravica na nepremičnini vpiše v zemljiški knjigi na ime obeh zakoncev. Posebno premoženje zapustnika ni bilo samo zemljišče, saj je šlo za gradbeno parcelo z vsemi priključki. Sodišče prve stopnje bi moralo razjasniti vsa sporna dejstva in v ta namen spodbuditi stranko, da poda ustrezne dokazne predloge oziroma bi moralo dokaze izvesti po uradni dolžnosti. Nepremičnina vl. št. 1010 k.o. B. Č. ni skupno premoženje, saj je prodajno pogodbo za zemljišče sklenil le zapustnik, ki je tudi izposloval vpis, to je vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi. Tožena stranka je dokazala, da so bili dohodki zapustnika večji od tistih tožeče stranke. Zapustnik je bil tisti, ki je vrnil največji del posojila za gradnjo nove hiše.

Pritožba je utemeljena.

Odločitev, da predstavlja vse sporno premoženje skupno premoženje zapustnika K. K. in tožnice, je materialnopravno pravilna. Odločilno je, da je bilo vse premoženje pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze (2. odst. 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS 15/76 - Ur. l. RS 64/2001, v nadaljevanju ZZZDR). Že sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo, da je skupno premoženje zakoncev nedeljiv materialnopravni pojem. Če je bila torej nova hiša s skupnim delom zakoncev v času trajanja njune zakonske zveze zgrajena na zemljišču, ki je predstavljalo posebno premoženje zapustnika, to pomeni, da je bila ta oblika posebnega premoženja porabljena za pridobitev skupnega premoženja zakoncev. S tem se je prelila v ustrezni delež zapustnika na skupnem premoženju.

Povsem nepomembno je, ali je bila volja zapustnika v trenutku pridobivanja premoženja usmerjena na pridobivanje skupnega ali posebnega premoženja. Določbe zakona, s katerimi se ureja režim skupnega premoženja, so namreč prisilnopravne narave. Nastanek izvirne lastninske pravice na skupnem premoženju je torej neodvisen od kakršnegakoli voljnega elementa na strani zakoncev.

Končno ni mogoče soglašati tudi s pravnim naziranjem tožene stranke, da je mogoče neko premoženje opredeliti kot skupno samo pod predpostavko, da se vpiše v zemljiško knjigo na ime obeh zakoncev kot njuno skupno premoženje po nedoločenih deležih (55. čl. ZZZDR). Za pridobitev lastninske pravice po samem zakonu pridobitni način z vpisom v javno knjigo (primerjaj 33. čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih) ni potreben.

Domnevo o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju vzpostavlja 1. odst. 59. čl. ZZZDR. Pritožbeno sodišče sprejema dejansko ugotovitev in s tem povezan materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da dohodki zapustnika niso bili toliko večji, da bi upravičevali njegov višji delež na skupnem premoženju. Pritožbene navedbe takšne dokazne ocene ne morejo omajati. Do razmerja v višini pokojnin zakoncev, ki je bilo v korist zapustnika, se je sodišče prve stopnje že opredelilo. Upoštevajoč honorarno delo tožnice po upokojitvi, je utemeljeno zavzelo stališče, da višja pokojnina zapustnika ne more vplivati na določitev višjega deleža na skupnem premoženju. Metodi, ki jo tožena stranka uporablja v pritožbi, ko iz višine pokojnine sklepa na višino plače zakoncev, ni mogoče slediti. Temelji namreč na napačnem izhodišču, da je višina pokojnine odvisna le od mesečnega povprečja plače v preteklem obdobju. Tožena stranka pozablja, da se pokojnina odmeri od pokojninske osnove v odstotkih, glede na dopolnjeno pokojninsko dobo (primerjaj 50. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS št. 106/99 - 114/2002). Na podlagi pokojnine bi bilo torej mogoče s stopnjo prepričanja sklepati o višini plače zakoncev samo pod predpostavko, da bi sodišče razpolagalo s podatkom o enaki dolžini pokojninske dobe obeh zakoncev.

Materialnopravno pravilno in v skladu z ustaljeno sodno prakso je tudi pravno naziranje sodišča prve stopnje, da dejstvo, kdo je vrnil posojilo, na delež na skupnem premoženju zakoncev, ne more vplivati.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je parcela, na kateri je bila zgrajena nova hiša na S 115 v Ljubljani, z zemljiščem okrog hiše, predstavljala posebno premoženje zapustnika, ki se je prelilo v njegov delež na skupnem premoženju. S tem, ko je o deležih na skupnem premoženju sklepalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. čl. ZPP), pa je kršilo 12. in 285. čl. ZPP. Res je, da v pravdnem postopku glede dejstev in dokazov velja razpravno načelo (1. odst. 7. čl. ZPP), sodišče pa dokaze po uradni dolžnosti izvaja le izjemoma (2. odst. 7. čl. ZPP). Vendar pa je dejstvo, da je toženec pravni laik, ki nima pooblaščenca, sodišču prve sopnje narekovalo, da ga v skladu z načelom pomoči prava nevešči stranki opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi (12. čl. ZPP). Pouk o procesnih pravicah nedvomno vključuje tudi opozorilo, da stranka glede na povezanost trditvenega in dokaznega bremena predlaga ustrezne dokaze, konkretno dokaz z izvedencem gradbene stroke. Enak zaključek izhaja tudi iz vsebine materialnega procesnega vodstva (285. čl. ZPP), ki se med drugim nanaša tudi na dokazni postopek. Če sodišče prve stopnje toženi stranki ni dalo pobude, da ponudi ustrezen dokazni predlog, ne more vzdržati zaključek v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni dokazala svojega višjega deleža na skupnem premoženju. Ker bi lahko kršitev načela pomoči prava nevešči stranki in pravila o materialnem procesnem vodstvu, kar oboje uveljavlja tožena stranka v pritožbi, lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odst. 339. v zvezi z 12. in 285. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje po odpravi opisanih pomanjkljivosti ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pri tem vendarle ni odveč opozoriti še na dva materialnopravna vidika spora, ki se nanašata na pomoč, ki jo je v skupnem gospodinjstvu z denarjem in svojim delom nudila tožničina mati, in stvarno legitimacijo tožene stranke.

V zvezi s prvim vprašanjem se ni mogoče v celoti strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, da je treba prispevek tožničine matere v skladu z 2. odst. 59. čl. ZZZDR ovrednotiti le v korist tožnice. V odsotnosti drugačnih dejanskih ugotovitev v načelu velja, da sorodniki enega od zakoncev pomoč z delom in denarjem nudijo obema zakoncema zaradi lažjega življenja, zato se ne more odraziti v višjem deležu na skupnem premoženju le enega od zakoncev.

Drugo vprašanje, to je vprašanje stvarne legitimacije, pa zadeva razmerje med zapustnikom in Tomislavom Stipančičem ter posledično nujno sosporništvo na strani tožene stranke.

Dejstvo, da je pokojni K. K. posvojil tožničino hčerko B. R. K., izhaja iz potrdila z dne 31.10.1947 (priloga A 20 k spisu o.pr. št. III D 5/95). Za dedovanje nepopolnih posvojencev po dosedanjih predpisih se uporabljajo določbe Zakona o dedovanju, Ur. l. SFRJ, št. 42/65 (2. odst. 228. čl. Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS št. 15/76 - Ur. l. RS št. 67/2001, v nadaljevanju ZD). Po 25. čl. Zakona o dedovanju iz leta 1955 dedujejo posvojenci in njegovi potomci po posvojitelju tako kot njegovi otroci in drugi njegovi potomci, razen če ni bila dedna pravica posvojenca v posvojitveni pogodbi omejena ali izključena. Ker je B.R.K. pokojna, po K. K. na podlagi vstopne pravice (12. čl. ZD) deduje njen sin T. S.

Potem ko je bilo rešeno vprašanje o dedičih pokojnega K. K., pa je treba preveriti, ali so v zadevi toženi vsi zavezanci materialnopravnega razmerja. Nobenega dvoma namreč ni, da so dediči na pasivni strani v primeru, kadar je sporen obseg zapuščine, v takšni medsebojni zvezi, da so lahko toženi le vsi skupaj (nujno sosporništvo). Od zahteve, da je treba tožbo naperiti proti vsem udeležencem materialnopravnega razmerja, je sicer po stališču VS RS mogoče odstopiti, kadar posamezni sosporniki tožbeni zahtevek priznavajo (primerjaj II Ips 68/95). Podatki v zapuščinskem spisu opr. št. III D 6/95 zaenkrat ne potrjujejo navedbe v tožbi, da T.S. tožnici na spornem premoženju priznava enak delež, kot je pripadal zapustniku. Ta trditev je točna le glede vseh sredstev zapustnika na hranilnih knjižicah in bančnih računih ter glede ene polovice stanovanja na V 10 v Ljubljani (primerjaj zapisnik zapuščinske obravnave z dne 5.11.1998, list. št. 72), ne pa tudi glede nepremičnega premoženja vl. št. 1010 k.o. .....

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cpg 54/94
• VSL sklep II Cp 154/2001
• VSL sklep I Cp 3649/2008